Jaka Koren

Poln nalezljivega entuziazma Modri junak Matic Novak ob podpori srčne ravnateljice Ingrid Klemenčič niza spremembe, ki jih ni mogoče prezreti. Prisluhnilo jima je že več kot 130 slovenskih šol! Pred vami je zgodba o mladeniču, ki je v črepinjah zlomljene duše našel priložnost za rast. Matic v družbo vrača zdrave in srečne otroke, ki smo jim v ukalupljenem sistemu porezali krila. Kaj ni že čas, da znova poletijo?

Med fotografiranjem za članek je nenadoma skočil na leseno ograjo, pod katero se je razlival strm breg proti Ljubljanici. Za hip mi je zastal dih, saj sem se zbala, da bo zgrmel tja dol, a Matic je okreten in poln energije; zdi se, da povsod, kjer se pojavi, s svojo spontanostjo doseže, da se ljudje okoli njega razživijo. In to kako!

Novice

Lea Colner: Slovensko šolstvo potrebuje revolucijo

Deček, ki ga nihče ne razume

Matic Novak je diplomirani zdravstvenik, magister promocije zdravja in študent doktorskega študija socialne pedagogike. Očka projekta Modri junaki na Osnovni šoli Simona Jenka v Kranju deluje v svetovalni službi s posebno pozornostjo do otrok z ADHD in prav tam je tudi zakuhal prve zametke sprememb. A pot do življenja, kakršnega živi pri 33 letih, se je vila čez prenekatere klance.

Na osnovno šolo nima lepih spominov. Za pobca z motnjo ADHD v tistih časih res ni bilo razumevanja in posluha. Nasprotno, tisti, ki bi mu pod šolsko streho morali biti v oporo, so vanj zasejali temo in z njo se je v tišini boril vrsto let. Zaprl se je vase, njegovo zatočišče je postal gozd. »Takrat sem se največ pogovarjal s svojim psom. In drevesi,« je iskren. Čutiti je, da to poglavje skriva veliko bolečine, a Matic že razlaga, kako je videti svet skozi oči ADHD-ejčkov, kot jih sam imenuje.

»Kot otrok zelo hitro opaziš, da si drugačen od svojih vrstnikov. Ko odraščaš, se težave še bolj kažejo. Vedno si nekako ‘preveč’ ali pa ‘premalo’, a vedenje govori eno, tvoj notranji svet pa nekaj povsem drugega. Pri meni se je to najbolj izrazilo v tretjem razredu. Takrat so me usmerili, dobil sem odločbo in diagnozo. Največja bolečina ni ADHD sam po sebi, ampak to, da ti okolica na zelo težak način sporoča, da ne spadaš, ne pripadaš. Kot otrok to zelo hitro vidiš in začutiš v srcu. Nove generacije bi rad obvaroval pred tem, kar sem doživljal sam. Vem, da je mogoče narediti ogromno – predvsem z ljudmi, ki prihajajo v stik z otroki,« razloži sogovornik, ki se je temu poslanstvu posvetil tri leta po tem, ko se mu je življenje zaradi hude prometne nesreče postavilo na glavo ter se je moral posloviti od poklica reševalca in vojaka.

Bolezni

Življenje z otrokom z ADHD: resnične zgodbe dveh slovenskih družin

Ideja, rojena iz bolečine

»Ideja o projektu Modri junaki se je rodila v času, ko sem bil na popolni življenjski ničli. Izgubil sem praktično vse, kar sem imel v svoji prejšnji karieri. Ostal sem brez denarja, brez opore, smeri – čisto na začetku. In prav iz tega praznega prostora, iz tega ‘nič’, so se začele rojevati ideje. Modri junaki so nastali iz ranljivosti, iz bolečine in občutka izgubljenosti – prav zaradi tega danes nosijo toliko moči,« povzame Matic, ki se je z veliko zagona lotil dela na področju ADHD. »Tako so nastale delavnice, pa tabori, različni programi … Vse gre v isto smer: opolnomočiti ljudi, da razumejo, kako ravnati s takim otrokom ter kako se odzvati na stiske in težave.«

Kaj pa rezultati? »Odzivi staršev, učiteljev in otrok so izjemno lepi. Nekateri starši šele zdaj prvič zares razumejo svojega otroka. Nekateri se prepoznajo v njegovem vedenju in jim to prinese ogromno olajšanje. Končno vidijo, zakaj se vede tako, kot se, kje potrebuje več podpore, usmeritev, meje in kje več razumevanja,« razloži sogovornik in nadaljuje, da enako velja za učitelje, saj se tudi njim odpre nov pogled. »Ko razumejo, kaj se dogaja z otrokom, ni več toliko frustracij, reakcije so drugačne, odnos postane sočutnejši, okolje pa se lahko prilagodi tako, da je otroku bolj pisano na kožo.«

Jaka Koren

Rešitev za vse: šola, ki raste z otrokom

Ob spremljanju navdihujočih rezultatov se mu je utrnila nova ideja, čutil je, da lahko naredi nekaj pomembnega, in to ne ne le za otroke z ADHD. »Pomislil sem, kaj pa če bi ustvarili spremembo, ki bi dosegla celotno Slovenijo? Ne v smislu sprememb kurikuluma, ampak spremembe šolskega prostora, ki je bil doslej narejen po meri odraslega: stroga pravila, prepoved teka, malo igre ... In otroci z ADHD so prvi, ki pokažejo, da sistem ne deluje. Oni razkrijejo, kje je preveč tog, monotono predvidljiv. Začutil sem, da moramo na to odgovoriti,« pripoveduje Matic.

Tako je nastala Šola, ki raste z otrokom. »Gre za prilagoditev šolskega okolja otroku – da se lažje umiri, sprosti, razbremeni in poveže z drugimi. Ko otroku damo to možnost, začnejo bledeti številne težave – od stisk, anksioznosti, tesnobe, občutka izključenosti, osamljenosti do agresije, pa tudi potreba po razpršitvi odvečne energije.«

In kaj to konkretno pomeni? »Frontalni pouk učitelja loči od otrok in ga postavi nadnje. Mi pa želimo ustvarjati skupnost – okolje, kjer je učitelj del skupine in kjer znanje izhaja iz odnosa, ne iz hierarhije. Šole imajo ogromno neizkoriščenih kotičkov, denimo hodnike, avle, stopnišča, pa tudi učilnice, ki jih je mogoče z nekaj kreativnosti preoblikovati.«

Zdravje

ADHD skozi oči matere: štiri črke, ki spremenijo vso družino

Mizam porezal noge

Prve spremembe so se odvile na osnovni šoli, kjer Matic deluje v okviru svetovalne službe. »V enem izmed projektov smo, na primer, otrokom omogočili sedenje na tleh namesto na stolih – v nekakšnem ‘japonskem slogu’.« Razkrije, da je v navalu navdiha mizam v učilnici kar porezal noge. »Rezultat je bil presenetljiv. Otroci so bistveno dlje zdržali pri dejavnosti, lažje so usmerjali pozornost, potrebe po motečem gibanju je bilo veliko manj. Ni pomembno, kako otrok sedi, ampak da je z glavo in srcem pri stvari,« razloži Matic, ki ga je pri idejah brez oklevanja podprla tudi ravnateljica šole Ingrid Klemenčič.

»O njegovih idejah nisem niti za hip podvomila, takoj sem mu prisluhnila. Po izobrazbi in predvsem po duši sem socialna pedagoginja in ustvarjanje odnosa z otrokom se mi zdi temelj vsega. Že v prvi fazi je ključno, da otroku omogočiš sprostitev – da med odmori najde prostor, kjer se dobro počuti, bodisi skozi gibanje, plezanje, igro ali umiritev. To vidim kot predpogoj, da sploh lahko deluje v razredu, kjer se od njega zahtevajo sedenje, zbranost in sodelovanje. Brez tega je pouk težko uspešen. Matic je bil tisti žarek, ki je na našo šolo prinesel spremembe – prepričana sem, da jih prinaša tudi drugam,« se prisrčno nasmehne gospa, ki nas je nemudoma navdušila s toplo energijo.

Osebni arhiv

Tobogan v avli

Kranjska osnovna šola je v nadaljevanju doživela veliko preobrazbo. Učilnice so postale ustvarjalno učno okolje, ki se preliva tudi v druge šolske prostore. Otroci lahko srkajo znanje, nameščeni na vrečah za sedenje, pa na kavču, ki je del dnevne sobe v učilnici. Imajo gibalne kotičke, zen sobo, vrtičke, plezalne stene, namizni nogomet … Celo ogromen tobogan, po katerem se iz Matičeve pisarne spuščajo v avlo.

»Ampak jaz sem želel še večjega in hitrejšega!« No, o tem sploh ne dvomimo, sicer pa je že ta modra skulptura pomembno vplivala na ozračje v šoli. Lahko verjamete, da se po toboganu spuščajo tudi učitelji? Menda pa je najbolj navdušena kar ravnateljica, ki je tudi sicer nekaj posebnega. Poleg tega, da so vrata njene pisarne vedno odprta, v njej hraní tudi žoge, zaradi katerih se učenci radi zadržijo pri njej. Ko izvem, da jih brez zadrege brcajo kar po njeni pisarni, jo najbrž pogledam precej začudeno. »Ja, seveda – zakaj pa ne?« se v smehu odzove.

Osebni arhiv

Čudež povezovanja

Pa rezultati? »Opažam bistveno mirnejše odmore. Otroci imajo prostore za sproščanje, zato ni več potrebe, da bi napetosti ‘eksplodirale’. Telefoni so sicer prepovedani, a jih učenci sploh več ne pogrešajo – preprosto zato, ker so njihove potrebe po gibanju, sprostitvi in druženju zadovoljene. Po šoli in hodnikih imamo na različnih mestih kavče, kjer sedejo, poklepetajo in po njihovo ‘hengajo’. To se pozna tudi pri pouku – manj je težav s koncentracijo, pa tudi nasilnih odzivov je bistveno manj. Opazno se je zmanjšalo nesprejemanje, izginja tudi občutek osamljenosti. Vsak otrok lahko najde nekaj, kar mu ustreza. Eden večjih izzivov današnje mladine je prav to, da se ne družijo več v živo, tukaj pa so se spet začeli,« je radostna Klemenčičeva, ki jo najbolj navdušuje to, da zaznavajo spontano medgeneracijsko druženje. »Med odmori skupaj preživljajo čas šolarji iz različnih razredov. Si lahko predstavljate, da se ob namiznih igrah kratkočasijo celo prvošolčki in devetošolci!?«

Njihova šola je zaživela v najbolj polnem pomenu besede. »Otroci so našli stik s sabo, med seboj in s prostorom. In to je tisto, zaradi česar sem vedel, da ideja ne sme ostati samo moja – da mora zaživeti širše, kot kampanja, ki lahko oblikuje nove generacije šol.«

Zgodbe

Hemofilija med ženskami: ko genetika preseneti

Eksplozija zanimanja

In tako sta Matic in Ingrid pognala kolesje kampanje, ta je že po najavi prejela odziv, kakšnega nista pričakovala. »Sprva sem imel zelo skromna pričakovanja. Mislil sem, da bo prvo predstavitev obiskalo morda petnajst šol, od tega pa jih bo mogoče pet resnično zainteresiranih za sodelovanje. To so bile moje ‘pobožne želje’. Ko pa se je odprla prijava, se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Na predstavitev je prišlo več kot 200 ljudi iz 130 šol. Med njimi so bili ravnatelji, učitelji, svetovalni delavci, specialni pedagogi, socialni pedagogi in drugi strokovni profili,« je radosten Matic, ki je z ravnateljico pred dvema mesecema obiskovalcem predstavil kampanjo in navdušil z zamislijo, kako lahko šole same spremenijo svoje okolje, ne da bi posegali v šolski sistem ali kurikulum.  

Osebni arhiv

Čas za akcijo

Zanimanje je bilo veliko, številne šole po Sloveniji v svoje okolje že vnašajo spremembe, aktivno pa je celo šolsko leto v program vključenih 31 osnovnih šol. »Ves čas poteka izobraževanje, sodelujoči pa prejemajo konkretne naloge, ki jih prenašajo neposredno v svoje šolsko okolje. Najprej je poudarek na oblikovanju manjše skupine otrok – sprva tistih, ki imajo največ izzivov s pozornostjo, čustveno regulacijo ali pripadnostjo. Ko se začetna skupina utrdi, njihova dinamika začne spontano privlačiti tudi druge učence. Program tako postopoma preseže prvotno skupino in postane inkluziven prostor, v katerem ima vsak otrok možnost pripadnosti. V bistvu gre za verigo povezovanja,« razložita sogovornika in nadaljujeta, da bodo šole po zaključku programa ostale del mreže, ki se bo iz leta v leto širila. Tako bo postopoma nastala vse večja skupnost šol, povezanih v kampanjo Šola, ki raste z otrokom.

Recept za uspeh je ljubezen

Kako začeti? Z drobnimi koraki, manjšimi rekviziti, prvim povezovanjem.  »Ampak najprej je treba verjeti v otroke – in v projekt, ki prinaša veliko dobrega. Za naju je bil to velik časovni in čustveni vložek, ki je že zdavnaj prerasel okvire službe. Ampak ko enkrat nisi več sam, je vse lažje; in jaz se že dolgo ne počutim več sama,« se ljubeče nasmehne ravnateljica. Tako kot Matic tudi ona o projektu govori z iskrenim žarom, ki ne pušča dvoma – to nikoli ni bila zgolj poklicna naloga, temveč globoka želja po ustvarjanju lepšega in varnejšega sveta za otroke. »Morda bo zvenelo pocukrano,« za konec doda Matic, »a v resnici je potrebna predvsem – ljubezen.«

revija Jana