Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sedmega maja pred desetimi leti, po treh letih zveze, sta legendarni Boris Cavazza in prva dama protokola Ksenija Benedetti svojo ljubezen potrdila še pred matičarjem. Ob njunem jubileju nas je zanimalo, ali sta še vedno tako nasmejana, kot sta bila na poroki. »Jaz sem že vse povedal, naj zdaj govori Ksenija, saj itak podobno razmišljava,« je rekel Boris, ki si ne želi več dajati intervjujev. Ksenija je torej govorila v imenu obeh, delila pa je tudi nekaj svojih pogledov na današnji svet, ki so vredni vse pozornosti, saj ima širino, znanje in življenjske izkušnje.

Na poroki sta bila strašno nasmejana. Je še vedno toliko smeha?

Če ga ni, ga poiščeva. Humor je zdravilo. Brez njega ljudje zelo hitro postanemo sitni, zagrenjeni. Midva se še vedno znava smejati, tudi sama sebi, kar je verjetno ena najbolj podcenjenih oblik zrelosti, pa tudi ena izmed oblik obrambe pred banalnostjo in krutostjo sveta.                                  

Je morda s poroke kakšna anekdota, ki je še nista delila z javnostjo?

Na kosilu v Piranu, v oštariji Pri Mari, naju je pričakalo nepozabno presenečenje: prišel je Gašper Tič, ki je imel ravno tisti dan rojstni dan, in nama prebral daljšo sočno prigodnico, ki jo je napisal posebej za naju. Smejali smo se tako zelo, da je treslo celo oštarijo. Pogrešam ga, Gašperja … Bil je človek, ki je znal inteligentno razkrivati človeško neumnost, brez zlobe.

Oba sta imela že nekaj življenjskih izkušenj, tudi poročena sta že bila. V čem je torej vajina ljubezen, vajin zakon poseben?

Morda ravno v tem, da sva se našla, ko sva prehodila že veliko življenjskih poti in v nahrbtniku nosila mnoge izkušnje. V tem, da nisva delala drame in da nisva imela nekih iluzij. Da sva vedela, da so najpomembnejši medsebojna podpora, zaupanje, spoštovanje. Da je dobro, da človek ob tebi ne išče vsak dan razloga za konflikt. Nisva izgubljala energije za nepomembne malenkosti. Svet je že sam po sebi dovolj naporen. Ni treba, da ga doma delaš še težjega.

Ali ta spoznanja pridejo z leti? Sta v prejšnjih zvezah torej izgubljala več energije za nepotrebne malenkosti?

Verjetno ja. Za Borisa pa ne morem reči.

Pravita, da se vama ne dogaja nič posebnega. Da se zdaj vse vrti okoli mačka, psa in vrta. Vama je všeč tako življenje?

V tem obdobju ja. En tak nedolgočasen mir je to, luksuz počasnosti. Veliko direndajev, tekanja, hitenja, protokolov, odrov, kamer, rdečih preprog, potovanj po svetu sva že preživela, doživela in zdaj nama paše nekaj drugega. Nisva se pa odpovedala drobnim potovanjem, a se prilagajava svojim možnostim. Nove Zelandije ali kampiranja v šotoru, na primer, ni na sporedu. (nasmešek) Ejti in KokAkola pa poskrbita, da je doma vedno živžav. Ljubezni torej ne zmanjka. (nasmešek)

Osebni arhiv

Očitno nimata strahu pred tem, da bi kaj zamudila, kar je sicer danes menda pogosto. Česa pa še vedno ne želita zamuditi?

Dneva. (nasmešek)

Kako pogosto pa se zberete na kup s podmladkom? Ali pogrešata čase, ko sta bila še zelo vpeta v skrb za Aleksa?

Aleks je odrasel fant, zelo je ustvarjalen, zaključuje akademijo za likovno umetnost, dela preko študentskega servisa, skratka priden je. (nasmeh) Vesela sva, da živi v naši hiški v svojem stanovanjcu nad nama in da pogosto skupaj obedujemo. Druženja z družino, Borisovima sinovoma, vnukoma in njihovimi ljubeznimi ter z mojo mamo so dragocena darila in trudimo se, da jih je čim več. Povezana družina ni samoumevna, je prostor, kjer lahko obstajaš tudi takrat, ko nisi najboljša verzija sebe. Šele z leti dojameš, da so prav običajna skupna srečanja, drobna praznovanja in skupni pogovori največje bogastvo. Ta občutek pripadnosti je neizmeren in brezpogojen.

Po novem sta oba upokojena. Kako je to spremenilo vajino rutino?

Vse ima svoj čas in prej ali slej vse mine, tudi funkcije, moč, aplavzi. Pomembno je, da takrat ne nosiš v sebi obžalovanj in da prej poskrbiš, da jih v jeseni življenja nimaš. In da znaš iz tistega, kar ti življenje prinese, narediti največ, tudi če prinese limone. Pa počasnejša sva – ampak v pozitivnem smislu. Človek je namreč postal ujetnik produktivnosti. Če ne proizvajaš, nisi vreden, če nisi ves čas aktiven, se skoraj počutiš krivega. Kapitalizem in neoliberalizem sta iz ljudi naredila stroje za produkcijo, učinkovitost ter potrošnjo.

Kako se je z leti spreminjala vajina zveza? Na začetku sta bila več v javnosti, več sta potovala … Potem so prišle tudi zdravstvene težave.

Normalno je, da človek pri skoraj devetdesetih ne živi več tako kot pri šestdesetih. To je treba sprejeti. In poskrbeti, da je vsak dan vreden življenja, kolikor pač gre. In se izogibati tarnanju in godrnjanju. Pa ohranjati vedrino in radovednost. To ni vedno lahko. Dokler te svet še zanima, si živ. Ko pa človek postane prepričan, da že vse ve in da nič nima več smisla, je konec — pa četudi si star trideset.

Vedno ste bili v javnosti prisotni tudi kot brezkompromisna komentatorka družbenega dogajanja. Kako Boris gleda na to?

Boris me je vedno podpiral, tudi če se včasih z mano ni strinjal. Danes mnogi podpirajo svobodo govora, samo dokler nekdo govori tisto, kar želijo slišati. No, kolumn ne pišem več, razlog je znan: za eno največjih slovenskih medijskih edicij sem »persona non grata«, ker sem si drznila naglas povedati nekaj, kar so mnogi mislili, pa si niso upali izreči. Človek po določenih letih izgubi potrebo po ugajanju in (vsaj jaz) pridobi potrebo po tem, da jasno označi svoje meje. In to je osvobajajoče.

Osebni arhiv

Po drugi strani pa vidimo, da gre svet v polarizacijo, populizem … Ali kdaj obžalujete, če se izpostavite, ko potem ni vidnega učinka?

Resnični učinki nikoli niso povsem vidni in skoraj nikoli niso takojšnji. Misel se naseli v človeku, ostane tam, dozori morda šele čez čas. Pogosto podcenjujemo moč besed. Če vsaj nekaj ljudem malce odprem vsaj eno oko, da začnejo razmišljati nekoliko drugače, manj črno-belo, potem je vredno. Pogosto se zgodi, da me ustavijo ljudje na cesti in mi povedo, da prebirajo moje tekste (no, za zdaj jih nimajo več kje brati …) in so hvaležni, da kdo jasno pove, kako reči stojijo. Ne morem spremeniti množic, lahko pa vsaj minimalno vplivam na posameznike. Družba se je vedno začela spreminjati prav tam – pri človeku, ki si je drznil povedati jasno in mirno. Verjamem, da bom še kdaj kje pisala.

Kaj pa vam te dni najbolj dviga pritisk? Trumpove nesramnosti ali dogajanje doma?

Do Trumpa sem bila vedno zelo kritična. Zdi se mi nevarna kombinacija bolestne narcisoidnosti, populizma, brezglave impulzivnosti, arogance, mizoginije, prostaškosti in popolnega pomanjkanja samorefleksije. Problem takih ljudi je, da verjamejo, da je svet njihov, da so bogovi in da lahko brez posledic počnejo, kar se jim zdi. Ko ima tak neuravnovešen človek v rokah jedrsko velesilo, to ni več hec.

A tudi domača politika pogosto deluje kot neka satira. Leva vlada ni izpolnila številnih pričakovanj. To nikakor ne pomeni, da ni naredila ničesar, naredila je tudi veliko dobrega, toda ljudje so pričakovali več odločnosti, odgovornosti, dejanj, več poguma in manj zafnanih instagramskih filmčkov. Dolgotrajna oskrba se je zataknila sama vase, računalniki so parkirani, še vedno nedopustno predolgo čakamo na specialistične preglede, učni načrti v šolah so predpotopni, gradnja SNG Drame že neskončno dolgo stoji … Ljudje imajo pravico biti razočarani, kadar so obljube veliko večje od rezultatov. In potem se obrnejo drugam in padejo na druge obljube.

Še pred novo vlado nova pozicija že kaže svojo moč. Kako gledata na dogajanje v parlamentu? 

Čudim se, kako imajo nekatere stranke volivce za norce s kratkim spominom. Nekateri politiki najprej prisegajo, česa nikoli ne bodo storili, potem pa čez noč naredijo prav to. Še zjutraj prisegajo, da ne bodo, popoldne pa že sedijo v koaliciji s tistimi, ki so jih še včeraj na ves glas razglašali za katastrofo demokracije. Pri politiki me najbolj moti sprenevedanje, podcenjevanje volivcev, nenehni izgovori in ne sprejemanje odgovornosti ter večno kazanje s prstom na druge.

Če spremeniš stališče, povej pošteno, zakaj. Ne pa, da danes govoriš eno, jutri drugo in pričakuješ, da bodo ljudje to mirno sprejeli (in nekateri slepi sledilci to dejansko celo storijo!). Politika bi morala temeljiti na integriteti, ne na amneziji. In potem svizec zavije čokolado: predsednik najmanjše stranke postane predsednik državnega zbora in se razglasi za opozicijo, a glasuje za novo koalicijo. Bi, a ne bi. Mogoče ne bi, a bo. Ti meni funkcijo, jaz tebi vlado. Pravi, da je to alternativni pogled na resnico (smisel za humor pa res ima). To je zgodba iz kakšnega stripa Alana Forda.

Koliko časa napovedujete četrti Janševi vladi? Bo preživela do konca mandata?

Nisem vedeževalka. Mislim pa, da prihodnja leta ne bodo lahka za nikogar – ne le pri nas. Družba je utrujena, ljudje so naveličani ideoloških vojn (še najbolj pa pravih vojn), večnega strašenja, neizpolnjenih obljub, sprenevedanja. Upam tudi, da ne bomo popolnoma obrnili smer v zunanji politiki in postali zlizani z Izraelom in ZDA, to bi bilo sramotno. In upam še, da ne bo poseganja v integriteto neodvisnih institucij in medijev. Marsikdo se bo sicer ob teh željah nasmehnil in me označil za naivno. Saj vem, da upam veliko. (nasmešek)

Kako pa komentirate predsednico? Mislite, da bi z njo lažje sodelovali, kot ste z njenimi moškimi predhodniki?

Z njo bi zagotovo lahko odlično sodelovala. Je ena redkih političark, ki se ne spreneveda in ne spreminja stališč glede na smer vetra in z njimi nikoli ne trguje. Je odločna, zanesljiva, ves čas stremi k pravičnosti in ni staknila »višinske bolezni«, ki jo staknejo mnogi, ko pridejo na določen položaj. Upala si je javno reči genocidu genocid, kar ji štejem v močan plus.

Boste gledali Talente? Seveda sprašujem, ker bo med žiranti nekdanji predsednik Pahor.

Take vsebine me ne zanimajo. Sicer pa imam spoštovanje do vseh, ki si upajo pokazati svoj talent javnosti. To danes ni tako preprosto, kot se zdi. Mi je pa iz žirije najbolj všeč Nuška Drašček. Ima nekaj, kar je danes redko: kombinacijo izjemne profesionalnosti, topline in inteligence brez potrebe po samopromociji.

revija Jana