Šimen Zupančič

Marsikdo si mlečno kmetijo predstavlja kot razglednico: zeleni travniki, krave na pašniku in mirno življenje daleč od mestnega vrveža. Pa stvarnost? Za litrom mleka, kosom sira ali lončkom skute je delo od jutra do mraka. Kmetje opozarjajo, da je njihov trud čedalje slabše plačan, stroški pa rastejo.

Kmetijstvo

Nada Zorec: Ne tlačite slovenskih kmetov

Kakšno je resnično življenje na mlečni kmetiji, nam je pokazala kmetica Sandra s kmetije Suša, od koder vsak drugi dan odpeljejo približno 800 litrov mleka, preostanek pa predelajo v domači sirarni. »Če bi bilo mleko pošteno plačano, subvencij sploh ne bi potrebovali,« pravi. 

##PAIDBREAK##

Sandra Suša nas pričaka ob cesti, ki se vije med zagorskimi griči vasice Vine. Na pobočju travnika se paseta konj in osliček, nedaleč stran pet kozic radovedno pogleduje iz lesene hišice. Pozornost pritegne tudi četica mačk, ki se smukajo okoli nog. »To so naše maskote,« se zasmeji Sandra in krepko stisne dlan. »Se malce razgledamo?« predlaga, in s fotografom sva ji takoj za petami. Streljaj od lesene table, ki naznanja, da smo na domačiji, ki se je nekdaj imenovala Pr’ Pogačar, stoji kozolec, nekoliko višje pa sirarna in hlev, kjer domuje okoli 30 krav molznic. Pred poslopjem je parkiran traktor, eden izmed treh – domačini mlado kmetico poznajo prav po njeni spretni vožnji z njim po prostranih travnikih. 

Moje kmečko življenje

Sandra je odraščala na hribovski kmetiji na Sveti planini, kjer je bilo treba po pouku zavihati rokave. »Takrat je bilo še veliko več ročnega dela in otroci smo bili vključeni vanj,« se spominja. Končala je trgovsko šolo, nato za ekonomskega tehnika, ob delu pa tudi večerno šolo za pomočnico vzgojiteljice. A se je  zaljubila, kmalu zanosila in se preselila na posestvo partnerjeve družine. Tisti časi so bili zanjo precej naporni, se spominja, saj je ob službi in šolanju skrbela za družino ter pomagala pri kmečkih opravilih. Ko je mož prevzel domačo kmetijo, sta se odločila, da pustita službo in se povsem posvetita kmetovanju. »Kmetija se je z mlekom ukvarjala že prej, a ni bilo dovolj. Takrat sva že imela tri otroke, in če smo hoteli preživeti, sva morala narediti korak naprej.«

Šimen Zupančič

Na prvi pogled se zdi zgodba preprosta: ljubezen, družina in življenje med zagorskimi griči. A za tem stoji veliko več – delo, ki se začne zgodaj zjutraj in pogosto konča šele pozno zvečer.

Na kmetiji Suša je dela več kot za dva človeka. »Skupaj imamo med 45 in 50 živali, od tega je okoli 30 krav molznic. Seveda se številka malo spreminja, saj se skotijo tudi teleta. Bikce običajno prodamo približno teden po rojstvu, telice pa obdržimo,« pojasni Sandra in z dlanjo zaobjame posestvo, ki obsega okoli 24 hektarjev obdelovalnih površin, večinoma travnikov. »Imamo še približno 13 hektarjev gozda, ki služi zlasti za drva. Nekaj jih prodamo, večino pa porabimo doma.«

Od jutra do mraka

»Začnemo okoli šestih zjutraj. Najprej je treba nahraniti živali, potem pomolzemo krave. To je vsak dan, brez izjeme – tudi če je nedelja, praznik, slabo vreme ali si bolan.« Ko poskrbijo za živali, se delo šele zares začne. »Poleti večino dneva preživimo na travnikih. Od jutra do večera smo zunaj. Kosimo, obračamo travo, jo sušimo in potem spravimo domov. Zaradi visokih temperatur je lahko precej naporno, ampak ravno takrat moraš biti na travniku, saj se trava suši, ko je vročina. Ti meseci so najzahtevnejši, saj jih narekuje vreme.« Včasih si okoli kosila vzamejo uro za počitek. »Zvečer spet poskrbimo za živali, jih nahranimo in pripravimo za noč.« Popolnoma prostih dni ne poznajo. »Pozimi je mogoče lažje, če zapade sneg, ampak prave zime danes skoraj ni več. Vedno se najde delo. Nikoli ni tako, da bi lahko rekel: zdaj sem pa vse naredil.«

Šimen Zupančič

Zvečer pa v sirarno

Vsak drugi dan s kmetije odpeljejo približno 800 litrov mleka. Zakonca poudarita, da jima je v veliko pomoč robot za molžo krav. »Še štiri leta nazaj sva molzla ročno s strojem, kar je pomenilo tri ure zjutraj in tri ure zvečer – skupaj šest ur na dan samo za molžo,« se spominja Sandra. Prehod na robotizirano molžo je bil sprva nenavaden, a so se živali hitro navadile. »Celo prej kot mi! Krave namreč tam dobijo priboljšek, zato rade hodijo. Zanje je tak sistem boljši, saj so morale prej čakati od jutra do večera, zdaj pa se lahko pomolzejo na nekaj ur. Tako jih mleko ne tišči,« pove Sandra. 

Del mleka oddajo v zadrugo, od tam pa gre naprej v Ljubljanske mlekarne. »Za zdaj z odkupom ni težav, včasih imajo mlekarne celo premalo mleka,« pove Sandra in nadaljuje, da preostanek predelajo doma – iz njega nastajajo skuta, jogurti in sveži siri, ki jih prodajajo na avtomatih. »Večinoma to delam jaz. Ko je na kmetiji vse končano, grem zvečer še v sirarno in naredim, kar je treba.«

Dopust – kaj je to?

Živali ne poznajo počitnic, zato dopust za kmetovalce odpade. Sandra in njen mož sta si zadnji pravi oddih privoščila pred približno petnajstimi leti. Na kratek izlet jo še lahko mahnejo, a tudi takrat misli hitro uidejo nazaj na kmetijo. »Vse moraš prej urediti, potem pa zvečer hitro domov, da spet poskrbiš za živali.« Tudi njuni trije sinovi so odraščali s tem ritmom. »Ko so bili manjši, so hodili na letovanja na Debeli rtič. Tam so res uživali. Sedaj, ko so večji, imajo svoje interese, a pravih družinskih počitnic pravzaprav ne poznajo.«  So fantje vključeni v kmečko življenje?

»O ja, seveda pomagajo, to ni bil nikoli problem. Danes je zelo pomembno, da otroci vidijo, da denar ne pade z neba. Da moraš nekaj narediti, če želiš kaj imeti.« Bo kateri nekoč prevzel kmetijo? »Upanje je, seveda. Voljo imajo vsi, ampak midva praviva, da bova delala do penzije, potem pa, kakor bo. Če bo kateri želel nadaljevati, prav, če ne, pa tudi.« Sandra ostaja z nogami trdno na tleh. »Če bodo imeli dobro službo in lažje zaslužili, je mogoče bolje, da gredo svojo pot. Danes je s kmetijo zelo težko živeti.« Imeti posestvo namreč ne pomeni le hrane na mizi, temveč tudi stroške. »Veliko stvari moraš vsak mesec plačati. Nihče te ne vpraša, ali imaš ali nimaš.«

Šimen Zupančič

Med ponosom in bremenom

Na kmetiji sicer izračun ni prva stvar. »Če gledaš samo številke in računaš, kaj se splača in kaj ne, zelo težko vztrajaš. Najprej moraš imeti veselje do kmetije in živali. Šele potem lahko rineš naprej.« Seveda pa to pomeni tudi sprejemanje negotovosti. »En mesec je bolje, drugič dihamo na škrge. Tudi otroci so tega navajeni. Včasih si lahko kaj privoščimo, drugič se je treba marsičemu odreči.« So dnevi, ko je vsega preprosto preveč. »Pride tak dan, ko gre vse narobe – žival zboli, dela je ogromno, na koncu meseca pa komaj prideš skozi. Takrat si res misliš: zdaj bi pa vse pustil, šel v službo za osem ur, zaprl vrata in konec.« A takšne misli običajno trajajo le kratek čas. »Drug dan se malo drugače obrne in spet dobiš voljo. Pa greš naprej.«

Je torej biti kmetica danes ponos ali breme? Sandra za trenutek premisli. »Oboje. Je breme, ker moraš res živeti za to. A če imaš v sebi ljubezen do živali in narave, potem občutiš tudi ponos.«

Skrbi sodobnega kmeta

Sandra pravi, da se mnogi danes sploh ne zavedajo, koliko dela stoji za hrano, ki pride na mizo. In kakšna je ekonomija kmetovanja. »Cena mleka spet pada. Med epidemijo se je malo dvignila, zdaj gre spet dol, stroški pa ostajajo. To ne gre več skupaj. Potem moraš nekje drugje pokriti razliko, da prideš skozi mesec.« Če se razmere ne bodo spremenile, Sandra napoveduje precej temno prihodnost. »Veliko kmetij se bo opustilo, predvsem manjših. Veliko ljudi ima že zdaj zraven službo, da sploh lahko preživijo. In če moraš iz službe vlagati denar v kmetijo, da lahko delaš, potem je jasno, da marsikdo na koncu odneha.«

Veliko ljudi meni, da kmetje živijo od subvencij, a Sandra pravi, da je precej drugače. »Če potegnemo črto, bi bilo veliko bolje, če bi bili mleko in meso pošteno plačani. Potem subvencij sploh ne bi potrebovali.« Prepričana je tudi, da država premalo razume vsakdan kmetov. Zaveda se, da so kontrole potrebne, a birokracija pogosto presega razumne meje. »Veliko je papirologije, ogromno pisanja in evidenc. Osnovne stvari morajo biti, ampak včasih je vsega enostavno preveč. In potem pride kontrola, in če kaj manjka, sledi kazen.« Sogovornica meni, da bi morali odločevalci pogledati v realno življenje na kmetijah. »Včasih bi kdo moral stopiti v hlev in videti, kako stvari v resnici potekajo – ne samo gledati iz pisarne.« Kaj bi si torej najbolj želela? »Predvsem to, da bi bilo naše delo pošteno plačano.«

Dokler bo šlo

Misel na prihodnost ni preprosta. »Kmetijstvo je fizično zahtevno, telo pa sčasoma začne opozarjati nase. Včasih naju že zdaj vse boli, ampak potem spet nekako gre. Dokler bova lahko, bova. Če bo kateri od otrok prevzel kmetijo, bova vedno pomagala. Pametovala pa ne bova – pomembno je, da v življenju sledijo svojim željam.« Kljub temu po vseh letih dela in skrbi še vedno najde tudi trenutke, ko ima vse smisel. »Najlepše je, ko vidiš, da so živali zadovoljne. Da te poznajo, pridejo k tebi. Včasih te razvedri že malenkost – denimo ko kozliček skoči v zrak.« Prav stik z naravo in živalmi ji pomeni največ. »To je največje zadovoljstvo! Sploh si ne predstavljam, da bi živela v mestu, zaprta v stanovanju.« Čeprav delo pogosto pomeni boleč hrbet in zgarane roke, v tem vidi tudi posebno vrsto miru. »Včasih je prav to najboljša terapija.«

revija Jana