Mateja J. Potočnik

V sobi, kjer je čakal na naju s fotografinjo, je igrala klasična glasba, Radio Ars. Pozneje njegova soproga Zdenka pove, da je nekoč delala na radiu – tudi kot urednica glasbe – preden jo je že drugič povabil v Indijo in je rekla da.

· Kulinarika

Chef David Vračko: Amaterjem vstop prepovedan

· Okrasni

Lep jesenski vrt brez truda: hermelike in homulice kot rešitev

· Domači

Intimna poroka ene najboljših slovenskih športnic

Sedel je na stolu, ki ga je pripeljal iz indijskega Madrasa, kjer sta z Zdenko živela, in pričakujoče čakal, kaj me bo zanimalo. Veliko je že povedal v knjigi Nepojmljivo. Takoj prepoznam izjemnega pripovedovalca. Začneva kar z datumom rojstva: 14. avgust 1927, po horoskopu lev. »Ste kaj levji?« ga vprašam. Iz kuhinje se zasliši Zdenkin glas: »Levje levji.« Pripravlja kavo v kafetieri, ob njej pa ponudi še viski, ker da v tej hiši ljudje vedo, kaj je dobra kavica in viski. Pomislim, da se pri teh letih, če jih človek dočaka, viskija morda ne pije več, a se spomnim na odrekanje v lagerjih, o katerem sem brala v knjigi, in na najstnika, ki je zaradi pomanjkanja tehtal zgolj 38 kilogramov. Nazdravimo življenju.

Ob stolu, kjer sedi Dušan, opazim namizno svetilko, ki ni iz naših krajev. Je iz Indije? »Ja, pa tudi stol, na katerem sedite, je od tam. Ratan sem pripeljal iz Madrasa. Sam sem ga skonstruiral. Usnje sem kupil tu in ga napel.« Dušan je najprej študiral strojništvo in znanje od tam mu je največ dalo v življenju, čeprav je po izobrazbi diplomirani pravnik. Tudi jadrnico Joni je sam skonstruiral, tudi letalo, a to ni poletelo; z jadrnico pa sta z Zdenko preplula veliko morskih milj. Opazim, kako urejeni so lasje, nobene pleše. Pove, da je po naključju prav danes na dom prišla frizerka in mu skrajšala njegove nekdaj blond lase. Sedim torej ob tem urejenem, tako bistrem gospodu v letu 2025, skoraj sto let po njegovem rojstvu prav v tej hiši.

Vedno sem bil aktiven igralec svojega življenja, še v sanjah

Domobranska policija ga je ujela, ko je bil star 16 let, 21. januarja 1944. Odpeljali so ga v Dachau, od tam pa še naprej v druge lagerje. Ko je bilo najhuje, je tehtal samo 38 kilogramov. Niso pa mu mogli zlomiti duha. Rešilo ga je, da je znal nemško, morda tudi svetli lasje, čeprav so ga postrigli. Pove, da je bil sicer navihan mladenič, a discipliniran in vedno urejen – tega se je naučil v strogem, uglednem internatu, kamor so ga poslali že kot enajstletnega. In ta deček še vedno živi v njem. Upa si živeti. »Nikoli ne igram stranske vloge,« pove – prav o tem govori tudi Nepojmljivo: v življenju je pomembno, da ne zavzameš pasivne vloge. »Jaz niti v sanjah nikoli ne nastopim kot stranski igralec.«

»O taboriščih nisem govoril. Sosedje so mi na to temo postavili kakšno vprašanje, ampak sem rekel, kar je bilo, je bilo, zdaj je konec. Glede tega nisem bil zmožen delati drame.«

Zaupa mi, kako ohranja bistro glavo: »Se boste smejali, ampak jaz se sam s sabo veliko pogovarjam. Na eni strani je Dušan ena, na drugi pa Dušan dva. In Dušan ena postavlja Dušanu dva vprašanja. To ogromno pomaga, da sem v taki umski kondiciji.«

O moškem največ izveš, če vprašaš njegovo ženo

V knjigi Nepojmljivo je na koncu tudi Zdenkina zgodba. Gospe, ki naju je s fotografinjo sprejela na pragu svoje hiše, zaupam, da sem jo v knjigi najprej prebrala. To, da ostane eden od zakoncev živ, potem ko je že 95. leto mimo, se še zgodi, ampak oba – to je že loterija. Pri njiju ne gre za simbiozo, kjer bi se žena držala moža za roko; ona stoji sama. Za svojo poklicanost si je izbrala petje, čeprav je po srcu matematik. Želela je študirati matematiko, saj je od vsega na svetu najraje dolgo v noč reševala matematične naloge. Za študij se ni odločila, ker jo je v Novi Gorici poučeval zaprisežen mačist, ki žensk ni prenašal. Tako se je odločila za glasbo. Malo pred zaključkom glasbene šole je spoznala Dušana. Delal je v tajništvu – prav zato, da jo je videval. Tedaj je bil vpisan na pravo. Ona je pozneje delala na Radiu Slovenija v glasbeni redakciji. »Potem sem enkrat naredila napako. No, dve. Ko je bil Tito v naših krajih, sem mu zavrtela pesem Slovenskega okteta, in ne – kot je bilo naročeno – kakšne ‘na juriš’. Kmalu so mi rekli, da če želim ostati v redakciji, bo treba v partijo. Rekla sem: ‘Tega filma pa ne boste videli.’«

Mateja J. Potočnik

Ko jo vprašam o Dušanu, pove, da sta zelo različna. Da je bil kot otrok precej razvajen, saj je živel v privilegirani družini v Gornjem Gradu; oče je bil veterinar. Ta vzvišenost v človeku ostane – še posebej jo je občutila pri Dušanovi mami, ki je to držo gojila do nje. Ampak Zdenka se ni dala.

Indija je bila posebna zgodba – njuna Indija, ki ju je zaznamovala. A še preden se podamo tja, si Dušan izbori besedo in zaupa recept za dolgoživo zakonsko zvezo: »Če je ženska v redu in mož zmešan, ženska moškega v red spravi. Če je žena zmešana, pa mož v redu, je ne bo nikoli v red spravil. Če sta oba organizirana, ambiciozna intelektualca v podobnih poklicih, bosta tekmovala in zveza ne bo harmonična. Če sta pa oba zmešana – vsak na svojem področju – se bosta dopolnjevala. Zakon bo harmoničen. In to sva midva. Pomembno je tudi, da sta v različnih poklicih; če sta v istih, bosta tekmovala in se na koncu ločila.«

Mateja J. Potočnik

O potovanju v Indijo Dušan pripoveduje: »Je začela Zdenka pevsko kariero delat, potem sem jo pa prosil, ali gre z mano v Indijo. In če bi rekla, da ne gre, ne bi šel, pa je rekla da.« Prvo ponudbo za Indijo je dobil že v Litostroju – vse je bilo pripravljeno, a se ni odločil. Ko je delal v Intertradu, je šel. Pol leta je živel v hotelu. Soseda je bila grška kraljica, ki se je pozneje – ko je prišla še Zdenka – z njo spoprijateljila. Spoznala sta mnoge zanimive ljudi, bila pa sta tudi v veliko pomoč slovenskim planincem, ki so obiskovali Himalajo.

»Resnične groze se ne da zares predstaviti. Ima pa vsaka stvar svoj vzrok. Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno razčlovečenje ne more zgoditi. Pa se je.«

V sobi, kjer sedimo, opazim indijsko boginjo Parvati, spomin na tisti čas. Mnogo jih je, a Dušan pravi, da smo Evropejci včasih naivni in da vsemu, kar pride iz Indije, preveč verjamemo. »V kaj pa vi verjamete?« ga prekinem. »Vase,« odvrne. »Z verovanjem in religijo sem se sprl že v osnovni šoli. Ni me zagrabilo. Že Adam in Eva sta mi dala misliti. Mama mi je dala brati Nabokovo Lolito, tako da nisem mogel kupiti zgodbic o Adamu in Evi,« se mu zaiskrijo oči. Hitro se vrne k potovanjem. Vsako leto sta si privoščila kakšno ekstra pot. V Šrilanko (nekdaj Cejlon) je šel poslovno – tja so prodali več tisoč traktorjev – tam je postal velik ljubitelj čajev in začimb. Posebej rad se spominja polne lune na petek, ko budizem narekuje, da se ne dela in je vse zaprto – tudi berači ne beračijo. Z Zdenko sta imela čas, nenadoma mu je padlo na pamet, da bi šla na Maldive. Z razmajanim letalom sta poletela, na otoku Bandos dobila čudovit bungalov in Dušan je bil tako navdušen, da je rekel: »Prodajva vse, kar imava, in se preseliva sem.« Po nekaj dneh, ko so jedli samo ribe, si je premislil.

Po upokojitvi je postal Dušan zelo dejaven pri obujanju spomina na obdobje taborišč. Poudari, da so imele prav ženske pomembno vlogo pri tem, da se je po desetletjih molka odločil pričevati. Z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo omeni dr. Moniko Kokalj Kočevar, zgodovinarko in članico mednarodnega odbora Mauthausen, ter novinarko Natalijo Švab, soavtorico knjige Nepojmljivo, ki govori o njegovem življenju. Dolga desetletja se s časom groze ni ukvarjal – tudi z Zdenko o tem nista govorila. Želel je naprej, ne nazaj; preveč usod je videl brez srečnega konca. »Izkušnja me ni spremenila v zagrenjenega ujetnika demonov preteklosti.« Zdaj ostaja eden redkih preživelih taboriščnikov – priča o časih, ki so bili, da se ne bi ponovili. »Vsak misli, da je najpametnejši, zato se ponavljajo vedno iste napake in dajo vedno enake slabe rezultate.«

Mateja J. Potočnik

Ko ga tik pred slovesom vprašam, kaj nas čaka, ni optimističen, vendar verjame, da bo enkrat spet bolje – a nekaj pameti in sreče bo potrebno, da bo človeštvo preživelo. In ko zapre oči in se vendarle spomni na ta čas, na svoje kamerade iz lagerjev, se spomni ganljivega snidenja. Več let je maja za obletnico osvoboditve prihajal v Mauthausen na slovesnost. Tam je po desetletjih zagledal znan obraz osivelega gospoda. Ni mu dalo miru; vprašal ga je, ali je tudi on nekdanji taboriščnik iz Mauthausna. »Ne, bil sem v Gusnu, v bloku 6.« Dušan ga je prepoznal: »Pa saj to si vendar ti, Jurek!« Vsi okoli mize so onemeli – izkazalo se je, da je bil vodja hale, v kateri je Dušan delal, in nekako ga je prepoznal. On Dušana sprva ni, saj je imel takrat 17 let in se je pozneje precej spremenil. »Jurek je bil krasen človek – to najino ponovno snidenje pa eden najbolj nenavadnih in najlepših dogodkov v mojem življenju.«