Mateja J. Potočnik

 Njeni dnevi so polni obveznosti, načrtov in ciljev, a nikoli pritoževanja. »Živim za druge, ne zase – in prav zato moje življenje izžareva takšno polnost. Vse, kar počnem, delam z mislijo na ljudi, ki potrebujejo spodbudo, upanje ali le občutek, da niso sami,« razlaga Jolanda, ki se je z veseljem odzvala povabilu na Veliko Janino preobrazbo. Tako je za hip odložila skrb za druge in se potopila v razvajanje, ki ji je pobožalo dušo.

Lepota

Janina preobrazba: Deset kilogramov manj, veliko več samozavesti

Te izjemne ženske niso zlomile niti najhujše preizkušnje, ko se je že zelo zgodaj v življenju spopadla z boleznijo in bolečino. Njen oče ni zmogel in znal drugače in je rešitev za svoje stiske našel v tem, da je dvignil roko nadse. Usoda je udarila znova, ko je mama nedolgo zatem zbolela za rakom, Jolanda pa je bila primorana skrbeti zanjo in mlajšega brata. Ko je imela šestnajst let, je mama umrla in z bratom sta ostala sama. »Čez noč sem morala odrasti in pokopati sanje, da bi bila zdravnica ali pevka. Toda ves ta trud za preživetje me je oblikoval v osebo, kakršna sem danes. Izkušnje so me utrdile in mi dale krila, da lahko drugim stojim ob strani. Vsaka bolečina te naredi močnejšega. Vzorec, ki sem ga imela kot otrok, je še vedno tu, bolečina, bolezen in trpljenje so moj varni okvir. Zato lahko toliko bolje začutim ljudi. Pomagam tudi zato, ker sama nisem imela ob sebi drugih, ki bi mi pomagali, ko mi je bilo hudo,« pravi Jolanda.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana