Mateja J. Potočnik

Vedno dobre volje, tudi takrat, ko ga doleti kakšna neprijetnost, ki jo vselej obrne sebi v prid. To je očitno prinesel že s seboj na ta svet. Živi v preprosti kolibi, ki je bila včasih staja za ovce, na rajskem otoku Brač na Hrvaškem.

Politika

Med Romi iz prve roke: kdor mora živeti kot žival, se bo vedel kot žival

Kaj je klenega Gorenjca prineslo na ta rajski otok v samoto? »Življenje,« preprosto odgovori, »življenje, ki sem mu sledil.« Na otoku živi zlit z naravo, jo posluša, ji sledi in se ji ne upira. O tem snema filmčke, ki jih objavlja na Facebooku in TikToku. »Pa ne za všečke, ti mi dol visijo, pač pa zato, da bi še koga morda navdušil za preprosto življenje. Če je uspelo meni, lahko uspe skoraj vsakemu,« je prepričan. Govori navdušeno, kot da je to res najpreprostejša stvar na svetu! Njegova pot do tu ni bila ravna, imela je veliko ovinkov pa vzponov in spustov. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Osebni arhiv

Disleksija

Janez ima precej hudo disleksijo; ima težave z branjem, pisanjem, bil je tudi izrazito hiperaktiven otrok. V tistih časih, pred 40, 45 leti, ni nihče v šoli govoril o kakšni posebni pomoči takšnim otrokom; tudi starši niso vedeli, kaj bi z napornim fantičem, pa so »uštimali« kar s kakšno čez zadnjo plat. Takrat so se stvari pač tako reševale. »Veste, osnovno šolo sem naredil na klobasah,« se smeje Janez. »Spomnim se, da smo v šoli pisali spis, učiteljica je prinesla popravljene zvezke v šolo, izbrala mojega, ga odprla in pokazala razredu. Seveda je bilo vse rdeče od njenega popravljanja. Vprašala je: No, čigav spis je to? Sošolci so zarjuli – od Benkota! Zraven so se glasno krohotali. Ja, saj mi je bilo hudo, 9-letnemu mulčku, ampak hkrati mi je to dalo ogromno energije, češ, boste že videli …«

Mateja J. Potočnik

Pravi, da se je naučil pisati prav na Facebooku. »Zraven filmčkov iz mojega vsakdanjega življenja je bilo treba napisati tudi nekaj vsebine. V začetku sem delal polno napak, komentarji pod objavo so bili dobri, pa tudi posmehljivi, češ, kakšno pisno skrpucalo. Osredotočil sem se samo na pozitivne, v smislu, le tako naprej, res si iskren v svoji preprostosti in 'nepismenosti'. In počasi sem se naučil pisati vsaj približno pravilno. In za to sem globoko hvaležen,« odkrito pripoveduje Janez.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana