Šimen Zupančič

Prvi in tretji predsednik republike sta državnika iz časov pred družbenimi omrežji, ko je bila nacionalna politika še v pomembni meri domena gospodov in gospa, vsebina pa dejansko pomembnejša od oblike. Danes po javni sferi žarijo in žgejo preroki apokalipse, ki privržencem obljubljajo instantne recepte za vrnitev v neobstoječo utopijo, (namišljenim) sovražnikom naroda pa namenjajo pekel na zemlji. A Kučan in Türk ostajata gospoda. Predvsem pa glasova človečnosti in razuma, ki jima je v času krvavih incidentov med Romi in večinskim prebivalstvom, čeljustenja med premierjem in KPK-jem ter trganja za božičnico nadvse vredno prisluhniti.

Novice

Danilo Türk: Zame ni dvoma, da gre za genocid

Seveda moramo začeti z ubojem v Novem mestu, ki je državo pahnil v svojevrstno histerijo. Kaj nam ta primer pove o slovenski družbi?

Kučan: Pove, da smo zadnja desetletja zanemarjali pereča vprašanja upravljanja romske problematike v jugovzhodni Sloveniji. Zato nas je uboj v Novem mestu tako pretresel in povezal tamkajšnje ljudi v žalovanju in zahtevah po doslednem ukrepanju zoper nasilje. Tragično je, da se je moral zgoditi zločin, ampak vendarle, zdaj so se povezali tamkajšnji prebivalci, odločevalci v občinah, vlada in romska skupnost. Pripravljen je zakon, za katerega upam, da bo hitro končal svojo zakonodajno pot. Zločin je zločin, je kaznivo dejanje ne glede na storilca. Ne pozabimo, nasilje nima narodnosti, treba ga je obsoditi. Treba pa se je zavedati, da je na preizkušnji naša sposobnost živeti z razlikami. Morebitni pogrom nad celotno romsko skupnostjo, izzvan z jezo, bi lahko izničil dosežke pri integraciji Romov v večinsko družbo, in teh dosežkov ni malo.

Šimen Zupančič

Prekmurje je dokaz, da sta sožitje in tudi sinergija med dvema tako različnima kulturama mogoča – in to brez represije.

Kučan: Res so v Prekmurju razmere bistveno drugačne kot na Dolenjskem, čeprav na obeh območjih velja ista zakonodaja, isti institucionalni okvir. Je pa treba povedati, da so v Prekmurju to dosegli z vztrajnim in usklajenim delovanjem vseh deležnikov na državni in lokalni ravni. Potrebno je bilo celovito, dolgoročno delovanje, da je prišlo do sobivanja, ki je v korist tako večine kot manjšine. V temelju sobivanja je solidarnost, ta pa zahteva tudi odgovornost. Ne le demokratične večine, ampak tudi manjšine, da svojega položaja in pravic ne zlorablja. Tega nam v zavesti romske manjšine, deloma pa tudi večine ni uspelo dovolj uveljaviti.

Politika

Med Romi iz prve roke: kdor mora živeti kot žival, se bo vedel kot žival

Türk: Seveda pa bo ta preizkus zrelosti zahteval zelo kritično obravnavo sedanjih izkušenj. Socialne pravice Romov ne morejo biti zagotovljene, ne da bi se tudi Romi sami potrudili – na primer za šolanje svojih otrok. Primeri romskih skupnosti drugod po Evropi kažejo na pomembno odgovornost, ki jo imajo pri tem romske ženske. Pa tudi romski predstavniki se morajo odločno postaviti proti slehernemu kriminalu, tudi malim tatvinam, saj iz malega raste veliko.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana