Ženska, ki je v prvi bojni vrsti bitke za varen splav
Metka Mencin Čeplak je znova v ospredju boja za varen splav. Kot prva je podpisala evropsko pobudo My Voice, My Choice – ker je boj za pravice žensk vedno znova nujen.
V imenu pravice, da vsaka ženska sama razpolaga z lastnim telesom, je socialna psihologinja in aktivistka Metka Mencin Čeplak kot prva izmed več kot 1,2 milijona podpornikov in podpornic podpisala pobudo za zagotovitev varnega splava za vse prebivalke EU, ki jo je pod imenom My Voice, My Choice potem v evropski parlament vložil Inštitut 8. marec. Kakor leta 1991, ko je bila kot poslanka tedanje skupščine med najzaslužnejšimi za vpis pravice do splava v ustavo, je torej spet v središču boja za temeljne pravice žensk. Kajti ta ni nikoli končan.
Ob razglasitvi izida glasovanja o pobudi My Voice, My Choice na odboru za pravice žensk in enakopravnost spolov v evropskem parlamentu ste delovali precej čustveno. Kakšni občutki so vas tedaj preplavili – podobni kot leta ’91, ko ste spremljali vpis pravice do splava v slovensko ustavo?
Bilo je podobno – olajšanje, veselje, navdušenje je bilo veliko, večje, kot če bi glasovanje spremljala od doma, saj sem ga delila z neumornimi aktivistkami Inštituta 8. marec. Ta skupna izkušnja mi je omogočila tudi, da sem občutila in ne le razumsko dojela njihovo izjemno prizadevanje v boju za eno temeljnih pravic žensk. Je pa res, da je bilo pred več kot tremi desetletji moje breme odgovornosti za sprejem 55. člena, ki priznava svobodo odločanja o rojstvu svojih otrok, večje in težje kot v primeru pobude My Voice, My Choice.
Takrat je bil moj položaj bolj ključen, saj je v skupščini štel prav vsak glas, kot predsednica komisije za žensko politiko pa sem imela na voljo kakšen vzvod več za vplivanje na izd kot marsikatera druga delegatka oziroma delegat. Moja vloga v kampanji My Voice, My Choice je predvsem simbolna, izraz globokega spoštovanja in podpore pobudi in temu, kar dela Inštitut.
Pobuda predvideva, da mora EU neki ženski na Poljskem, recimo, kjer je splav v veliki meri prepovedan, omogočiti, da ga brezplačno opravi v kateri drugi evropski državi. Zakaj je to pomembno?
Bistvo te pobude je vzpostavitev finančnega sklada, kamor bi države članice prostovoljno vlagale sredstva. Iz njega bi se financiralo stroške umetne prekinitve nosečnosti, ki bi jo ženske iz držav, kjer je splav prepovedan ali je dostopnost do njega zelo omejena, opravile v drugi državi EU.
Nihče na osnovi tega ne bi mogel kovati dobičkov – v nasprotju s tistimi, ki sedaj služijo z opravljanjem nezakonitih splavov. Gre za pobudo, ki uteleša globoko državljansko solidarnost, kar je v svetu, ki ga vodijo načela ekstremne tekmovalnosti, kjer se množijo vojne in ki se vse hitreje nevarno oborožuje, izjemno dragoceno.
Je pravica do splava relativno sodobna ali pa so jo poznali že v »dobrih starih časih«, za katere konzervativci trdijo, da so bili zlata doba človeštva?
Prakse umetne prekinitve nosečnosti so stare tisočletja, o tem pričajo že pisni viri iz starega Egipta, zgodovina prepovedi oziroma zakonske regulacije splava pa je v primerjavi s tem zelo kratka. Šele v 19. stoletju so oblasti v industrializiranih evropskih in severnoameriških državah sprejele restriktivno zakonodajo, bolj dosledno in strogo pa so jo začele uveljavljati na začetku 20. stoletja. Ta strogost je sovpadla z zaskrbljenostjo oblasti zaradi upadanja rojstev.
A zakonske prepovedi in omejitve so sprožile tudi odpor žensk. O pravici in bojih zanjo lahko govorimo šele, ko obstaja prepoved oziroma omejitev. Na neki način je splav povsod tam, kjer je zakonsko reguliran, prepovedan; kar je dovoljeno, so le izjeme tega pravila. Zakoni namreč določajo, pod kakšnimi pogoji je splav dovoljen, če ne drugega, pravico pogojujejo s trajanjem nosečnosti. A če sem malo groba, bi rekla, da imajo ženske možnost izbire med prekinitvijo nosečnosti in donositvijo, odkar so ljudje iznašli tehnike za prekinitev nosečnosti.
Pri tem je ključno, kako dostopne so in kakšno ceno – finančno, zakonsko, socialno, psihološko, zdravstveno – mora ženska plačati za splav.
Prav zato ves čas govorimo o dostopnosti varnega splava: šele ta zagotavlja visoko varnost za zdravje žensk in njihove morebitne naslednje nosečnosti. Hkrati pa varuje njihovo dostojanstvo; če je varen splav dostopen, je bistveno manjša tudi verjetnost, da bodo ženske trpele zaradi poniževanja in izsiljevanja. Naj dodam še eno zahtevo večine zagovornic in zagovornikov dostopnosti varnega splava: da mora država zagotoviti dostopnost zanesljive in varne kontracepcije ter ustvarjati pogoje, da žensk v odločitev ne silijo revščina, pritiski bližnjih ali družbene norme.
Ti pritiski delujejo tudi v drugo smer – da zaradi revščine in pritiskov družine ženska ne sme splaviti. Samo poglejva primere nosečnosti rosno mladih romskih deklet, nad katerimi se zadnje tedne zgraža večinska skupnost; te v bedi in nasilju živeče deklice zagotovo niso smele pomisliti na splav. Kaj bi se zanje spremenilo, če bi se lahko odločile za to možnost?
Mladoletnih mater bi bilo manj, bilo pa bi manj tudi mladoletnih nosečnosti, če bi jim bila za začetek dostopna varna in zanesljiva kontracepcija. Bilo bi jih manj, če ne bi bilo patriarhalnega nasilja. O patriarhalnem nasilju tisti, ki tako glasno zahtevajo restriktivno politiko celo pri dodeljevanju socialne pomoči mladoletnim materam, in tisti, ki te ukrepe predlagajo, molčijo.
Noseče mladoletne Rominje jih zanimajo samo takrat, ko jih lahko zlorabijo za vsesplošno kriminalizacijo Romov. Problematična je tudi navidezna tolerantnost do nosečnosti mladoletnih Rominj, češ da gre za posebnosti »njihove kulture«. To je rasistično stališče, ki hkrati izraža brezbrižnost. Sicer pa se o patriarhalnem nasilju nasploh molči, celo ob umorih in ubojih žensk, ki jih zakrivijo moški, sploh če so storilci etnični Slovenci.
Pod katerimi pogoji bi lahko bila ustavna pravica do splava v Sloveniji omejena ali celo odpravljena?
Dobro se zavedam, da nobena pravica ni izborjena za vedno in da je pravica do dostopnega varnega splava še posebej ranljiva za ideološke pritiske. Nasprotujejo ji močni politični akterji, od ekstremne desnice do cerkvenih institucij, ki razpolagajo tudi z veliko denarja. Tudi zato smo tako vztrajale, da svoboda odločanja o rojstvu otrok ostane zapisana v ustavi in se hkrati sprejme obvezna obrazložitev 55. člena.
Ta je izjemno pomembna, saj dobesedno govori o pravici ženske do umetne prekinitve nosečnosti in hkrati zavezuje državo, da omogoči uresničevanje te pravice. Dosegli smo tudi ustavno omejitev svobode ugovora vesti in to, da zakon od zdravstvenih delavcev, ki ga uveljavljajo, zahteva, da o tem obvestijo zdravstveni zavod, ta pa mora pacientom zagotoviti nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva.
Je to dovolj? Na primeru ZDA in razveljavitve sodbe v prelomnem primeru Roe vs. Wade, s katerim so čez lužo spet kriminalizirali splav, vidimo, da lahko celo samoumevne pravice hitro spet izgubimo.
V Sloveniji je seveda mogoče spremeniti ustavo, čeprav ne ravno enostavno. Bistveno lažje je spremeniti zakonske in druge pravne akte, ki urejajo dostopnost varnega splava – te poskuse smo pri nas že doživeli, a so zaradi hitre aktivacije feminističnih skupin klavrno propadli. Dokler bo pravica do splava v Sloveniji imela tako visoko javno podporo, kot jo ima že desetletja, dokler bomo tiste in tisti, ki se zavedamo njenega pomena za življenje in dostojanstvo žensk, pozorni na vsak poskus omejevanja, se ustava ne bo spremenila.
Vendar, žal, ustavno jamstvo ni dovolj za dejansko dostopnost varnega splava. Ženske namreč poročajo o primerih, ko jim je ginekolog oziroma ginekologinja odrekel pomoč, čeprav formalno, kot to določa zakonodaja, ni uveljavljal ugovora vesti ali pa je o njem pacientko obvestil šele, ko mu je povedala, da želi prekiniti nosečnost. Tudi to se danes dogaja.
Ime česa so udeleženci in predvsem udeleženke Pohodov za življenje in molitev pred jezuitsko cerkvijo v Ljubljani? Kakšni so po vašem njihovi psihološki motivi za nasprotovanje splavu – jih lahko razumete?
Težko presojam o motivih udeleženk in udeležencev teh dogodkov, laže oziroma zanesljiveje pa presojam o motivih institucij, ki jih spodbujajo. Ime teh pohodov in molitev je, na kratko, patriarhat in boj za oblast. Motiva sta nadzorovanje in podreditev žensk, vsiljevanje občutij krivde in trgovanje z njo, kar je zloraba stisk žensk, ter politična moč, ki bi si jo pridobili s porazom konkurenčnih politik enakosti in socialne pravičnosti.
Preden ste se z Niko Kovač in drugimi iz delegacije Inštituta 8. marec odpeljale v Bruselj na glasovanje o My Voice, My Choice, so vam neznanci menda prerezali gume na avtu. Kako dojemate to gesto?
Meni niso prerezali avtomobilskih gum – prerezali so jih aktivistu Inštituta 8. marec. To je nasilna oblika vzpostavljanja pritiska, grožnja v smislu, da se nasilje lahko stopnjuje. To se jim ni zgodilo prvič. A take oblike nasilja so deležne veliko manjše medijske pozornosti in zaradi njih se dviguje veliko manj prahu kot ob akcijah zagovornic in zagovornikov dostopnosti varnega abortusa.
Spomnimo se samo reakcij na snemanje zastavic, ki splav enačijo z umorom otroka. Da je bil tedaj ta spontani, mirni protest zagovornic dostopnosti varnega splava nasilje, smo slišali. Kaj pa so potem rezanje gum in celo spletne grožnje z rezanjem vratov?
Ste bili kdaj deležni konkretnih pritiskov in groženj? Televizijskim novinarkam, ki so bile kritične do določene opcije, so množično grozili tudi s posilstvom.
Ne, nisem. Samo žaljiva elektronska pisma sem dobivala. In bila skupaj s podpisnicami izjave zoper molitve pred ginekološko kliniko v Ljubljani na portalu 24kul.si razglašena za krivo genocida nad slovenskim narodom.
Kako gledate na Inštitut 8. marec? Čez palec bi rekel, da je povprečna starost najožje ekipe približno toliko, kot ste bili stari vi, ko ste se na začetku devetdesetih borili za temeljne človekove pravice. So te mlade ženske vaše dostojne naslednice?
Glede starosti imate prav. (smeh) Na aktivistke, pa tudi aktiviste Inštituta 8. marec pa nikakor ne gledam s položaja nekakšne zaslužne osebe. Takrat sem pač opravila svojo državljansko dolžnost. Delo je bilo težko, izid pa negotov. Inštitut je šel in gre naprej, v evropski parlament, njihovo delo je težje, bolj izčrpavajoče in bolj zapleteno, izid pa prav tako ali še bolj negotov.
Res občudujem njihovo neizmerno voljo, njihovo spretnost v izvajanju te kampanje in drugih uspešnih projektov, njihovo doslednost v uveljavljanju načel enakosti, pravičnosti in solidarnosti. Inštitut je nase prevzel vso odgovornost za predstavljanje in prepričevanje poslank ter poslancev evropskega parlamenta, naj podprejo pobudo My Voice, My Choice. Že sama ideja, kako povečati dostopnost varnega splava v državah Evropske unije, je genialna!
Nasprotje rojstva je seveda smrt – in tudi glede slednje je Slovenija trenutno razdeljena, referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa bo nov pokazatelj stanja v družbi. Bi lahko rekli, da gre tudi v tem primeru za vprašanje lastništva – družbenega oziroma božjega ali pa osebnega – nad človeškim telesom?
Se strinjam z vami. Vprašanje lastništva človekovega življenja in človekovega telesa se odpira na način, ki ljudem odreka zmožnost in pravico presojanja o znosnosti lastnega trpljenja, presojo o tem, kaj je dostojanstvena smrt, pa čeprav gre za zakon, ki omogoča zgolj pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in še to v izrazito nadzorovanih pogojih.
In nikomur ničesar ne vsiljuje. Kdor je prepričan, da je njegovo življenje last boga, pač ne bo zaprosil za pomoč. Marsikateri argument proti zakonu zveni kot argument za kriminalizacijo samomora. A najbolj problematično pri vsem tem je, da so najglasnejši tisti nasprotniki zakona, ki institut referenduma zlorabljajo za razširjanje laži, sprenevedanj, manipulacij in hujskanja.
Objavljeno v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
