Grozljivo poročilo terapevta za zdravljenje zasvojenosti pri otrocih
"Danes otroci niso več sitni, ker si želijo telefon, ampak postanejo nesposobni za življenje in nevarni za najbližje," pravi vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Pozor, tole bo grozljivo branje. Miha Kramli, terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica, je kot strokovnjak na področju zdravljenja kemičnih in nekemičnih odvisnosti na prvi bojni liniji. Ja, kar na bojni liniji recimo, saj je to, o čemer pripoveduje, izjemno nevarno za našo družbo. Ne, danes otroci niso več sitni, ker si želijo telefon, ampak postanejo nesposobni za življenje in nevarni za najbližje. Zaradi zaslonov pozneje shodijo in spregovorijo, lahko postanejo obsedeni, nekateri niso sposobni koncentracije niti pri pogovoru ali sedenja na stolu. Pri digitalni demenci se ne morejo več nič naučiti, pri digitalnem avtizmu pa niso več sposobni komunicirati drugače kot prek zaslona. Imamo že tudi avtoprevoznike, inženirje, celo pilote, ki ne zmorejo več zahtevnosti svojega poklica. Ob predlogu vlade, da bi regulirali družbena omrežja za mlajše od 15 let, bi bil Kramli še strožji, do 18 ali več. Da, država bo morala biti pogumna.
Medtem ko ste nekoč tožili, da je vsako leto slabše, se zdaj situacija menda slabša iz ure v uro. Imate kakšne številke, ki to dokazujejo?
Ko sem pred 25 leti začel delati v tem centru, je okrog 98 odstotkov uporabnikov imelo težave z drogo. Danes govorimo o 60 odstotkih uporabnikov, ki imajo težave z uporabo tehnologije bodisi zaradi družbenih omrežij ali igric, športnih stav, izzivov … Število tistih, ki iščejo pomoč zaradi tehnologije, je strmo naraslo. Ko smo imeli težave z zasvojenostjo z drogo, je bilo predvidljivo, kako se bo nekdo vedel, pri novih odvisnostih pa ne moremo predvideti ničesar.
Ali smo tako uspešni pri odpravljanju zasvojenosti z drogo ali je toliko več zasvojenih?
Problem zasvojenosti z drogo se stopnjuje in narašča. Danes je skupno število odvisnikov veliko večje kot nekoč. Kar se tiče drog, ima medicina zaradi novih vrst drog zelo omejene možnosti. Za opiate imamo nadomestek, za sintetične droge ga pa ni! Teh starih, klasičnih zasvojencev z drogo je res vse manj. Ampak danes imamo »navdihnjeno, sprogramirano in skoncentrirano« drogo, kot jo jaz poimenujem. Teh novih drog ni treba niti zaužiti, da se predoziraš ali zasvojiš. To so droge, pri katerih je dovolj dotik, vdih in si že omamljen ali se predoziraš. Zdaj je že v osnovni šoli ogromno otrok in mladostnikov, ki proizvajajo, preprodajajo in uporabljajo to drogo. Ker so že na spletu navodila, kako jo sestaviti in narediti.
Pa sva že pri spletu. Splet je očitno osnovni problem za vse.
Imamo več vrst spleta: splošni, temni in »vojaški« splet, kjer so tajne zadeve zaradi varnosti in podobno. Lahko bi rekel, da imamo že neke vrste mladoletne kriminalce na temnem spletu, ki se aktivno ukvarjajo s pornografijo, preprodajo drog … Temu za zdaj ne dajemo pozornosti, ker je tega vseeno toliko manj.
Kako ocenjujete predlog vlade, da bi regulirali družbena omrežja za mlajše od 15 let?
Država mora biti pogumna, treba pa je ljudem razložiti, da to ni omejevanje ali prepoved, saj ne gre za odvzem tehnologije, ampak je to klic k odgovornemu oblikovanju kulture uporabe tehnologije. Država bo s tem jasno in odločno povedala, da pravica »imeti« ne nadvlada pravice »biti«. Kajti danes smo v položaju, ko mladostniku, ki ima velike težave z uporabo tehnologije, niti v njegovo dobrobit ne morem omejiti uporabe, ker bo starš protestiral, prišel s pravnikom, češ da on ima pravico »imeti«. Kot terapevt bom vedno dal prednost pravici, da ta mladostnik zaživi, to se pravi »da biva« in iz osebe postane osebnost. In država mora postaviti te okvirje. DARS nikogar ne vpraša, katere omejitve bo dal na avtocesto, ker ima cilj, da varno pridemo do cilja. Sam bi še bolj omejil uporabo, do 18. leta ali še dlje.
Zakaj se vam zdi pomembno, da se s tehnologijo srečamo čim pozneje?
Ko se otrok rodi, ima sto milijard možganskih celic. Pred 15 leti so te celice prvič prišle v stik z intenzivnimi dražljaji ob koncu osnovne ali na začetku srednje šole. Danes otrok dobi elektronsko igračko, na kateri gleda elektronske slikanice z metuljčki in zajčki. Med temi živalcami je metuljček načrtno vkomponiran tako, da vpliva na tistih sto milijard celic na način, da se otrok pomiri. Tako je zadovoljen, da dve ali tri ure nepremično gleda v zaslon. Njegova naravna potreba, da bi se plazil, grizel, poskušal vstati in spregovoriti, se umakne v ozadje.
Zato imamo vedno več otrok, ki pozneje shodijo, pozneje spregovorijo in pozneje oblikujejo socialno mrežo. Osnovne potrebe se podredijo umetnim pomiritvam. Možgani se prepričajo, da je bistvo življenja na razdalji od 20 do 40 centimetrov, in ne dobijo zagona za raziskovanje obzorja. Ko takšnega otroka peljemo na igrišče ali v cirkus, njegovi možgani kljub atraktivnosti ne prepoznajo dražljajev – otrok se dolgočasi in hrepeni po tem, da se vrne k monitorju. Če starši niso pozorni, otrok postane obseden. Če mu dinozavrčka odvzamemo, nastopi kaos. Pet- ali šestletni otrok lahko v besu razbije dnevno sobo, prevrne mizo in pretepa starše.
Imate v ordinaciji tudi takšne primere?
Imamo. Pa ne, ker bi bil otrok slab ali pokvarjen, ampak je doživel abstinenčno krizo, ki je ne zmore obvladati. Izdelek, ki ga uporablja, ima strukturo, ki zasvaja. Ta otrok začne posnemati dinozavrčka, prevzema njegove lastnosti in ne razvija svojega življenja. Avstrijski vzgojitelj mi je pripovedoval o petletnem fantku, ki je v vrtec vsak dan prihajal kot dinozavrček, se tako vedel in celo počival kot dinozavrček. Starši pa so rekli: »Nič se ne sekirajte, on cele dneve igra to igrico in zanj je to normalno.« Tu mora nastopiti država z jasnimi strukturami.
Spomniva: zakaj je pri otrocih tako pomembna fizična aktivnost?
Otrok ima deset prstov in vsaka blazinica ima tisoče senzorjev. Mladostnik, ki meče žogo na koš, pleza, rola ali plava, nahrani možgane z realnim življenjem. Možgani zaznavajo višino, globino, toploto, mehkobo. Možganov, ki so vsak dan nahranjeni z realnostjo, virtualni svet ne more uničiti. To je pozitivno.
Država mora omogočiti, da se otroci gibljejo. Znanstveno je dokazano: če so možgani prepuščeni le virtualnemu, postane realno življenje prenaporno. Osnovnošolci nam pravijo: »Prenaporno se mi je družiti, prenaporno mi je iti na trening, prenaporno se mi je učiti.« Mladi se niti zabavajo ne več, zmanjšala se je celo potreba po intimi. Zato moramo začeti pri otrocih in jim do 15. leta omogočiti stik z realnostjo. Fizično aktivnega mladostnika druabena omrežja ne bodo tako posrkala vase.
Danes veliko mladih izgoreva. Je to povezano s tehnologijami, saj pravite, da je za nekatere mlade resnični svet postal prenaporen?
Seveda. Zaslon nima le modre svetlobe, temveč celotno signalizacijo, ki v možganih oblikuje stalen občutek energijske krize. Brez družinske kulture uporabe tehnologije postane otrok utrujen in naveličan, izgubi iskrico v očeh. Imel sem mladostnike, ki so prišli na pregled – kri v redu, ščitnica v redu, vse v redu. Edina težava je bila nepravilna uporaba tehnologije. To vodi v digitalno demenco. Možgani se naučijo procesirati lahke, všečne podatke, zahtevnih pa ne.
Kako lahko to prepoznamo?
Otrok se snov nauči, starši vidijo, da zna, ko pa pride v šolo, dobi negativno oceno. Zakaj? Ker spomin ne deluje. Nauči se, a si ne zapomni do naslednjega dne. Ko se otrok sploh ne more več ničesar naučiti, je to znak digitalne demence. V centru imamo popolnoma nefunkcionalne osnovnošolce, ki niso sposobni koncentracije niti pri pogovoru. V zadnjem letu se mi je trikrat zgodilo, da je mladostnik med pogovorom zaspal in padel s stola. Tako je bil izčrpan od tehnologije, da ni mogel niti sedeti.
Opozarjate pa tudi na digitalni avtizem. Kaj je to?
Brez kulture uporabe tehnologije lahko mladostnik eno uro »surfa« od ene do druge vsebine in jih preleti 30–50. Pri nobeni se ne ustavi in poglobi, ker je naslednja še zanimivejša. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec drsi iz ene v drugo vsebino. Gre za tisoče vsebin in vsaka naslednja je zanimivejša. Ta spletni nemir se v pol leta ali letu preseli v njegovo osebnostno strukturo. To preprosto poimenujemo digitalna hiperaktivnost. Mladostnik je nemiren in nesposoben vztrajnosti. Navedena hiperaktivnost je drugačna od temeljne in se tudi drugače zdravi. Obstaja možnost, da se oblikuje digitalni avtizem. V tem primeru je oseba sposobna komunicirati samo preko zaslona. Zapre se v svojo sobo in drastično omeji stike celo s svojimi bližnjimi. Pogosto zapade v popolno nefunkcionalnost.
Kateri je bil najmlajši primer, ki ste ga obravnavali?
Imeli smo petletnika, ki je imel v sobi svojo tablico in telefon. Na TikToku je bil celo zlorabljen, ko so se njegovi posnetki pojavili na spletu. Seveda smo obravnavali starše. Nedopustno je, da ima otrok v sobi »jedrsko orožje skušnjav«, kot je telefon ali tablica. Samoumevno se nam zdi, da otrok nima v sobi zaboja piva ali tobaka, playstation pa se nam zdi v redu. Pa ni!
Se starši zavedajo, da s tem škodijo otrokom?
Veliko staršev je samih zasvojenih. Vidimo mame in očete na klopci, ki gledajo v telefone, otrok v vozičku pa ima pred sabo prav tako zaslon z risanko. Nekateri otroci ne morejo več jesti ali iti na kahlico, če nimajo monitorja pred sabo. Njihov živčni sistem je sinhroniziran na intenzivne dražljaje. Če jim te dražljaje vzameš, je telo v krču. To postaja problem tudi pri odraslih. Imamo avtoprevoznike, inženirje, celo pilote, ki ne zmorejo več zahtevnosti svojega poklica. Tudi taki primeri so pri nas na zdravljenju.
Kaj lahko naredimo?
Nujna je ozaveščenost. Država bi morala v program priprave na rojstvo vključiti te vsebine, da bi se starši naučili, kako otroku pravilno odmerjati tehnologijo. To znanje bi morali dobiti tudi v vrtcih.
Omenili ste agresijo pri zasvojenih s tehnologijo. Je ta hujša kot pri zasvojencih z drogami?
Po naših podatkih so od sto zasvojenih z drogo trije nasilni. Pri zasvojenih s tehnologijo jih je nasilnih kar 36. Agresija je izjemna. Poznamo stopnje: prva je vzorec, ko otrok pride na kosilo po dveh minutah. Druga je navada, ko otrok ponori, če mu vzamemo playstation, in hoče jesti pred zaslonom. Tretja stopnja je prisilno vedenje. Imeli smo primer, ko je mati osnovnošolcu v avtu rekla, naj odloži telefon, on pa je v besu razbil vetrobransko steklo in jo pretepel.
Druga deklica se je zaklenila v hišo in rezala oblačila in tulila, dokler ji niso vrnili telefona. Neki fant je ob dveh zjutraj v garaži vzel kanto z bencinom in polil pot od spalnice staršev do vrat ter grozil, da bo zažgal hišo, če ne dobi nazaj telefona. To niso slabi otroci, to so otroci v hudi abstinenčni krizi. Ko oče strese sina, ki je popolnoma zatopljen v igrico, sin pa plane nanj in ga pretepe, takrat posredujejo policija, CSD in tožilstvo. Sodišče nato odredi obvezno zdravljenje. To je realnost, s katero se srečujemo.
Kako naj starši ravnajo? Je nujna popolna prepoved tehnologije?
Popolna prepoved v današnjem svetu ni mogoča in tudi ne smiselna, saj so te naprave del naše stvarnosti. Ključna pa je vzgoja za zmernost. Starši moramo biti zgled. Ne moremo otroku prepovedovati telefona, če sami vse popoldne strmimo vanj. V družini morajo obstajati cone in časi brez tehnologije – recimo med obroki in vsaj eno uro pred spanjem. Staršem vedno svetujem: ne bodite policisti, bodite trenerji. Otroka moramo opolnomočiti, da bo znal reči ne neskončnemu drsenju po zaslonu. Meje morajo biti jasne in vnaprej dogovorjene, predvsem pa se jih moramo dosledno držati. Če mejo postavimo in jo nato ob prvem otrokovem kričanju umaknemo, smo naredili več škode kot koristi.
Nevarni izzivi praznega časa
Kramli opozarja na nevarne izzive, ki se jih gredo mladi na TikToku. »Na poti od Nove Gorice do Tolmina se mladi izzivajo, kdo bo z avtom pripeljal najhitreje. Posledice so prometne nesreče, invalidnosti in ogrožanje življenj. Včasih smo mislili, da so vzrok za zasvojenost slabe socialne razmere, danes je vzrok 'prazen čas'. Prosti čas je kreativen, prazen čas pa tisti, ko človek izgublja sebe. Ker so mladi pasivni in nimajo aktivnosti, ki bi jim dale smisel, iščejo dražljaje na robu med življenjem in smrtjo. Družbena omrežja jim ponudijo izziv in rečejo si: 'Bolje to kot nič.'«
Primer digitalnega avtizma pri 18-letniku
V sodobni terapevtski praksi se Miha Kramli srečuje s čedalje radikalnejšimi oblikami zasvojenosti z digitalno tehnologijo, med katerimi izstopa primer študenta, ki je zaradi popolne prevlade zaslonov postal nefunkcionalen. Njegovo stanje je doseglo točko, ko ni bil več zmožen skrbeti za osnovne življenjske potrebe, kot sta prehranjevanje in osebna higiena, zaradi česar sta morala starša bdeti nad njim, da je sploh kaj zaužil. Kramli to stanje opisuje kot digitalni avtizem – popolno notranjo osamitev, ko mladostnik nima nobene potrebe po komunikaciji, študiju ali socialnih stikih, edino iskrico v njegovem življenju pomenijo videoigre in družbena omrežja.
Kramli pravi, da so se v tem konkretnem primeru družinske travme pri študentu pokazale tako, da je »pobegnil« v digitalni svet. Monitor mu je služil kot ščit oziroma mehanizem, s katerim se je izoliral od bolečine, s katero se ni mogel soočiti. Najbolj skrb vzbujajoče pri tem primeru je, da je mladostnik v svojem stanju popolnoma neaktiven in odklanja kakršno koli pomoč. Ker trenutni sistemi nimajo ustreznih mehanizmov za prisilno aktivacijo ali zdravljenje v takšnih primerih, ostaja ujet pred zaslonom, kjer je njegov razvoj praktično zamrznjen.
Objavljeno v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
