UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Omenja se kar naprej in zveni približno tako kot neonacizem ali kaj podobno mračnjaškega in destruktivnega, ampak kaj neoliberalizem sploh je? Če liberalizem spoštuje posameznika in njegove človekove pravice, če mu priznava enakopravnost in svobodo veroizpovedi ter zagotavlja enakost pred zakonom, zakaj ima neoliberalizem negativen predznak in je tako rekoč kletvica? Bomo res kupili slogan »ne upirajte se, ker smo vsi na isti ladji« oziroma »pustite nas pri miru, ker delamo za ljudi« – kot se to sliši iz našega obešenjaškega parlamenta?

V socializmu smo govorili, da je kapitalizem gnil, ampak nekaj tistega, kar so imeli po kapitalističnem svetu, smo si vendarle želeli. Jasno je bilo, da se komunistična ideja »vsak naj prispeva po svojih zmožnostih in prejme po svojih potrebah« nekako ne ujema s človekovo naravo. Ne bojte se, ne bom vas zasipala s teorijo, ker jo z nekaj kliki najdete na spletu. Ampak na nekaj reči je le treba opozoriti, saj se nam svet pred očmi spreminja v cirkus, ki za večino od nas ni prav nič smešen.

Kje se je začel kapitalizem?

Na Madeiri v 15. stoletju, pravi ameriški novinar in okoljevarstvenik George Monbiot v svojem dokumentarcu Tajna zgodovina neoliberalizma. Ta nenaseljeni otok sredi oceana, pokrit z gozdom, so si Portugalci prilastili, delno posekali gozd, pripeljali sužnje in zasadili sladkorni trs. Za pridelavo enega kilograma sladkorja so potrebovali 60 kilogramov lesa, in ko ga je začelo zmanjkovati, pridelava pa je postajala čedalje dražja, so se odselili drugam (in tam počeli enako), za seboj pa pustili opustošenje v naravi in ljudeh.

Kapitalizem je v svoji grobi podobi deloval izključno na profitu, šele številne revolucije in vojne so mu dodale socialno noto. Tisti, ki so pametni, pogumni in tvegajo (kot je bila selitev na Madeiro), uspejo, drugi so si pač sami krivi, so trdili prvotni kapitalisti, in tako mislijo tudi neoliberalci, ki so prepričani, da je njihova ideologija naravno stanje. Tekmovalnost je pač osnova človeške narave, ki nas loči od živali, a ne? Ljudje smo sebični in pohlepni, sprijaznimo se s tem.

Ampak evolucija kaže prav nasprotno. Ljudje smo se, tako znanost, ločili od drugih živih bitij prav zaradi tega, ker smo znali sodelovati, ljubiti svoje otroke, varovati svojo skupnost, spoštovati najpametnejše ljudi in deliti tisto malo, kar smo imeli. Problemi so začeli nastajati šele po tem, ko smo imeli več, kot smo potrebovali zase, ker tega nismo hoteli in znali pravično deliti.

Mnenja

Janin uvodnik: Še zmeraj ne veste, kaj je gnili kapitalizem?

Kaj sploh je neoliberalizem

Če torej razumemo, da je liberalizem pravica do osebne svobode, podjetnosti, enakosti pred zakonom, spoštovanje lastnine in še vrsta drugih svoboščin, ki pa ne smejo posegati v svobodo drugih, kaj je potem neoliberalizem? V osnovi pomeni, da ljudje nismo predvsem državljani s številnimi potrebami, temveč zgolj potrošniki, ki smemo in moramo kupovati tisto, kar nam elite po svoji volji ponujajo.

Trg mora biti prost, brez regulacije, na njem vlada pravilo močnejšega (in ne predvsem potrebe državljanov), podjetja in ustanove v državni lasti je treba privatizirati, ker ne delujejo po načelu dobrega gospodarja. S tem je povezana politika zmanjševanja davkov (še posebej za podjetja in ljudi z visokimi dohodki), v to kategorijo sodi razvpita »kapica«, ki ljudem z visokimi plačami ukinja davke in prispevke nad 7.500 evrov (da nam, recimo, Stevanović, ki kot predsednik parlamenta tudi sodi v to kategorijo, ne bi pobegnil kam drugam).

Sem sodi tudi racionalizacija javnih služb in socialnih programov, zmanjševanje javnega sektorja, torej »vitka država«, kot zdaj poslušamo, ampak štos je v tem, da neoliberalci države sploh ne potrebujejo, ker jih ovira in nadzira, kakšna neosvoboda pa je to? Neoliberalizem se obvezno spopade s civilno družbo in sindikati, ki da ne »razumejo« fleksibilnosti trga dela in hočejo nekakšen socialni dialog. Prav vse svinjarije, ki jih z nižanjem socialne varnosti povzroči ljudstvu, opravičuje z znamenito floskulo – vsi smo na isti ladji, in če boste s svojim upiranjem povzročili, da bo šlo slabše nam, bo šlo slabo tudi vam. Torej skrbite za svoje bogataše, da bodo še bogatejši, ker bodo potem oni (s svoje jahte) skrbeli za vas.   

UI

Kako se je začelo

Pravzaprav že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so sicer učeni ljudje, med njimi znani ekonomisti, zagovarjali svobodno tržišče, že kar nekakšen poslovni darvinizem. Po drugi svetovni vojni, ko se je svet mukoma postavljal na noge, velikih socialnih razlik med ljudmi, vsaj v razvitem svetu, ni bilo. V osemdesetih letih pa se je začela tajna zgodovina neoliberalizma, in to približno takole: velike mednarodne korporacije so potrebovale tržišča, ki so jih lahko zagotovili politični dogovori med državami. Za kaj takšnega so bili seveda pripravni le politiki določenega tipa – ki ne bodo spraševali o etičnosti neizmernega izkoriščanja delovne sile, o tehnologijah, ki ubijajo okolje in ljudi, o vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, ustvarjanju davčnih oaz in tako dalje.

Skratka, bogataši so financirali kampanje lojalnih politikov, in ko so ti prišli na oblast, so jim (bogatašem) s svojo dejavnostjo omogočili, da še bolj obogatijo. Pred štirimi desetletji smo šteli bogastvo oligarhov v milijonih dolarjev, zdaj tisoči milijard niso več nič nenavadnega. Kupujejo si otoke in zidajo gradove v nenaseljenih delih sveta, da bi s čim manj motnjami množili svoje bogastvo in utajevali davke. Nihče jim ne more nič, ker so njihove lovke povsod. Eni sanjarijo celo o tem, da bi se izselili v vesolje, kjer bi bili popolnoma varni pred duhovno in siceršnjo revščino našega planeta. Razumete? Seveda ne. Le tu in tam se vprašamo, kaj bodo s tem bogastvom, ker ne moreš stanovati v desetih vilah hkrati, se voziti s tremi letali naenkrat in pogoltniti na tone najdražje hrane, če hočeš še nekaj časa živeti. V čem je torej sladkost bajnega bogastva? Da – preprosto – vladaš svetu. Ga premikaš po šahovnici, kot želiš. Se greš dobrodelneža, ampak tam, kjer ti je všeč, in ne, kjer je treba. Govoriš – »jaz sem se odločil, tako bo, ker jaz tako pravim« –  kar lahko slišimo vsak dan v novih izdajah trumpizmov. In kar, žal, prihaja tudi k nam.

Omnibus v garaži

Parlament je izglasoval interventni zakon, ki je v bistvu omnibus zakonodaje z različnih področij in je tako rekoč pod streho v garaži, čeprav o njem ni bilo javne razprave. Podjetniki ploskajo (pojasnilo – vsi smo na isti ladji, če bo šlo nam dobro …) in tudi Fides ter (kakopak) Zdravniška zbornica sta za. Demontaža javnega zdravstva je na vidiku, vsak bo lahko počel, kar in kjer bo hotel, kapica pa bo radiologom, ki že zdaj zaslužijo čez 30.000 evrov, omogočila še veliko več. Ministrstvo za delo in finančno ministrstvo bosta združeni, kar pomeni, da bo »dober gospodar« ukinjal delavske pravice (ker smo vendar vsi na isti ladji), kdo v sistemu pa bo varoval pravice neposrednih proizvajalcev? In tako dalje.

Kam vse to pelje, se sprašujejo kritiki neoliberalizma. Ljudje smo čedalje bolj osamljeni, v boju za preživetje se ne družimo več, edina zanimiva družba so zasloni in omrežja, kar nas še bolj izolira. Preživeli bomo le, če se ne bomo strinjali, da smo vsi na isti ladji – ker nismo. Uspelo nam bo, če se bomo znova povezovali in skrajno individualnost zamenjali za sožitje z drugimi ljudmi, v lokalnem okolju, v službi, mnogi pa tudi v odtujenih družinah. In treba je zbrati pogum za upor, pa čeprav nam bodo grozili z vodnimi topovi in solzivcem, ker nočemo pluti na isti ladji. Na jahtah oligarhov pa smo tako ali tako lahko le sobarice in natakarji.    

Kaj je neoliberalizem

Na kratko je to samoregulacija trga, kjer sta pomembni le ponudba in povpraševanje. Ljudje niso več državljani, ampak predvsem potrošniki blaga in storitev, ne da bi upoštevali njihove zmožnosti, želje in stanje.  Vmešavanje države je nepotrebno in nezaželeno, državne ustanove, tudi takšne, kot so šolstvo in zdravstvo, pa bi bilo po mnenju neoliberalcev treba privatizirati in voditi kot podjetje. Sindikati in civilna družba so nebodigatreba, ki ovira razvoj, in jih je treba čim bolj nevtralizirati. Tako nekako.

revija Jana