Sašo Švigelj

Nedavni Festival slovenskega dokumentarnega filma je postregel z zgodbami, ki v gledalcu pustijo globoko sled. Med njimi je še posebej ganljiv tankočutni Ples življenja Siniše Gačića, ki je znan po socialno angažiranih dokumentarcih. Intimni portret partnerskega odnosa odpira širše družbeno-etično vprašanje legalizacije pomoči pri samomoru.

Film je nastajal sedem let. Režiser je spremljal resnično zgodbo para Čurin Janžekovič, Alenke in Marijana, ki sta več kot 40 let živela skupaj in ju je povezovala strast do plesa. Alenka je od rojstva trpela za redko neozdravljivo boleznijo, Morquijevim sindromom. Po dolgih letih operacij in nenehnega slabšanja stanja se je odločila, da bo v Švici zaprosila za pomoč pri samomoru. Hkrati je slovenski vladi predlagala, da omogoči tako pomoč tudi pri nas; to je tudi javno odmevalo. Siniša je s kamero spremljal njuno življenje na robu gozda, priprave na Alenkin odhod v Švico, čustveno dinamiko med partnerjema in obdobje po njeni smrti – čas Marijanovega žalovanja.

Kristina Bursać

Ljudje

Borite se za dostojno slovo od življenja!

Kakšni so bili odzivi na premieri?

Presenečen sem bil, da so tokrat za razliko od prejšnjih po koncu ljudje želeli pristopiti k meni. Mislil sem, da jih bom morda zamoril, vendar je bilo ravno nasprotno: namesto o smrti so se želeli pogovarjati o ljubezni. Vsak mi je želel povedati še svojo izkušnjo.

Kako ste se odločili za snemanje?

Pri iskanju zgodb za svoj film imam v mislih jasno idejo, kdaj bom končal snemanje. Pri Alenki je bila ta točka jasna: smrt, urejala si je dokumente za Švico in nastopala v javnosti. V Sobotni prilogi je napisala zelo odmevno javno pismo. Začutil sem, da bi bila njena zgodba dobra za film. Šel sem jo obiskat. Pomembno je povedati, kaj želiš od človeka, da ne pride do nerazumevanja. Tako sem ji povedal, da želim posneti dokumentarec z njo, a snemati vse. Seveda sem ji ponudil pravico do veta na kak posnetek, vendar šele v zadnjih korakih, pri montaži. Ne maram, da se kaj ne sme snemati. Popoln dostop ali nič. Skozi delo se zgradi zaupanje, da bom uporabil samo tisto, kar bo protagonist dovolil. Največji izziv nastajanja dokumentarnih filmov je, da se skozi leta spreminjaš kot človek. Izziv je izbrati temo, ki te bo ob koncu filma, ob napredku in osebni rasti, zanimala enako kot na začetku.

Osebni arhiv

Kakšen je bil prvi stik z Alenko?

Ne vem, zakaj, a včasih ne moreš opisati, zakaj si se z nekom razumel. Navdušen sem, če pridem na obisk k nekomu, ki ima polno sobo knjig. Njena je bila taka. Res je široko razmišljala. Z njo sem se lahko pogovarjal o čemerkoli. Bila je odprta do mene, ni me jemala z rezervo, nisem se ji zdel poseben. Hitro sva prišla na to pot in se je držala do konca. Nisva imela dolgega spoznavanja. Bila je starejša generacija, kot moja babica. Vsak teden sva si pisala dolga pisma o tem, kaj sva počela čez teden, razmišljala o življenju …

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana