Neva Železnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Približno pet minut od Fernetičev in kakšnih dvajset minut od Trsta leži na gričku kraške planote vasica Zagradec, po italijansko Sagrado. Tu že stoletja stoji mogočna kmetija družine Milič, ki je v zadnjih desetletjih postala tudi priljubljeno gostišče. Gostje jih poznajo po domačnosti, izvirni kraški kuhinji in strežbi v narodnih nošah. A še bolj kot to je Miličeva domačija živa priča zgodovine – njihovi predniki so se tu naselili že leta 1371 in začeli kmetovati.

Bernarda Milič, duša in srce te domačije ter naša sogovornica, je izjemna osebnost. S svojim delom, predanostjo in neizčrpno energijo je postala simbol slovenske kmečke ženske, gostilničarke in turistične delavke na tržaškem Krasu. Njena zgodba je v bistvu preplet tradicije, trme in vizionarstva.

Steber kmetije in gostilne

Njihova hiša je najstarejša v vasi, ki danes premore le petnajst prebivalcev. Vsak rod Miličev je prvotno poslopje nekoliko razširil, popravil in dodelal. Že desetletja je njihova domačija tudi pomembna kulturna postojanka Slovencev na tržaškem Krasu. Pod Barbarinim vodstvom se je razvila v eno najprepoznavnejših točk tržaškega podeželja. Njena vizija ni bila zgolj prodaja hrane, temveč tudi ohranjanje izvirne kraške kulinarike in identitete. Ponosna Slovenka v svoji gostilni združuje ljudi vseh narodnosti, a vedno s poudarkom na slovenski besedi, tradiciji in gostoljubju. 

Neva Železnik

Pogled nazaj

»Naši predniki so preživeli številne cesarje, menjave mej, vojne in politične spremembe, a so ves čas ostali zvesti svoji zemlji, jeziku in kulturi,« poudarja 60-letna Barbara Milič, ki ima pet redno zaposlenih in po potrebi še do dvanajst občasnih sodelavcev. »Mi imamo socialno gostilno, saj zaposlujemo tudi ljudi s psihičnimi in drugimi zdravstvenimi težavami. Damo jim možnost in zavest, da zmorejo in pri tem še nekaj zaslužijo.«

Kmetijstvo

Stvarnost življenja na kmetiji: delo od zore do noči, pa vse več skrbi

Barbara ima dve hčeri in pet vnukov. »Prepričana sem, da bodo nadaljevali naš posel. Hrana, sploh naravno pridelana, ima v teh nemirnih časih izjemno pomembno vlogo.« Ko poslušaš gospodarico, kako pripoveduje o prednikih, ki so tu stregli popotnikom, kmetom, vojakom, pesnikom in politikom, hitro spoznaš, da nisi v navadni gostilni. Si v živi kroniki Slovencev v Italiji. V »mali Sloveniji«, kot radi rečejo domačini. Tu se tudi italijanski zaposleni učijo slovensko. »Fašizma je na našem koncu manj, kot ga je bilo. Kar uplahnil je. Mnogi Italijani vpisujejo otroke v slovenske vrtce in šole, ki so znani kot dobri. To me res veseli.«

Po kratkem premisleku doda: »Ko se je začela 2. svetovna vojna, so se skoraj vsi Primorci in Primorke, skupaj z duhovščino, uprli fašizmu, ker so ga poznali in sovražili. Zato tu nismo poznali izdajalcev. Naši ljudje so se borili za svobodo, ohranitev slovenskega jezika in kulture.« Veseli jo, da jih obiskujejo domačini, še bolj, da prihajajo k njim Slovenci iz matične domovine in številni turisti, ki iščejo pristnost, zgodovino ter okuse, ki jih je v globaliziranem svetu čedalje težje najti.

Neva Železnik

Zanimiva kuhinja

Jedi iz njihove kuhinje so preproste, a izbrušene skozi generacije. Pripravljene so iz lokalnih sestavin in z veliko ljubezni. Med najbolj priljubljenimi so domači njoki in testenine, jedi iz domačega svinjskega mesa, pršut, karpačo, doma spečen kruh ter sladice po starih receptih. Ponujajo tudi veliko sezonske zelenjave. »Lahko se pohvalim, da vsak krožnik nosi zgodbo družine, kraja in dolgoletne kulinarične dediščine.«

Za vegetarijance imajo frtaljo z zelišči, medtem ko je ponudba mesnih jedi res bogata. Gostilna obratuje predvsem konec tedna – v petek, soboto in nedeljo. A čeprav se na prvi pogled morda ne zdi, je priporočljivo prej poklicati. Pri Miliču so namreč skoraj vedno razprodani, predvsem zaradi zmernih cen in kakovosti domače ponudbe.Zelo raznoliko kosilo z več jedmi in vinom stane 26 evrov na osebo. Pri njih lahko kupite tudi svežo zelenjavo, ocvirke, klobase, jajca, mlečne izdelke, kis, med, marmelade in hišno vino.

Ko sogovornica razmišlja o življenju, izpostavi dve modrosti. Prva pravi, da se tudi v najtežjih trenutkih najde nekaj dobrega – pa čeprav le kapljica medu. Druga pa: »Če bi namesto žaljivih besed in polen politiki pred ljudi metali rože, bi bil svet poln cvetja in ljubezni.«

revija Jana