Tradicionalni likof v Rogatcu: v iskanju izgubljenega časa
Na Likofu v Rogatcu je zaživelo življenje, kakršnega danes skoraj ne poznamo več – med kladivi, kolovrati in dihom nekdanjega časa.
Življenje, kakršno so imeli ljudje še pred petdesetimi leti, je danes mogoče začutiti le še v – muzeju. Kot je na primer Muzej na prostem v Rogatcu, kjer se je na tradicionalni prireditvi Likof na taberhi zbrala množica obiskovalcev, starih, mladih, od blizu in tudi iz tujine, da bi se povezali s svojimi predniki in s samimi seboj. Spet je zabrnel kolovrat, zazvenelo je kovaško kladivo in cepci so se s treskom spustili nad zrelo žito; mobiteli so fotografirali, dron je snemal, čas pa je neopaženo mineval in med muzejske artefakte sekundo za sekundo, dih za dihom postopoma potiskal življenje, ki ga živimo danes.
Je kdaj bil čas, ko je bil človek manj pohlepen, manj sebičen, manj depresiven, manj izgubljen? So bili odnosi kdaj bolj preprosti, bolj pristni, toplejši? Je bilo delo bolj smiselno in čislano, je bilo manj blefa in prodajanja megle? Smo se kdaj pogovarjali več in o bolj resničnih rečeh? Smo si bili kdaj bliže z naravo, bolj sočutni do nje, dovzetnejši za njene skrivnosti, bolj vpeti v ritem rose, sonca in ilovke? Je bil svet kdaj kaj manj krut, manj zmešan, manj nerazumljiv? Je bil kruh kdaj bolj zdrav in svež in polnejšega okusa, je bila voda kdaj bolj čista, so bili starši kdaj močnejši in pravičnejši, so bila jutra bolj polna obljube, so bile noči globlje in bolj polne magije, je bila ljubezen kdaj bolj izpolnjujoča, so bile kletvice še neizrečene in napake nestorjene? Je kdaj, morda še ne tako davno nazaj, bil čas, tako imenovani »stari časi«, ko je bilo življenje – preprosto boljše?
Med starimi kmečkimi poslopji, pod oljenim poletnim soncem, ob nekdanjem svinjske m hlevu, med kvačkanimi angelci in ptički, med pisanimi šopki iz krep papirja se za svojo stojnico Jožica Povše, energična upokojenka s toplimi očmi in kodrastimi sivečimi lasmi, za hip zamisli. »Tako smo se pač odločili in poti nazaj ni več,« reče odločno. A ravno to je tisto, kar išče množica obiskovalcev in obiskovalk tradicionalnega Likofa na taberhi, ki ga je v Muzeju na prostem Rogatec tudi letos organiziral tamkajšnji Zavod za kulturo, turizem in razvoj. Nekaj sto ljudi od blizu in daleč, družin, upokojencev, mladih, pa tudi tujih turistov iz bližnjega zdravilišča v Rogaški Slatini se je na območje nekdanje domačije pesnika Jožeta Šmita znova zgrnilo, da bi skozi prikaze dela in bivanja na kmetih našli pot nazaj v prislovične stare čase, v dobo pred najnovejšim kozmičnim padcem domnevno izprijenega človeštva.
Objavljeno v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
