Vika Potočnik: Dolžnost vsakega od nas je, da se upremo vojni
Nekdanja županja in poslanka Vika Potočnik danes ustvarja kot umetnica, a ostaja glasna kritičarka družbe. Njeno sporočilo je jasno.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nekdaj poslanka, županja, političarka, direktorica, Slovenka leta 1989, zdaj zelo aktivna upokojenka, ki se posveča kiparjenju in slikanju. Ostaja aktivistka in kritična opazovalka sveta in družbe. Ter navijačica aktivne vloge žensk v njej.
Prišla je s stavkom svoje mame, ki v teh časih v njej še posebej močno odzvanja: »Vika, samo da ni vojne.« Njena mama je vojno doživela in Vika je v tistem času ni razumela. »Tudi mi ni veliko pripovedovala o grozotah, tako da je nisem res začutila. Bila pa je izgnana, živela je v tujini, preganjana ... Danes, ko je vojna tako blizu, me je strah.
Koliko trpljenja je povzročenega! Sodelovala sem v humanitarni organizaciji, v kateri smo se ukvarjali s psihosocialno pomočjo travmatiziranim otrokom na vojnih območjih. Razrušena mesta po vojni že lahko postavimo na novo, rane, ki nastanejo, bolečine otrok in žensk (predvsem ti zelo trpijo) pa se ne da popraviti. Zato ima vsak od nas dolžnost, ne da zamahne z roko, češ vojna je nekje daleč, temveč da stori vse, da svet, ki se obrača in prevrača za ščitenje kapitala (vojne kapital ohranjajo), razkrinkamo!
Dejali ste, da ko umanjka dialog, sledi izključevanje, razvije se v sovraštvo, na koncu pa zarožlja orožje.
In danes dialoga ni.
Se znamo pogovarjati z drugače mislečimi?
Ne. Pa ima pri tem Slovenija izjemne izkušnje. Kaj je zmagalo, ko smo se osamosvajali? Dialog. Je tudi zarožljalo, ampak rešil nas je dialog. O tem zelo malo ali nič ne govorimo. Osamosvajanje je bil dolg proces, o katerem danes mladim preredko razlagamo.
Za kaj živite danes, kaj vas poganja?
Večni optimizem in radost do življenja. Rada živim, kljub velikim oscilacijam: enkrat te reflektorji osvetljujejo, drugič padeš v temo – ampak v vsem se znajdem. Najverjetneje me osrečuje radovednost, v življenju iščem tisto, kar me izpolnjuje, da lahko potem delim, dajem in razmišljam. Ko sem vstopala v obdobje upokojitve, sem razmišljala o tem, kakšen bo moj prehod od 16-urnega gibanja, odločanja, razmišljanja, vzgajanja oziroma spremljanja odraščanja hčerke, kako ji predati napotke, da ne bo padla v kakšno brezno, kot sem jaz. Pa sem prišla do umetnosti, ta me je vedno navdihovala, veliko sem hodila v kino, gledališče, galerije in se ob delih spraševala, kaj mi sporočajo za življenje. In v umetnost sem se nato tudi usmerila, tako zdaj pridno hodim v slikarsko šolo, kiparim, imela sem že nekaj samostojnih razstav.
Od 60 do 70 kipov ste razstavljali v mariborskem Sodnem stolpu.
Da, v zgradbi, kjer so sodili čarovnicam – čutila sem, da je to nekako moj prostor. Moje stanovanje je zdaj atelje, v eni sobi patiniram kipe, ki bodo prepeljani v Trst, kjer bom imela aprila razstavo od 20 do 30 kipov v Slovenskem stalnem gledališču Trst pred premiero predstave Veronika Deseniška. S predstavo se zelo identificiram, saj ob tem razmišljam, kaj se ženskam dogaja danes – nekateri bi jih radi še naprej zažigali na grmadah.
Kako to zaznavate?
Samo poglejte reakcije pri akciji Inštituta 8. marec. Slovenija ima sicer dolgo tradicijo boja za ženske pravice – od volilne do izobraževanja in reproduktivnih pravic. Ampak reakcije nekaterih nam kažejo, da se je za naše pravice treba boriti vedno znova, vsak dan.
Imate občutek, da je tudi feminizem postal v zadnjem obdobju skorajda psovka?
Tako je že od nekdaj. Tudi zato, ker ga ne znamo prav dobro opredeliti in pojasniti mlajšim. Mislimo si, aha, moški mora namesto žene kuhati in pospravljati, ne pa da gre za veliko globljo družbeno spremembo, ki nas še čaka. Dokler bo kapital tako močan in narekoval politično ravnanje ter oblikoval družbe, bo ženska še vedno neenakopravno obravnavana. Ravno včeraj sem prebrala, da so v ameriški zvezni državi Tennessee predlagali zakon, ki bi omogočal smrtno kazen za ženske, ki bi opravile splav. Si predstavljate?! To pomeni: zažgite jo! Spomnimo se Beti Hohler, naše sodnice na Mednarodnem kazenskem sodišču, ki so jo ZDA sankcionirale zaradi izdaje naloga za prijetje izraelskega premierja in ji s tem praktično onemogočile bančno poslovanje, ji omejile gibanje. To je ... kot bi jo razglasili za novodobno čarovnico! Danes se neenakopravnost kaže z zelo subtilnimi metodami, in bolj ko se bomo približevali avtoritarnim sistemom, bolj ogrožajoče bo postalo za ženske.
V osemdesetih ste bili mladinska aktivistka in študentska funkcionarka. Kaj vas je takrat aktiviralo? Zakaj niste samo študirali, uživali, se zabavali?
Zagotovo so najbolj krivi starša in okolje, v katerem sem živela. Odraščala sem na vasi, kjer sem lahko opazila in začutila vse socialne razlike, neenakopravnost med spoloma, jaz pa sem že od majhnega rada opazovala. Moji bratje in sestre so se igrali, mene je pa bolj zanimalo, kaj se dogaja med ljudmi – kdo nekaj počne iz sovraštva, vsa ta dinamika med ljudmi.
V srednji zdravstveni šoli pa sem doživela ukalupljanje v tako imenovani hierarhični sistem – zdravnik je bog, glavna medicinska sestra podložnica, še bolj spodaj pa smo sestre. Ko sem bila potem priča še nekaterim grdim nepravilnostim pri zdravnikih, sem se odločila, da to ni poklic zame.
Zato sem šla naprej v specialno pedagogiko. Ko sem prišla v Ljubljano, sem se v študentskem naselju v Rožni dolini znašla v centru kulturnega dogajanja, razmišljanja, okroglih miz, visoko intelektualnih razprav ... Vsepovsod sem bila zraven. Aktivirala sem se v mladinski organizaciji in morate vedeti, da to niso bili lahki časi, zato smo bili mladi precej predrzni, da smo nastopali proti sistemu.
Soustvarjala sem gibanja, s katerimi smo opozarjali na študentsko problematiko – prenizke štipendije, slab socialni položaj ... Če bi bila danes študentka, ne bi potrebovala nobenih bonov za prehrano, ampak bi želela štipendijo za kritje osnovnih življenjskih stroškov! Hotela bi bivati v študentskem domu, ne pa da se je zadnji študentski dom zgradil pred 15 leti! Sramotno je, da puščamo našo intelektualno elito, da finančno hira zaradi brutalnih najemnin, in dovolimo na njihovih plečih bogateti nekemu drugemu slogu, ki si je lahko nakupil več stanovanj.
Ko sta s hčerko pred leti spremljali oddaje, ki so obujale spomine na dogajanja v Sloveniji pred 25 leti, so bili sogovorniki večinoma moški in spraševali sta se, ali so ženske v tem času izselili iz Slovenije. Tudi eno prvih televizijskih soočenj letos je postreglo s samim moškim zborom. Kaj vam to pove?
To je odsev stanja in nakazuje smer, v katero gremo in kako nevarna je. Moški bodo vedno hitro skočili v ospredje, ampak ženske ne smemo čakati, da nas bodo povabili medse, to moramo zahtevati. Na soočenjih so tudi ženske, a so večinoma novinarke – ker se je treba na soočenja pripraviti, to pa je garanje.
Pritiski, grožnje in laži so med političnim delovanjem izčrpavali tudi vas. Vas je bilo kdaj zares strah?
Da, ampak ne zame, bolj za hčerko. Ne samo da so jo nameravali ugrabiti. Skrbelo me je, ne toliko to, ali jo dovolj ščitim, temveč ali ji dajem dovolj moči, da se bo lahko srečevala s tem in da bo ojačana. Ko sva šli kam ven, so jo ogovarjali takole: joj, uboga Ana, ti pa nimaš veliko od mame, ona dela kariero, pa je hči začudeno pogledala, češ pa saj sva včeraj bili na Barju. Toliko pritiska je bilo name kot mamo samohranilko, da so me zbegali in sem dvomila o tem, ali jo peljem na pravo pot. Zdaj, ko je bila nekaj dni doma ob meni, mi je rekla, da je ponosna name in na to, kako sem jo vzgojila.
Krasen poklon! Sicer pa vaših moških kolegov gotovo niso spraševali, ali preživljajo s svojimi otroki dovolj časa.
To je bil neviden in perfiden pritisk name. Če se vrnem še k strahu: ko sem bila v Beogradu v odboru za obrambo, so tam zasedali sami generali in admirali, jaz pa sem ropotala z zahtevami po civilnem služenju vojaškega roka, ugovorom vesti, s spremembo ustave, večjo preglednostjo, javno predstavitvijo financ jugoslovanske ljudske armade, zakaj sestavljajo večji del vodstvenega kadra v vojski skoraj izključno Srbi ...
K meni je pristopil admiral iz Novega Sada in mi tam v kotu na samem dejal: stara si kot moja hčerka, bojim se zate in prosim te, da tudi ko imaš na semaforju zeleno luč, preveriš, ali vate ne leti kdo z avtom. Še danes ob semaforju kljub zeleni luči preverim obe smeri, tako močno se je njegovo sporočilo usidralo vame. Ampak ni me bilo strah. Hčerki pa bom večno hvaležna, da mi je v svojih občutljivih letih dovolila, da delam kariero. In da je danes najin objem tak, kot bi se priklopili na najzmogljivejši akumulator.
Ali zaradi takšnih pritiskov in groženj ženske prej klonejo (popustijo) kot moški?
Ne bi rekla, je pa to uspešna metoda, da jih izločijo. Dajejo ti signal, da nisi dobra, da v tem procesu ne boš dovolj učinkovita, da ne boš prispevala k uspehu stranke. Poglejte, kako se ženske v politiki spremenijo: sprva nežno bitje spremeni glas, njene misli so zelo ostre, izgubi čar, ki jo je krasil prej – ne ohranijo sebe, ampak prevzamejo moške modele komuniciranja, oporekanja.
Če sem pogovor začela z mamo, naj ga z njo tudi zaključim. Moja mama je bila izgnanka, imela je pet otrok, ostala je doma, delala na njivi, na naši zemljici, pa mi je rekla: »Vika, vse naredi, da boš vsaj dinar zaslužila. Ne popusti, vse dokler ne prineseš vsaj dinarja domov.« S tem mi je predala eno najdragocenejših sporočil: ženska mora imeti svoj denar. In veliko moških se s finančno samostojnostjo žensk (še vedno) ne znajde najbolje.
Kaj me skrbi
»To, kako malo vizije smo sposobni. Kaj bomo pripravili za prihodnost Slovenije? Nekoč smo se pogovarjali z intelektualci, z univerzo, fakultetami, poiskali smo strokovnjakinje in strokovnjake – nismo se pogovarjali samo s 'svojimi'. Danes mi na predvolilnih soočenjih manjka mnogo več od tistih petih enih in istih vprašanj. Nobene vizije ne vidim. Najbolj pa sem razočarana nad Gospodarsko zbornico Slovenije, saj od njih nisem zadnja leta slišala nič drugega kot nasprotovanje vsemu: minimalni plači, pokojninski reformi ... Da, v Sloveniji imamo res visoke davke in moramo biti veliko bolj skrbni in pregledni s financami, z njihovim nadzorom, ampak povejmo, kaj vse s tem financiramo – šolstvo, zdravstvo (še po večini), kulturo ...«
Objavljeno v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
