Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsakič znova sem se spraševala, ali bom kdaj lahko res doumela, kako se svet vrti okoli pomembnih vezi med ljudmi. Kako se kdo počuti in kaj doživlja. Medtem sem iskala tudi, kaj čutim, želim in pričakujem sama. Kje se vidim čez leto, dve, tri, kakšno življenje želim živeti, kakšen odnos s partnerjem želim zgraditi … Ob vseh vprašanjih in vseh možnih scenarijih, ki so mi rojili po glavi, sem ves čas vedela eno, zame glavno stvar: želim si ustvariti družino. Želim si otroka.

To ni bila novorojena želja, pač pa sem jo čutila že od otroštva. Takrat seveda na drugačen, otroški način. A natanko se spomnim, kako sem kot deklica sanjala o tem, da bom nekoč mamica. To je bilo v meni. Ta neskončna želja po materinstvu. No, kri res ni voda, saj me najina hčerkica Marina, ki bo julija dopolnila pet let, že leto dni skoraj vsak dan sprašuje, kdaj bo ona rodila dojenčka.

Ko sem odrasla, je mojo željo po materinstvu dopolnila želja, da si družino ustvarim s človekom, ki ga ljubim in izjemno spoštujem. Zame je bilo še kako pomembno, kdo bo oče mojega otroka. Ob Mikiju sem vse to začutila še toliko bolj intenzivno. V času, ko sva se zbližala, sem bila stara čez trideset let in v moji pevski karieri so se začele odvijati nove vznemirljive zgodbe. Odpirala so se nova vrata, med drugim delo v tujini. Glasbena pot na veliko večjem trgu, kot je naš slovenski, me ni privlačila, kot bi kdo pričakoval. Misel na to me je celo utesnjevala. Nisem si želela tega koraka, bil je zadnje, o čemer sem bila pripravljena takrat razmišljati. Jaz sem si želela ustvariti družino, četudi bi morala takoj za vedno odložiti mikrofon. Samo da bi lahko postala mama.

S to željo v srcu se mi je zdelo edino pravilno, da sem maksimalno iskrena do človeka, ki ga imam tako zelo rada in s katerim tako dolgo uspešno poslovno sodelujeva. Tako sem na glas razmišljala po nekem nastopu, ko sva kot že velikokrat prej ob treh zjutraj sedela v avtu in se pogovarjala. Takrat je Miki svoje misli, med katerimi je bila želja po najinem skupnem življenju in otroku, strnil z besedami: »Vseeno se moraš zavedati, da jaz nosim s seboj težko prtljago.«

Odnosi

Iz knjige Tanje Žagar: Moje najmočnejše zdravilo

S temi besedami je prebudil moje srce, moj pogum, da sem lahko izlila svoje misli. »Zavedam se, da si si družino že ustvaril in da si svoje starševsko poslanstvo že uresničil. Ne le enkrat, ampak kar trikrat. Zato je razumljivo, da ne čutiš enake potrebe po otroku, kot jo čutim jaz. Oziroma razumela bi tudi, če bi rekel, da te potrebe in želje sploh nimaš. Lahko da imaš zaradi razpadlega partnerskega odnosa celo zadržke do tovrstnih novih korakov. Tako kot ti tudi jaz ne vem, kaj prinaša prihodnost. A vem, da do tvoje preteklosti čutim spoštovanje. Zato ti bom, ker te imam zelo rada, pa čeprav me močno boli, povedala. Zdi se mi prav, da vidva poskusita narediti vse, kar lahko, da ohranita družino. Da ohranita vajin odnos. Verjamem, da bi sama ravnala enako, če bi bila na tvojem mestu. Če bo v tebi ostalo samo malo dvoma, da bi lahko naredil še nekaj več, pa nisi, te bo to morda spremljalo še dolgo.

Takrat bo težko mirno stopiti naprej in zgraditi nov, zdrav odnos. Tudi midva ga ne bova mogla. Čeprav mi je hudo, sem dovolj realna, da vem, da bo veliko manj 'škode' in da ti osebno veliko manj 'izgubiš', če se najin odnos tukaj konča … in se vajin poskuša obnoviti. Midva še nimava otrok, trenutno imava samo vsa ta močna čustva, a to je na neki način premalo. Vsak partnerski odnos prinaša ogromno preizkušenj in sam še veliko bolj kot jaz veš, saj imaš petnajst let več življenjskih izkušenj, da nihče ni brez napak. Tudi sama sem daleč od tega, da bi bila idealna. Mogoče bi najin odnos lahko bil 'idealen' za naju, a je to še vedno samo 'mogoče'. Kaj bi bilo, če bi bilo, ne veva ne jaz ne ti. Lahko le sanjava in si poskušava predstavljati. Vendar je čas neizprosen, zelo hitro teče in jaz pri svojih letih nisem pripravljena čakati. Zaslužim si priložnost, da spoznam človeka, s katerim bom lahko mirno gradila prihodnost. Kljub močni ljubezni, ki jo čutim do tebe, ne moreva ostati v zvezi, če se odločiš, da si otroka z menoj ne želiš. Tudi možnosti dela v tujini, ki se nama v zadnjem času odpirajo, me ne zanimajo. Če bi imela dvajset let, bi razmišljala drugače, zdaj so moje prioritete povsem drugje.«

Ko sem zaključila to misel, sva obsedela vsak na svojem sedežu in skozi šipo nemo strmela v noč.

Glas srca: večer s Tanjo Žagar, 18. junija v Festivalni dvorani. 

Na posebnem druženju ob izidu knjige Zaljubljena v življenje bo Tanja prvič spregovorila o svojih najbolj osebnih plateh. V intimnem vzdušju bo zapela nekaj pesmi in si vzela čas za vas – za objem, klepet in posvetilo v knjigi.

revija Jana