Mateja J. Potočnik

Razgled prek teh stereotipov odstira dolgoletna zaporniška psihologinja Simona Tripković Drev. »Danes se pogosto sliši, da so zapori polni psihopatov, v resnici pa je zaprtih veliko ljudi, ki so zunaj prav takšni, kot sem jaz in vi. Meja med nami ni tako velika, kot si radi mislimo.« Ena odločitev ali en usoden dogodek je lahko dovolj, da človek za vse življenje dobi etiketo, ki se tako trdovratno zalepi na kožo, da v očeh družbe izgine vse, kar je bil poprej. Kaj vse vidijo in slišijo psihologi?

Na robu družbe

»Ko sem leta 2004 začela delati v zaporskem sistemu, sem imela občutek, da so zapori nekje na robu družbe. Za visokimi zidovi, daleč od oči javnosti. Tudi zaposleni smo včasih imeli občutek, da smo nekje na obrobju,« se spominja psihologinja Simona Tripković Drev, ki ima za seboj dolgoletne izkušnje neposrednega dela z obsojenci, zadnji dve leti in pol pa zaseda mesto podsekretarke na Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Danes zapori niso več tabu, je pa predstava javnosti o njih še vedno precej zastarela – o ranljivosti zaprtih se denimo skoraj ne govori. Kakšen je torej svet za rešetkami leta 2026? Trudijo se, da bi bil dovolj spodbuden, da se lahko zaporniki nekoč vrnejo domov kot boljši ljudje, pravi strokovnjakinja. Če to želijo, seveda.

Mateja J. Potočnik

Med zaporniki

Predstavljam si varovano sobo z mizo in stolom na vsaki strani, pred zaklenjenimi vrati pa paznika v pripravljenosti, če bi se zapornik morebiti razhudil ter pognal prek mize. »No, pravzaprav ni tako,« se nasmehne Tripkovič Drev. »Na Povšetovi v Ljubljani sem imela pisarno sredi pripornega oddelka, zaporniki so ves čas hodili mimo. Sicer pravosodni policist zaprtega pripelje do pisarne ali pa ga psiholog sam povabi na pogovor.«

Med pogovorom sta v pisarni sama. Se je pri tem kdaj počutila ogroženo? »Predstava ljudi je precej drugačna od resničnosti. V zaporu sem se vedno počutila varno, včasih celo bolj kot zunaj. Zaprti imajo v veliki večini zelo spoštljiv odnos in cenijo, da jim nekdo prisluhne. V vsej karieri nisem doživela neposredne grožnje. Če pa sem kdaj ocenila, da bi lahko bil pogovor zahtevnejši, sem prosila pravosodne policiste, da so bili v bližini.«

Psihopati med nami?

A delo v zaporu vendarle ni sprehod po makovem polju. Tam so zaprti tudi ljudje, ki imajo antisocialne osebnostne motnje in so lahko nasilni že po naravi. Psihopati in sociopati, denimo. »Res vlada mnenje, da so zapori polni psihopatov, in ljudje si predstavljamo, da gre za zelo hudo motene, manipulativne ali disocialne ljudi … No, seveda so tudi takšni primeri. A ne bi rekla, da je to večina ali da bi bilo to očitno že na prvi pogled. Veliko jih je, ki so zunaj prav takšni, kot sva jaz in vi, a so jih napačne odločitve ali okoliščine v življenju pripeljale do dejanja, zaradi katerega so potem pristali v zaporu. Ob marsikaterem primeru sem se vprašala: ali se lahko kaj takega zgodi tudi meni?«

Mateja J. Potočnik

Za vsako etiketo stoji človek

Kaznivo dejanje, zaradi katerega je nekdo v zaporu, pri njenem delu nikoli ni bilo v ospredju. »Seveda pogledaš sodbo in veš, zakaj je človek tam, vendar ta podatek sčasoma zbledi. Ko se začneš pogovarjati, ga začneš spoznavati kot človeka. Zunaj pogosto vidimo samo etiketo – morilec, storilec kaznivega dejanja – in ta oznaka ostane. Ko pa imaš človeka pred sabo, vidiš, da je veliko več kot to. Lahko je oče, avtomehanik, strasten športnik, dober sogovornik ali nekdo, ki ima zelo rad glasbo. Seveda se v obravnavi ukvarjamo tudi z dejanjem, zaradi katerega je v zaporu, vendar človeka ne moreš skrčiti zgolj na to eno stvar. Vedno je veliko več kot njegovo kaznivo dejanje.«

Zgodbe

O zaporu iz prve roke: Čas za rešetkami mi je odprl oči

Strah za zidovi

Ljudje so ob prihodu v zapor pogosto prestrašeni in v hudi stiski. »Ko jih policija pripelje, pogosto ne vedo, kaj se bo zgodilo, kaj jih čaka na sodišču. Veliko jim pomeni že, da se lahko z nekom pogovorijo, da jih posluša in jim vse razloži. Mnogi so po prvem pogovoru s psihologom precej pomirjeni. Že to, da lahko pokličejo domov in uredijo osnovne stvari, jim prinese olajšanje. To je ena lepših plati našega dela,« pove sogovornica in nadaljuje, da k lajšanju stisk pripomorejo tudi kolegi iz varnosti. »Pravosodni policisti so z zaprtimi v stiku praktično ves čas, 24 ur na dan, in jim velikokrat pomagajo ter naredijo veliko dobrega.«

Odnos med zaporniki se spreminja

Kaj pa jo pri zapornikih najbolj preseneti? »Empatija,« izstreli psihologinja. »Zadnja leta med zaporniki pogosto vidimo veliko medsebojne pomoči. Nemalokrat se zgodi, da kdo pride k zaposlenim in pove, da ga skrbi za sostanovalca, ker je videti v stiski, včasih nas celo prosijo, naj ga pokličemo na pogovor, ker se bojijo, da bi si lahko kaj naredil. Veliko je tudi drobnih gest solidarnosti. Spomnim se tujca, ki je prišel v zapor brez osnovnih stvari. Sostanovalci so mu dali oblačila, telefonsko kartico, da je lahko poklical domov, cigarete – in to brez pričakovanja, da bi kaj dobili nazaj. Včasih si zaporniki med seboj nudijo veliko opore. Pogovarjajo se in si pomagajo prebroditi težke trenutke. Morda tega v družbi ne pričakujemo, a takšnih primerov je kar veliko.«

Mateja J. Potočnik

Kaj zapornike zlomi? 

Največji šok za večino zaprtih je ločitev od družine. To, da naenkrat ne morejo videti otrok, partnerja ali staršev. »Človek se znajde v eni najtežjih življenjskih situacij, a hkrati nima možnosti, da bi bil ob ljudeh, ki mu največ pomenijo. Občutek odrezanosti od bližnjih je za mnoge najtežji.« Pri hujših kaznivih dejanjih zaprtim dodatno težo prinese medijska izpostavljenost. »Velikokrat jih prizadene način poročanja, saj se ob senzacionalističnih naslovih pozablja, da imajo ti ljudje tudi družine. Za takšnimi zgodbami so otroci, partnerji in starši, ki se morajo soočati z vprašanji okolice,  novinarji pred vrati in  radovednimi pogledi v šoli ali soseski.«

Ali zaporniki jočejo?

 Prizadevajo si delovati močno, saj se nenadoma znajdejo v okolju z veliko drugimi ljudmi, razloži Tripkovič Drev. »A seveda tudi zaporniki jočejo. Ta začetna drža je pogosto povezana s potrebo po preživetju – pokazati, da si dovolj močan in zmoreš. Ko pa je človek nenadoma iztrgan iz svojega življenja, je veliko strahu, žalosti in tudi joka. Posebej pri tistih, ki pridejo v zapor prvič in sistema še ne poznajo. Spomnim se primerov, ko je bilo ljudem po pogovoru težko zapustiti pisarno, saj jih je skrbelo, kaj se bo zgodilo, ko se bodo vrnili v sobo.«

Ljudje

Ni težek zapor, težko je življenje

Domov kot boljši človek

Osebje v zaporu ne skrbi samo za red in varnost. »Pogosto pozabimo, kako pomembno je naše delo. Naša naloga je tudi, da jim pomagamo, da iz zapora odidejo kot boljši ljudje, kot so prišli vanj. S tem pravzaprav prispevamo k varnejši družbi. V tem smislu ima vsak zaposleni – psiholog, socialni delavec, pravosodni policist ali inštruktor – svojo vlogo. Vsak stik z zaprto osebo, vsak pogovor ali preprosto človeški odnos lahko prispeva k temu, da nekdo iz te izkušnje odnese nekaj dobrega in se po prestani kazni ne vrne,« razmišlja in doda, da se je delovanje zaporskega sistema skozi leta spremenilo na bolje.

Mateja J. Potočnik

Življenje zunaj teče naprej

Med občutke, ki močno vplivajo na zapornike, sodi zavedanje, da življenje zunaj zapora teče naprej, medtem ko zaprt človek ne more ničesar spremeniti. »Ena najtežjih stvari pri mojem delu je bila, ko sem morala komu sporočiti, da mu je umrl svojec. Takšne novice so vedno boleče, v zaporu pa še posebej, ker človek ne more objeti bližnjih ali pomagati družini. Lahko le pokliče domov. Takrat se zelo jasno pokaže, kako življenje zunaj teče naprej, oni pa stojijo na mestu.«

Zgodbe, o katerih se ne govori

Kako pogoste pa so med prestopniki otroške travme? »Že raziskave kažejo, da je njihov delež bistveno višji kot v splošni populaciji. To seveda ne pomeni, da bo kar vsakdo, ki je doživel težko otroštvo, pristal v zaporu. Gre le za to, da se tu zelo pogosto srečujemo z ljudmi, ki imajo pretresljivo preteklost, še posebej izrazito je to pri ženskah,« pove in prizna, da je to ena težjih plati njihovega dela. »Navaditi se moraš poslušati ali brati zelo podrobne opise tega, kaj so nekateri doživljali med odraščanjem. Govorimo o hudih zlorabah, nasilju in zanemarjanju, denimo zaklepanju v kletko, pretepanju do nezavesti, povzročanju poškodb. Take grozljive stvari, o katerih se v družbi skoraj ne govori. Veste, to so zgodbe, ki jih težko poslušaš in za katere bi si želel, da jih nikoli ne bi slišal in da se ne bi nikoli zgodile.«

Mateja J. Potočnik

Kar te ne ubije, te okrepi

Za konec pove, da jo je delo v zaporu predvsem spomnilo, kako neverjetno odporni smo ljudje. V življenju nas lahko doletijo zelo težke stvari, a nekako že najdemo način, da gremo naprej. »Videla sem ljudi, ki so storili huda kazniva dejanja in živijo z zavestjo, da so nekomu vzeli življenje. To je breme, ki ga ni mogoče izbrisati. A sčasoma nekateri vendarle zaživijo odgovorno življenje. Takšne zgodbe me vedno znova spomnijo, kako močna je lahko človeška zmožnost preživetja. Da nas življenje lahko povsem zlomi, pa se vseeno počasi pobiramo. Včasih si rečem: če so nekateri ljudje zmogli preživeti tako težke stvari, potem zmoremo tudi mi čez svoje preizkušnje.«

 V Sloveniji je trenutno zaprtih okoli 1.500 oseb. Večina so moški, v edinem ženskem zaporu pri nas, na Igu, pa je približno 90 žensk.

Rada imam svoje delo

Podsekretarka Simona Tripković Drev pokriva področje dela psihologov v zaporih. Med drugim koordinira obravnavo samomorilno ogroženih zaprtih oseb, pod njenim okriljem poteka strokovna obravnava storilcev spolnih kaznivih dejanj, srečuje pa se tudi z reševanjem izzivov na področju duševnega zdravja zapornikov. Dve desetletji je delovala kot psihologinja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, čeprav je sprva razmišljala o klinični psihologiji v zdravstvu. »V zaporskem sistemu sem se znašla po naključju, a danes lahko rečem, da rada delam v tem okolju.«

»V zaporih je samomorilna ogroženost praviloma višja kot v splošni populaciji. Čeprav se številke morda zdijo majhne – na primer nekaj samomorov na leto – je glede na število zaprtih to še vedno veliko.«

revija Jana