Shutterstock

Zdravnik André Soubiran ni bil ravno velik pisatelj, je pa s svojim romanom Dnevnik žene v belem vseeno pretresel Francijo in lep kos sveta. V romanu (tudi film je bil posnet) namreč nastopa mlada zdravnica, ki spremlja drame žensk po nezakonitem splavu – zakonitega pa takrat ni bilo. In medtem ko nekatere zaradi sepse umirajo, okrog njih strašijo policaji, da bi jih kaznovali. Na koncu se tudi zdravnica sooči s svojo nezaželeno nosečnostjo in pravi, »če bom dovolj pogumna, bom otroka obdržala«. Kaj pa, če ne bo? Zdravnici najbrž ni bilo težko varno opraviti abortusa, drugim pa. Prevod romana smo v Sloveniji dobili leta 1965.

Politika

Med Romi iz prve roke: kdor mora živeti kot žival, se bo vedel kot žival

Francija je leta 1975 uzakonila splav, lani pa ga je celo vpisala v ustavo. Kot mlada novinarka sem bila zraven, ko so pri nas ukinili komisijske splave; splav je bil namreč dovoljen, a pred posegom so si nesrečne in prestrašene nosečnice privoščili socialni delavci in zdravniki s preverjanji in pridigami. Spomnim se mariborskega ginekologa, ki je na nekem strokovnem posvetu rjovel, naj že ukinejo to nesmiselno maltretiranje žensk, ker če so odločene, da bodo abortirale, bodo to storile zakonito ali pač drugače. In v tem je vsa resnica, ki je nasprotniki splava še danes nočejo razumeti. Število splavov se zaradi nobene prepovedi ne bo zmanjšalo (to namreč razglašajo), ampak se vztrajno znižuje zaradi kontracepcije in poučenosti. Kljub temu pa se bo zmeraj dogajalo (tudi zaradi partnerjev, ki nujno sodelujejo pri tem), da bo prihajalo do nezaželenih in tudi tveganih nosečnosti, pri katerih sta ogrožena mama in plod.

Zdravje

Pozor, visok odmerek hormonov: 'tabletka po' je samo izhod v sili

Zakaj se moramo v Evropi s splavom ukvarjati leta 2025? Ker se, preprosto povedano, politika obrača v desno, in prve žrtve takšnih zasukov so praviloma ženske. Moškim odžirajo delovna mesta, ugled in avtoriteto, torej naj bodo doma. Kjer naj vzgajajo otroke, veliko otrok, čim bolj belih in seveda v krščanskem duhu, takšne nacija potrebuje. K tej osnovni formuli, ki ima veliko izpeljank, seveda spadata omejevanje kontracepcije in prepoved splava. Tisto, kar so Poljakinje v socializmu že imele, je zdaj strogo prepovedano, tako zelo, da zdravniki pustijo umreti žensko, ker je bil okvarjen plod v njej še živ in bi jih lahko kdo obtožil, da so naredili splav. Hrvaticam je splav sicer dovoljen, a se vseeno zatekajo drugam, ker njihovi ginekologi uveljavljajo ugovor vesti. Irke so si splav pred nedavnim sicer priborile, a zaradi istega razloga kot Hrvatice hodijo opravljat abortuse v Veliko Britanijo. Tiste, ki imajo denar, druge pa …

Kako človek opiše koktajl jeze in žalosti, ki se lahko, če ga dovolj pretreseš, spremeni v eksploziv? Nekaj takšnega se te dni pretaka po vseh razmišljujočih ženskah, ko spremljamo kalvarijo več kot milijona podpisov za splav, ki se bodo težko prebili čez visoke stopnice evropske birokracije. Še lani je evropski parlament »podprl« pravico do varnega in zakonitega splava, ki naj se vpiše v temeljne evropske listine, a ostaja le pri pobožnih željah. Nekateri so pač proti, prepričani, da imajo sveto pravico odločati o usodi drugih. O Toninu in njemu podobnim, ki nasprotuje pobudi iz lastne države, se ne splača izgubljati besed, zanje je to politična igra z jasnim ciljem – kako se obdržati na površju. Bolj me spravljajo v zadrego ženske, ki pridigajo o svetosti življenja in družine, same pa nimajo kopice otrok. Le kako niso s svojimi principi prišle do družinskega nogometnega moštva? Vzdržnost? Pošiljanje moža v bordel? Kontrola plodnih dni? Pretiravam, vem, se opravičujem, ker se mi že omenjeni koktajl jeze in žalosti nevarno meša v bes, ki sporoča: odločajte o svojih telesih, naša pa pustite pri miru.

Se znate vsaj za hip vživeti v žensko, ki z nepopisno zgroženostjo strmi v test, ki potrjuje neželeno nosečnost? Če ste tega sposobni, potem vam je jasno, da je to zanjo neizmerno hudo tudi, če lahko abortira zakonito in diskretno. Splav ni hec, je pa včasih nuja. Je to tako težko razumeti?

Uvodnik je objavljen v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana