Shutterstock

Sem zadnjič kolegici razlagala svoje opažanje, da so iz središča prestolnice – je tako tudi pri vas? – izginile vse trgovine, v katerih lahko kupiš kaj koristnega, povsem nerazložljivo pa je center poln trgovin s čevlji. S supergami, hočeš reči, me je prekinila. Drži. A ne glede na trenutno pojavno obliko so čevlji z nami že tisočletja. In bodo še dolgo. Sploh če sodimo po številu trgovin s čevlji. Saj kot pravi znani rek, sreče ne moreš kupiti, lahko pa si kupiš čevlje, kar je skoraj enako.

Domača lekarna

Čarobna moč iglavcev: Solni piling, ki prežene prehlad, in drugi zvarki

Že od nekdaj mislim, da je morala Pepelkina dobra vila v sebi imeti pošten kos sadistke – zakaj bi sicer revo vtaknila v čeveljce iz stekla. Samo pomislite, kako so se ji morale noge potiti! Se je potem pokazalo, da Pepelkini čevlji (morda) niso bili stekleni, šlo je preprosto za nesporazum: pri analizi pravljice Charlesa Perraulta so ugotovili, da je menda gospod napisal »vair«, veveričje krzno, potem so pa tisto pomešali z besedo »verre«, steklo, ki se enako izgovarja. Dobri vili se iskreno in globoko opravičujem.

revija Jana

Pa tisti, menda indijanski rek, »prehodite miljo v njegovih čevljih, preden človeka sodite«. Saj je še vedno dober nasvet, potrudite se razumeti človeka, preden si ustvarite sodbo o njem, le da Indijanci nimajo nič z avtorstvom, gre za verz iz pesmi Judge Softly iz leta 1895. Napisala jo je belka, metodistična pesnica iz Michigana, Mary Torrans Lathrap (»Walk a mile in his moccasins/before you judge him«, prehodite eno miljo v njegovih mokasinih, preden ga sodite). Tisti mokasini so nas zmedli, očitno. Nasvet ima tudi praktično vrednost, kot je ugotovil škotski komik Billy Connolly: »Preden človeka sodiš, prehodi miljo v njegovih čevljih, potem pa kaj ti mar – on je eno miljo stran in ti imaš njegove čevlje.«

Zdravje

Slovenski pacienti med srečneži: dobimo najboljše implantate v Evropi

In tole je najbolj neresničen mit od vseh: da je obsedenost s čevlji izrazito ženska. Japajade, poznam gospoda, ki ima več čevljev kot stonoga. Ko ga vprašam, zakaj si je kupil ŠE EN par čevljev, zamomlja, da jih je nujno potreboval. Saj nimam več kot petdeset parov, protestira. Očitno gre pri prepričanju o domnevni ženski obsedenosti s čevlji predvsem za to, da imamo slab piar – ženske o svoji ljubezni do čevljev veliko govorimo, moški so pa lepo tiho in jih diskretno kupujejo daleč od ženskih oči. Saj ne, da je karkoli narobe z ljubeznijo do čevljev – kot pravi znani rek, sreče ne moreš kupiti, lahko pa si kupiš čevlje, kar je skoraj enako.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana