Alenka Rebula: Slovenski narod je prežet s travmami, ki jih nismo razrešili
'Slovenski narod je prežet s travmami, ki jih nismo razrešili in jih tudi ne poskušamo, nova generacija pa potem samo prevzame travme predhodnikov,' pravi Alenka Rebula.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V zmešnjavi glasov, ki jih je mogoče slišati v slovenskem javnem prostoru, je njen glas med najtišjimi. Nežen, a odločen glas ženske, ki se je bila pripravljena učiti živeti, nas spet vodi k izvoru svoje moči, navznoter v globino in navzven k sočloveku. V skupnem plesu od zibeli do groba, na čelo katerega se rinejo samooklicani voditelji, je njen korak med najbolj umirjenimi.
Njen je topel dotik prijateljske dlani na naši dlani, roka v roki, ki gradi verigo, po kateri teče življenjska sila v neskončnost. Pesnica, pisateljica in učiteljica človečnosti Alenka Rebula s svojim življenjem udejanja delo za mir, o katerem z učiteljico Josipo Prebeg pišeta tudi v knjigi Obljubljena dežela. In v nasprotju z dežurnimi demagogi vidi obilo dokazov, da to delo v Sloveniji poraja spremembe, ki jih ni mogoče zanikati.
Kateri občutek po vašem mnenju v tem trenutku najbolj prevladuje v slovenski družbi?
Rekla bi, da predvsem strah in občutek nemoči. Ljudje so prestrašeni, ker nimajo orodij za obvladovanje tega, o čemer berejo, poslušajo in kar se jim dogaja. Humanost na videz izginja, zato je občutek ogroženosti utemeljen, če je človek človeku volk. Zato se ne znamo povezovati, niti z domačimi pogosto ne, kaj šele z zelo drugačnimi ljudmi, ki nastopajo kot nasprotniki.
Ego išče krivca in se noče povezati z občutki, ki govorijo resnico o našem delovanju; ego ne zna prisluhniti, temveč se samo brani in išče svoj prav. Obenem pa je vsepovsod polno ponudbe takšnih in drugačnih metod, o katerih nas prepričujejo, da lahko z njimi dosežemo, karkoli si želimo. To je zelo veliko nasprotje – po eni strani obet, da ti je vse na razpolago, na drugi pa temeljni občutek nemoči.
Prepričevanje, da lahko sami dosežemo vse, po čemer hrepenimo, je seveda nevarna utvara.
Naš narod namesto kulture sodelovanja neguje kulturo junaštva, v kateri trpeči junak oziroma junakinja izgori za svoje ideale, za svoj narod. Nimamo pa modelov sodelovanja, v katerem nihče ne trpi po nepotrebnem in nihče ne propade, pač pa so vsi na boljšem; takšnih zgodb slovenski narod preprosto ne premore. Mnogi plemeniti ljudje so imeli velike ideale in so se trgali na pol, da bi izboljšali svet – pa so zgolj izgubili sami sebe in svoje temeljne odnose. Njihovi načrti so propadli, ker jim ni uspelo povezati osebnega ravnovesja in vključenosti v skupnost, ker so govorili in počeli drugačne reči kot drugi.
Kje se torej konča delo zase in začne delo za skupno dobro?
Raziskovanje svoje osebne zgodbe še ni nujno isto kot povezovanje s svetom. Psihoterapija in podobni načini dela na sebi nas lahko naučijo, kako ravnati sam s seboj. Ko pa spet vstopimo v zunanji svet, se začne delo za druge. Tedaj se znajdemo pred vprašanjem, kako ravnati z ljudmi, ki se močno razlikujejo od mene; ki ne delijo mojih vrednot, niso prehodili moje poti, ne govorijo mojega jezika in jim tisto, kar je meni sveto, sploh ni pomembno. Tukaj se začne resnično trdo delo, za katero potrebujemo točno določene tehnike in določeno učenje, ki je popolnoma drugačno od dozdajšnjega učenja.
In kakšno je to drugačno učenje ter kako poteka?
Učenje, s katerim postanemo močni zase, a tudi za vse druge. Z dovolj znanja o človeški naravi in dovolj orodji v zahtevnem in pogosto krutem svetu, da mi ni treba napadati, pleniti, izkoriščati, zavidati, delovati iz jeze in grenkobe. Tako nastaja družba, v kateri drugi niso poteptani, žrtvovani in ponižani, a tudi jaz ne. Tega se ni mogoče naučiti sam in na hitro, temveč le z leta sodelovanja v krogu soljudi, ki si izmenjujejo poštene in iskrene informacije drug o drugem.
Preobrazba se lahko dogaja v človeku, če sprejme učenje v odnosih in podporo sorodnih duš. Po uspehu knjige Blagor ženskam sem se preusmerila in dojela, da potrebujem krog in podporo, učenje odnosov, saj sama nikoli ne bom kos svoji globini, kot noben človek ne. Kot je vedel že Dante, potrebujemo spremstvo za svetove, ki nas pretresajo, da se lahko vrnemo okrepljeni in preobraženi.
Marsikdo pa ostane udobno ujet v svojem mnenjskem mehurčku, med ljudmi, ob katerih se počuti razumljenega, sprejetega in varnega.
V realnem življenju ves čas prihajamo v stike, kjer razmišljajo drugače od nas, imajo drugačne prednike, drugačno vzgojo, drugačne vrednote. Zato ne moremo preprosto ostati v svojih varnih krogih in se tako gibati po svetu, ker prej ali slej naletimo na drug krog in se udarita. Ne moremo preoblikovati sveta po svoji meri. Smisel demokracije kot civilizacijskega dosežka je v tem, da usklajuje ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami, različnimi značaji, da lahko skupaj živijo in ustvarjajo.
Točno to počne Inštitut Vera vase, v katerem z Josipo Prebeg izvajate vrsto programov, med njimi Šolo poslušanja. Kako pri tem pomagate ljudem, jih pomirite, opolnomočite?
Lahko bi se imenovali tudi Vera v humanost. Verjamem vase kot v človeka ob drugih ljudeh; to pomeni, da verjamem v svojo človeškost in jo negujem, obenem pa verjamem tudi v človeškost drugih in jo podpiram. Da resnično verjamem vase, pa moram to tudi resnično početi – kajti ne morem se spoštovati, če lažem samemu sebi. Torej moram sebi s konkretnimi dejanji dokazati, da sem častno bitje in da je moja vrednota tudi čast drugih.
Ko mi to uspeva, čutim, da narašča tudi moja vera vase kot v humano bitje. Tukaj ni nobene sledi o kakšnem egocentrizmu, temveč gre za to, da se zavedaš, da imaš pravico, da se uresničiš, in da to pravico priznavaš tudi drugim. Zato nikogar ne siliš, da živi po tvoje, hkrati pa ne dovoliš, da bi kdorkoli tebe postavljal v položaj, v katerem ne želiš biti; takrat se znaš tudi braniti.
To zadnje se mi zdi zelo pomembno. Kajti ko izstopiš iz svojega varnega kroga, se znajdeš med ljudmi, ki razmišljajo drugače. Ki so prestrašeni, nezaupljivi do vsakogar, ki deluje po drugačnih načelih, in ki znajo zato biti tudi nevarni – ker čutijo, da ogrožaš njihov način življenja.
Zato pa ne moremo iti v svet kot nemočna jagnjeta: če bom svojo dušo povsem razgalila vsem ljudem in verjela, da jo bodo vsi z navdušenjem sprejeli in tudi ljubili in spoštovali, se ne bo dobro končalo zame. Treba je vedeti, da se podajamo v svet, ki je poln laži, sovraštva, pohlepa, zavisti in nezadovoljstva. Ko takšnemu svetu ponujamo mir, je bistveno to početi z obilo znanja in modrosti, ki vključuje poznavanje sočloveka; tako lahko nagovorimo njegov najboljši del.
Velika umetnost je obstati v tem sistemu in delovati povezovalno, govoriti jezik miru, ne da bi zaradi tega ustvarjali nove spore ali da bi nas sistem izvrgel … Eden mojih najljubših filmov je Nepremagljivi, biografija Nelsona Mandele; tam se lepo pokaže njegova izjemna spretnost povezovanja ljudi, ki bi se najraje pobili med seboj. Toda te spretnosti in tudi moči ni pridobil čez noč, marveč skozi trideset let načrtnega preizpraševanja, opazovanja in tudi povezovanja.
No, na predvolilnih soočenjih je boleče očitno, da v Sloveniji ne premoremo svojega Mandele …
Drži, tovrstnih zgledov imamo na pretek. In tako je že dolgo. A pri Slovencih in Slovenkah je težava, da nimamo zgodovine razvoja tovrstne kulture dialoga, kar je vedno tudi priročen izgovor – a to kulturo je mogoče razviti. In to je zdaj lahko ključna naloga vsakega izmed nas in naše družbe kot celote. Zato presojajmo svoje voditelje po tem, ali ima njihovo delovanje trajnostni učinek ali ne. Prava sprememba je globoka, trajna in predvsem brez stranskih učinkov, ki bi rušili sočutje in sožitje med ljudmi. Ali gradiš ali pa rušiš – sredine ni.
Kako lahko torej Slovenci in Slovenke presežemo razprtije in se spet povežemo drug z drugim? Kako lahko ozdravimo svojo skupnost?
Najprej je treba razviti celostno moč svoje osebnosti v odnosih, ki pa temelji na resnici o sebi. Na tej podlagi lahko razvijamo spoštovanje do sočloveka, pa naj bo še tako drugačen. Ne smemo se odzivati na druge na isti način, kot se drugi odzivajo na nas. Kadar želi nekdo širiti sovražni govor, mu tega ne morem preprečiti, ker je to njegova izbira in način, na katerega lovi pozornost.
Zato je najboljše, da mu preprosto odtegnem svojo pozornost; da se ne ukvarjam več z njim, temveč se posvetim vsebinam, ki gradijo skupnost. To ne pomeni, da se ne smemo meniti za ljudi, kot je Trump, kajti ta človek ima vendarle ogromno moči. Toda ko mu namenjamo vso pozornost, je zmanjka za drugačne ljudi, drugačne odnose, drugačen način komuniciranja. Ne izgubljajmo časa s praznim polemiziranjem; ko enkrat ugotovimo, kaj je narobe, začnimo delati, kar je prav. Vedno, ko namenjamo energijo za ustvarjanje namesto za uničevanje, nekako gradimo tudi svoj narod in svojo državo.
Kaj konkretno torej potrebuje naša država?
Potrebni so celostni ljudje in potrebna je celostna, znanstveno utemeljena nega skupnega življenja. To pomeni opazovati, preverjati, postavljati nova vprašanja. Ugotavljati na številnih primerih, leta in leta, kaj deluje, kaj ne in zakaj. Upoštevati dejstva in podatke, govoriti resnico, ne tržiti iluzij. Potrebna je umetnost giba, ki razkriva resnico telesa in nas vrača v otroško pristnost.
Potrebna je umetnost besede; pesniki so nujni, da izpovejo sanje, vendar jih ne znajo uresničevati. Prešeren je napisal čudovito Zdravljico, toda navodil za izpeljavo ni dal. Seveda ne, to ni bila njegova naloga. Pesniki smo zato, da navdihujemo, sanjamo o drugačnem obzorju, izražamo lepoto in veličino ustvarjalnosti … Drugi pa imajo druge naloge.
Med temi drugimi je kar nekaj takih, ki težko kaj pripomorejo k skupnosti. Vzemiva za primer izmozgano samohranilko ali raznašalca hrane. Kje lahko ta oseba najde zaupanja vreden krog ljudi, kdaj naj se uči jezika miru, ko pa je polno zaposlena z iskanjem načinov za preživetje?
Nikogar ne smemo opredeljevati kot nemočne žrtve, ker to preprosto ni res; smo veliko veliko več. Če omenjeno samohranilko, ki dela denimo v Lidlu, dojemamo kot osebo brez moči, zanikamo njeno celovito človeškost in jo pomagamo omejevati, namesto da se na pravi način poveže z drugimi in preseže ujetost. In ta možnost vedno obstaja; človeštvo je v zgodovini napredovalo tako, da so ljudje s svojo močjo in skupno pomočjo presegli omejitve svojega položaja – sužnji niso ostali sužnji, podložniki ne podložniki in zatirani narodi so se osvobodili.
Vedno se da narediti ključni korak naprej, če se povežemo s sočlovekom. Če sama nimam znanja ali kompetenc in me to ovira, lahko vedno poiščem nekoga, ki to znanje ima in mi lahko pomaga, in se učim od njega – dokler slednjič ne prerastem položaja, v katerem me drži sistem. Vsekakor je njegov cilj, da te ohrani na položaju, na katerem boš tiho prenašal, ko te bo izkoriščal in končno izžel.
Saj to je tisto – ljudje niso le prestrašeni, temveč tudi izžeti.
Vendar ti nisi na tem položaju štiriindvajset ur na dan. Preden gre omenjena ženska zjutraj v službo in ko se popoldne vrne domov, ni zgolj blagajničarka, temveč je oseba s svojo preteklostjo, svojimi odnosi, svojimi talenti in znanjem ter predvsem z notranjim prostorom. In iz njega lahko, če se tega zave, črpa moč, da poišče kreativne rešitve, ki ji omogočajo, da na neki točki preseže svoj dotedanji položaj. Ko to odkrije, neha biti brezpogojno poslušna sistemu in mu odpove sodelovanje tam, kjer je to mogoče – vsak sistem ima luknje, in ko jih enkrat vidiš, je lažje.
Kakšna je alternativa? Na kakšno življenje lahko računa človek, ki se neha boriti?
Marsikdo se tolaži s pregovorom, da čas celi vse rane – a to je laž. Kateri spori so se rešili sami od sebe, katera težava preprosto izgine, če se obrnemo proč? Takšen človek lahko računa le, da bo njegovo trpljenje samo naraščalo. Vse do točke, ko bo dokončno odpovedalo tudi telo, kajti telo si želi svobode, miru in ljubezni, želi si življenja; biti prosto, da izraža resnico. Če tega ne počne, ima vse manj moči, da se upira bolezni. Ko začne telo pešati, je to znak, da smo izgubili povezavo z življenjsko silo.
To se ne dogaja le na ravni posameznika, temveč tudi naroda. Slovenski narod je prežet s travmami, ki jih nismo razrešili in jih tudi ne poskušamo – nova generacija pa potem samo prevzame travme predhodnikov. To je skrajno neodgovorno do naših potomcev; naša naloga je, da nanje ne prenašamo svojih težav. Zato je lahko naš skupni namen, da se skupaj učimo, kako se spraviti, kako poravnati, kako zaživeti najlepše med nami.
Ali vidite kakšne znake, da se to nemara že dogaja? Malo optimizma bi zdaj prišlo zelo prav.
Razlogov za optimizem je celo dosti več, kot si mislimo. Kultura miru je prav tako živa in vplivna kot kultura konflikta, le da se o prvi ne poroča tako na veliko. Pri nas so v isti skupini ljudje različnih ver in ateisti, nosečnice, matere in babice, mladi in upokojenci, samohranilke in premožni, ljudje z različnimi pogledi na svet, z zelo različnimi telesi in čustvenim svetom … In vendar jim uspe, da se povežejo, med seminarjem v Bohinju preživijo ves teden skupaj in odkrijejo, da se lahko ne le razumemo, ampak tudi podpiramo.
Tako skupaj dosegamo konkretne premike: v neki družini se naučijo poslušati svojega otroka, v drugi družini se mož in žena nehata prepirati, v sorodstvu se izboljšajo odnosi. Vidim, da se je pred mojimi očmi zgodila pomembna sprememba; trpljenje in sovraštvo sta se umaknila ljubezni in spoštovanju. Zato sva napisali knjigo Obljubljena dežela, zato se tako rada učim pri Josipi. Vsak človek, ki doseže tovrstno spremembo pri sebi, bo nato že s svojim zgledom za to navdihnil še koga drugega. Tako se resnična sprememba nadaljuje v svetu in to se nedvomno dogaja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
