revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 Junij je, dnevi so dolgi, ni še vroče, ledenik se je itak stopil in za rojstni dan si želi edino to – pot na Triglav. Nobenih daril in nobenih zabav. To majhno željico mu bom vendar izpolnila? Majhno?!

Vsak Slovenec mora menda v življenju vsaj trikrat na Triglav. Prvič, ko ima kakšnih osem let in skaklja kot himalajska kozica pred svojimi sopihajočimi starši, dokler ne prileze do prvih klinov in vrvi. Potem se nenadoma ugotovi, da je razdalja med varnostnimi pripomočki precej večja, kot je razpon otroških rok, in se začne teater. Drugič se vzpneš na Triglav z ljubeznijo svojega življenja, kar je zelo pripravno za poznejše zakonske prepire (pa tako lepa priložnost je bila, da te vržem čez Severno steno), tretjič pa v tistih neslanih letih, ko je treba vsemu svetu pokazati, da si še povsem pri močeh. Popolnoma nič mi ni jasno, zakaj gredo nekateri na najsvetejši vrh na svetu še večkrat.

Se pravi, da sem šla tretjič. S strokovno pripravljenim nahrbtnikom, za pol metra višjim od moje glave. S planinskimi čevlji, spodobno težkimi, kot da bi bili iz čistega železa. Čeprav  obstajajo povsem lahki in udobni, a menda niso tako varni.

Izbrala sva dan sredi tedna, pa še deževalo je – vse zato, da bi bila v objemu planin čim bolj sama. Pa se že na parkirišču ni bilo kam postaviti. In se je začelo. Eni dol in drugi gor. Pelerine gor in dol. Vmes se je pokazal tudi kakšen dežnik. Duhovito – z marelo v skalovje. Eni kar v teniških copatah. Kakšen celo v sandalih. Nemci, Poljaki, Nizozemci, Čehi, Slovaki, Italijani ..., vmes pa tudi kakšen Slovenec. Vem, ker je cenjeni soprog skoraj vsakogar intervjuval. Le kako kdo od tujcev ne ve, kje je Slovenija, ko pa so skoraj vsi na Triglavu? Zvečer imava prijetno čast, da v koči razlagava tujegovorečim planincem, kaj približno je jota in kaj ričet; seveda je s slednjim neprimerno več težav. Ne, šmorna po naročilu ne bodo pekli, imajo preveč pametnejšega dela. 

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Kriza srednjih let

Kakšna poezija! Lezemo po klinih in vrveh in zremo v zadnjico svojega predhodnika. Tu in tam se je treba umakniti tistim, ki sestopajo, in zremo v razporke njihovih planinskih hlač. Pa spet zadnjice. In razporki. Vmes ti kdo stopi na roko, če je v predpisanem času ne umakneš s skale. In potem ves blažen prilezeš do Aljaževega stolpa, kjer se za hipec zjasni, in hvališ boga, da si zlezel na vrh sredi tedna v juniju s  slabo vremensko napovedjo. Kam se sicer spravijo vsi ti zadki in razporki ob sončnih vikendih? Pa toliko lepih in visokih gor imamo, zakaj vsi rinejo predvsem na eno? Na poti navzdol sem razmišljala, kaj neki naj si jaz zaželim za bližnji rojstni dan ...

revija Jana