Primož Lavre

Draga bralka, dragi bralec,

ko oddajam tole pismo, se pripravljamo na to, da bo v Bruslju v Evropskem parlamentu potekalo odločanje o pobudi My Voice, My Choice: za varen in dostopen splav. Ko se bo to pismo tiskalo na strani revije, ki jo imate v roki, z ekipo najbrž sedimo na tleh velike dvorane v Evropskem parlamentu in poslušamo razpravo o predlogu, ki bi ženskam v Evropi zagotovil dostop do varnega splava. Vsi smo tiho, živčni in negotovi. Spogledujemo se in poskušamo uganiti, ali gre razprava v naš prid. Poslušamo poslance in se zavedamo, da je moč v njihovih rokah.

Vsak glas šteje. Vsaka roka, dvignjena za ali proti, lahko odloči, ali bo pobuda dobila priložnost, da o njej glasuje celoten Evropski parlament. Sprejem resolucije bi pomenil, da tudi Evropski parlament podpira našo pobudo, kar bi našim zahtevam dalo več teže, ko pride do razprave v Evropski komisiji, ki bo svoj odgovor, ali bo naš predlog udejanjila ali ne, podala marca.

Ko pišem te vrstice, ne vem, kako se bo izteklo.

Če sem iskrena, s to pobudo nimamo lahke poti. Številke niso na naši strani. Glasov na politični sredini in levo od nje, torej poslancev in poslank političnih skupin, socialistov, liberalcev, levice in zelenih ni dovolj za večino. Potrebovali bomo podporo tudi konservativnejših strank in njenih poslancev in poslank.

Že od začetka smo vedele, da bo težko. Ko smo prišli do ideje, da iz naše lepe male dežele, kjer imamo svobodno odločanje o rojstvu otrok zagotovljeno z ustavo, naredimo vseevropsko kampanjo, ki bo pomagala ženskam po vsej Evropi, so nam govorili, da je to prevelik zalogaj. Govorili so nam, da je nemogoče zbrati milijon podpisov. Govorili so nam, da smo se prenaglile, in da je verjetnost neuspeha prevelika in da to lahko naredi škodo. A vseeno smo se odločile, da nekaj storimo. Preprosto zato, ker je prav. Ker Evropa ni naredila tistega, kar bi morala.

V Evropi več kot dvajset milijonov žensk še vedno nima dostopa do varnega splava. Na Poljskem ženske umirajo v bolnišnicah, ker zdravniki čakajo, da plod dokončno odmre. Na Malti gredo lahko v zapor. V Italiji več kot 80 odstotkov zdravnikov splavov ne izvaja. To niso abstraktne številke. To so zgodbe, imena, telesa. To so zgodbe o družinah, ki so izgubile hčere, sestre, matere. Zaradi njih se ne ustavimo. Zaradi njih fajtamo dalje.

Povezale smo ljudi iz vseh držav Evropske unije. Vzpostavile smo skupnost, ki presega delitve na leve in desne, skupnost vseh starosti, različnih veroizpovedi in poklicev. Skupnost, podobno tisti, ki je zagotovila vpis svobode odločanja o rojstvu otrok v ustavo samostojne Slovenije. Zgradile smo gibanje in zbrale več kot 1,2 milijona podpisov. Zdaj si samo na naših družbenih omrežjih naše vsebine ogleda več kot 230 milijonov ljudi vsak mesec. Pišejo nam mame, ki se zavzemajo za reproduktivne pravice. Pišejo nam kristjani, ki se zavzemajo za pravico do varnega splava. Pišejo nam ljudje z vsega sveta in sprašujejo, kako lahko pomagajo, ter ali bi lahko My Voice, My Choice pripeljale tudi v njihovo državo. To kaže, da je vprašanje svobodnega odločanja nekaj, kar združuje ogromno ljudi, ki so si sicer lahko zelo različni, vendar razumejo, da gre pri pravici do splava za odsotnost prepovedi, ne gre ne za navodilo ne za smernico. Daje se zgolj možnost, o kateri se odloča vsaka ženska sama. In razumejo, da je treba zagotoviti, da si vsak zasluži, da lahko svoje reproduktivne pravice udejanja varno, saj je to osnovna zdravstvena oskrba.

Septembra smo se preselile v Bruselj in začele organizirati sestanke s poslankami in poslanci. Vsak pogovor je bil priložnost, da jih spomnimo, da pravica do varnega splava ni ideološko vprašanje, ampak vprašanje o temeljnih pravicah žensk. Je vprašanje življenja in smrti. Spoznale smo, da marsikatera konservativna političarka in politik v Evropi razume to preprosto resnico: prepoved splava ne zmanjša števila splavov, poveča zgolj število nevarnih splavov. Nevarnih splavov, ki povzročajo številne zdravstvene zaplete, neplodnost in smrti.

V istem času, ko smo se sestajali s poslanci v Bruslju in poskušali pridobiti podporo ideji, ki je zrasla v naši domovini, pri vsakomur, ki se je pripravljen pogovarjati z nami, nas je presenetila informacija, da naša prizadevanja najbolj aktivno rušijo nekateri poslanci iz Slovenije. Matej Tonin je na svojem spletnem profilu to brezsramno priznal: »Drži, upam, da nam uspe.« Njegove besede so nas presenetile. Ne le zaradi hladnosti, ampak zaradi tega, kar pomenijo: nasprotovanje temeljnim človekovim pravicam, nasprotovanje slovenski ustavi, nasprotovanje možnosti, da vsak dobi ustrezno zdravstveno oskrbo. S tem se je postavil na stran ekstremne politike, ki povzroča trpljenje. Na stran, ki želi odločati o telesih žensk in jim vzeti dostojanstvo. In ta stran je tudi v Bruslju zelo glasna, čeprav so njihova stališča v nasprotju z vrednotami velike večine Evropejk in Evropejcev.

5. novembra se bo v Evropskem parlamentu prvič pokazalo, katera ideja bo prevladala. Na eni strani bodo tisti, ki bi radi nadzorovali žensko telo, odločali o našem življenju in Deklino zgodbo spremenili v resničnost. Na drugi strani pa skupnost, ki verjame v sočutje, zdravje in svobodo odločanja. Ne vem, katera stran bo na ta dan zmagala. Vem pa, na kateri strani stojim jaz. In tam bom ostala, ne glede na rezultat glasovanja.

Vaša Nika

Objavljeno v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana