Mateja J. Potočnik

Žan Papič. Smešen, uglajen, nagajiv, pronicljiv, vseeno pa spoštljiv vsestranski slovenski ustvarjalec, ki nas navdušuje kot stand up komik, igralec, voditelj, podkaster, še posebej pa kot človek. Na odru in pred kamero, kjer se počuti kot riba v vodi, prepleta družbeno kritiko, iskreno samoironijo in toplino, zato ga imajo ljudje radi. V viharjih vsakdanjega življenja pa kdaj nasede na čeri. Ampak tudi te izkušnje so pomembne za njegovo rast, je prepričan, zato o njih govori. Morda s tem komu pomaga. Trenutno se mu lahko smejimo v razburljivi komediji, kjer s soigralko Melani Mekicar raziskujeta odnose, polne neviht in čustvenih poplav. Družinska razvedrilna oddaja Inkognito pa bi bila brez njega prav gotovo povsem drugačna.

Nedavno se je z enoletnim zamikom zgodila premiera vaše predstave Sam prjatla. Kaj vas je pred letom  ustavilo?

Produkcije sem se lotil sam in to me je totalno povozilo, zlomilo, nisem zmogel. Letos pa mi je z zamikom ter dodatnim vedenjem in znanjem uspelo pripraviti to predstavo. Želel sem jo narediti sam, da imam čim več stvari pod kontrolo. Ljudje so jo v resnici sprejeli še bolje, kot smo pričakovali, ker smo delali po resničnih dogodkih, vsebino smo črpali iz vsakdanjega življenja. Kadar delaš nekaj avtorskega, nikoli ne veš, kaj pričakovati. Na srečo smo jo dolgo pilili in je nastal dober izdelek. Ljudje se v njej prepoznavajo, vidim, da se komolčkajo med predstavo in smejejo. Najbolj mi je všeč, kadar se smejejo babice in dedki, ker veš, da če kdo ve, vedo oni.

Slovenija

Voditeljici nočnega programa poslušalci razkrivajo skrivnosti

Nekje ste dejali, da ste se zaradi avtorskega besedila počutili zelo ranljivega, in ko bi to ranljivost morali obelodaniti na odru, vas je zvilo.

Zdaj, z enoletnim zamikom, se mi zdi, da sem se odlepil od tega besedila, sploh ga ne dojemam kot svojega. Pa zdi se mi tudi, da sem si naredil to predstavo kot terapijo, kajti vsakič mi Melani (Mekicar, op. a.) razloži, kakšen debil sem. Zato upam, da bom zmogel v to drugo življenje – v partnerstvo in družino. Če ti ženska stokrat žuga na ponovitvah in ti razloži, kako je treba z ženskami in v odnosih, se me bo prijelo. (smeh) Upam. Dobro je, če so predstave avtentične, če govorijo o nečem, kar je tudi tvoja težava ali s čimer se ukvarjamo v vsakodnevnem življenju. S tem se lahko ljudje poistovetijo in se nasmejijo. Upam – ali si mislim –, da se ima ogromno parov na poti s te predstave o čem pogovoriti. Odprejo se teme, ki so bile prej zaklenjene. Odkritosrčni smo in vse vržemo na plan, to se mi zdi edini način, da bomo kot družba napredovali. Če hočem biti boljši človek, se moram ukvarjati s sabo, in če želim boljšo družbo, jo moram soustvarjati, to je tudi misija te predstave.

Mateja J. Potočnik

Komiki pogosto špikate tja, kjer imamo rane, mar ne?

Počutim se kot rudar, ki v imenu ljudstva hodi z lučko v temo. Vedno me je zanimalo novo, želel sem tja, kjer je še neodkrito. Tam je nekaj temnega, tja potem postavimo lučke, ki osvetlijo pot, po kateri hodimo.

Kje pa osvetljujete pot sebi?

Pri nas, ki se ukvarjamo s humorjem, je največja težava ego –zelo hitro je lahko prizadet. A sem naredil že kar nekaj korakov naprej, znam ga povleči nazaj. Zavoljo tega, da bi bil boljši človek, in zaradi novih spoznanj znam marsikaj pretrpeti. Kadar mi kdo reče kaj, kar bi me načeloma bolelo in bi se lahko zelo agresivno odzval, skušam vseeno premisliti, ali je bilo to na mestu ali ne in ali lahko še kaj naredim.

Komiki lahko s šalami koga prizadenete, ko pa nekdo vam kaj reče, ste hitro lahko ranjeni.

Ja, zagotovo, a se z leti navadiš biti spoštljiv. Komedija je hoja po robu, ker je to zabavno. Nekaj, kar je običajno in konvencionalno, skuša komik narediti drugače. Tu lahko hitro zdrsneš in koga užališ. Nasprotno si tudi ti seveda lahko užaljen, a razumeš, da deliš šale in jih dobiš nazaj. A saj jaz se pretežno šalim na svoj račun.

Ljudje o težkih boleznih odkrito govorimo, tudi o alkoholizmu; če se nam zlomi psiha, pa to kar skrivamo, ker nas je sram. Vi o svojih epizodah psihičnega zloma odkrito govorite, čeprav pravite, da imate občutek, da s tem izgubite dostojanstvo. Ampak greste čez to, ker želite pomagati ljudem …

Sem zelo bogaboječ človek, bojim se smrti in imam s tem težave. A ko človek umre, je že naslednji dan vseeno. Ne vemo niti, kaj se bo zgodilo čez 3.000 let – ali bo Sonce eksplodiralo, bo ugasnilo in kaj bo potem z Zemljo. Iz te perspektive, ko daš svoje življenje na veliko časovno enoto, vidiš, kako si nepomemben. Tako sem zracionaliziral svoj sram. Dostojanstvo sem izgubil s svojim prvim odhodom v psihiatrično bolnišnico, vsaj tako sem čutil. Takrat pa sem se tudi prvič sprostil in si rekel, okej, zdaj vsi vejo in lahko sem tak, kot sem. To je bila osvoboditev. Hkrati pa, če ne bomo šli zavestno čez take teme, ne bomo šli nikoli, ker ni nikoli lažje ali bolje. Če hočeš v drugo nadstropje, moraš po toliko in toliko stopnicah, in če boš čakal pred njimi, ne boš prišel naprej. Prej ko to narediš, manj boli.

Mateja J. Potočnik

Znate na svoje težave pogledati s humorjem ali lahko to storite šele z distance?

Z distance. V tistem trenutku mi ni prijetno. Ko sem nehal igrati nogomet, sem vedel, da se bom nekoč lahko šalil na ta račun, takrat mi pa ni bilo fino. Kadar sem frustriran, vem, da bom iz tega lahko naredil šale, a mora preteči nekaj časa.

Ko te prvič tako izda psiha, kot je vas, si človek verjetno misli, da ne bo minilo.

Ko sem bil prvič v Idriji, sem mislil, da je to to. V glavi sem približno vedel, kaj se mi dogaja, a nisem mogel nič skomunicirati. Tudi ene strani v knjigi nisem mogel prebrati, ker so mi misli nenehno bežale, nisem se mogel skoncentrirati. Takrat si rečeš, aha, vsi ti posebneži, ki jih imamo za čudne, se verjetno tako počutijo – vse vejo, ampak tega ne znajo povedati. K sreči sem se rehabilitiral. V tistih trenutkih res ne veš, od kod vleči pozitivnost. Meni so stali ob strani družina in prijatelji, za kar sem jim zelo hvaležen. Nikoli nisem imel te težave, da me drugi ne bi imeli radi – sam se nisem imel.

Kaj vas je pripeljalo čez rob?

Neka premiera. Decembrske premiere in predstave so res obremenjujoče. Veliko je k temu prispevala moja slaba organizacija in razporeditev moči. Letos bi me skoraj spet zvilo. Vedno računam, da preživim do premiere, vendar se takrat komaj začne. Zdaj sem se nastavil na to, da imam dovolj energije tudi po premieri in lahko delam naprej.

Vsako leto se naučim nekaj novega. Takrat je bilo res hudo. Izgubil sem časovno orientacijo, nisem vedel, kateri dan je, vse je bilo enako. Ko sem gledal košarkarsko tekmo in je Dončić vrgel na koš, nisem vedel, ali se je to štelo ali ne. Kdorkoli je kaj govoril, se mi je zdelo, da me opravlja. Četudi je govoril o čokoladi, sem mislil, da v prispodobi govori o meni. Imel sem klasične paranoidne misli. Panične napade sem imel že prej, ampak to je trajalo nekaj sekund, tu sem bil v krču dva meseca. Sam s sabo sem se moral ukvarjati, da si nisem česa naredil, to je bilo res grozno. Po eni strani imaš močno željo, da bi končal svoje življenje, po drugi strani te pa nekaj vodi naprej. V meni se je bil boksarski dvoboj, kdo bo preživel.

Uf, res si nevaren sam sebi, težko se nadzoruješ. Če bi bil ob previsu, bi tekel po klifu in se sam s sabo bojeval, da ne bi stopil čez rob. To je tako zelo naporno za glavo, kot da bi ti nekdo vsako milisekundo vklopil računalnik, ki bi se naložil z vsemi podatki, in se isto sekundo izklopil ter potem znova in znova. V resnici sem bil pripravljen narediti karkoli, da bi se končalo. Na žalost eni to tudi naredijo in se ne morejo vrniti. Rekli so, da imam močno depresivno epizodo. Lani oktobra, pred premiero predstave Sam prjatla, se mi je ponovilo, sem šel že drugič v Idrijo.

Slovenija

Denis Avdić: Brez njih ne bi bil to, kar sem

Ampak zdaj verjetno že prepoznate znake?

Z bratom sva se pogovarjala in ugotovil je, da spet ni vse v redu. Ker smo odreagirali po štirih, petih dneh, sem bil v enem mesecu že okej. Prvič sem bil pa tam pol leta. Če dovolj hitro ukrepaš, je rehabilitacija krajša. Prvič so bili vsi šokirani. Ne veš, ali bo bolje ali ne. Večina stvari, o katerih razmišljamo in se jih bojimo, se v devetdesetih odstotkih ne zgodi. Zdaj sem na to pripravljen in se skušam ravnati po reku, ki pravi, da bomo most prečkali, ko bomo prišli do njega. Kaj bi se obremenjeval z nečim, kar se mogoče sploh ne bo zgodilo!

Mateja J. Potočnik

Zdaj bolj pazite, da ne pretiravate in se vam ne bi spet zgodilo kaj takega?

Ne. Ni mi zanimivo. Ne postavljam si sicer izzivov kot Janja Garnbret – še ena olimpijska medalja. Svoje izzive očitno vidim v uničevanju samega sebe. (smeh) Spijem po deset kav na dan in sem nato ves anksiozen, pa se sprašujem, zakaj. Zdaj nekaj dni nisem pil kave pa se veliko bolje počutim in dobro spim. Se mi zdi, da sem kar perfekten ignorant vsega, kar mi škodi. Tudi pri prehrani sem obupen. Absolutno sem pretežek. Ampak glede na vse krvne preiskave sem v redu. Telo je res trpežno in sem mu hvaležen, kaj vse zdrži. Po nekih parametrih bi me morala že kap. Kar se žensk tiče, sem bil enim prej všeč suh, zdaj, ko sem tak cmoček, sem všeč drugim. (smeh) Sploh me nič ne ustavi. To pri sebi najbolj sovražim – da se ne znam zadržati. Vse delam dokaj objestno. Jem objestno, ko sem pil, sem znal piti objestno. Najbrž bi moral zelo pomiriti svoj živčni sistem, s kavo si ne pomagam, z življenjskim slogom tudi ne, preveč sem len. Na fitnes in zaprte prostore imam kar alergijo …

Ne morete torej še prevzeti odgovornosti za svoje življenje v svoje roke?

Ne in sem hvaležen vsem, ki me podpirajo, od družine do zdravstva, da sem še vedno tukaj. V 16. stoletju bi po mojem že šestkrat umrl.

Slovenija

Kozjanski Robin Hood: za bogataše je bil razbojnik, za reveže legenda

So se epizode iz Idrije že znašle v vaših šalah ali so še preveč boleče?

Že ko sem prvič prišel iz Idrije in smo imeli zamaknjeno premiero, bi morali še spisati nekaj prizorov, a nam ni uspelo. Pa so mi rekli, naj začnem s stand upom. V dvorani so bili ljudje, ki so vstopnice kupili že za prvo premiero v Sežani. Opravičil sem se jim in jim rekel, da se po Sežani govori, da premiere ni bilo, ker sem nag tekel po Sežani.

Nočem se uničevati s cukrom in ženskami, je bila vaša zaobljuba ob koncu lanskega leta, kako ste se je držali?

Kot vidite, sem se s cukrom in ženskami uničil do konca. (smeh) V bistvu si želim konservativnega in normalnega življenja. Mislim, da sem ga sposoben, nočem pa ga samo zato, ker je to družbeno pogojevano in v redu. Najti se morata dva, ki se imata rada, se čutita, razumeta, da potem soustvarjata dvojino. Tega ne bi rad na silo, ker nočem uničiti svojega življenja, partnerkinega, prav tako ne bi rad reševal še odnosov z otroki in uničeval mladeži. Mogoče malo iz strahu, pa tudi iz velike odgovornosti, se tega še ne lotevam. 

Mateja J. Potočnik

»Nihče ni na odru to, kar je v realnem življenju. Vem, kdo sem in kaj sem na odru,« ste dejali v nekem podkastu. Kdo pa ste torej v realnem življenju?

Na odru so neke zakonitosti in pravila, po katerih moram delati, in tam uspevam, ker je to pogojeno s časovno distanco. Na odru si lahko uro, dve, v življenje se zbujaš vsak dan. Na odru je publika, ki te gleda, moraš jim dati tisto, kar želijo, da so skoncentrirani, pa še plačajo za to. Če jim tega ne dam, jih ne bo in ne bom mogel živeti od tega. V življenju pa me načeloma nihče ne gleda, ne plača, nikomur nisem nič dolžen, ni pravil, lahko grem spat ob polnoči, ob sedmih, zame je to preprosto preveč odprt sistem, preveč svobode. V komunizmu si imel čokolado ali je nisi imel, zdaj je pa toliko izbire, da sploh ne veš, kaj bi. Preveč izbire človeka frustrira.

Človek mora dnevno sprejeti ogromno odločitev in odločitve utrujajo. Hkrati me pa moti totalno konservativen svet, ki se mi zdi dolgočasen, in potem si ujetnik v nekem mehurčku, ko nisi ne za eno ne za drugo. Po drugi strani sem zelo konservativen glede družine, spolnosti. Sem neki model iz Moravč, če Moravče vzamemo kot center slovenstva – tam bi se povsem našel. Po drugi strani imam pa rad odbite filme, zgodbe, ker me zabavajo. Ne bi pa v življenju tega zares delal. Svoboda uma je zame nekaj najlepšega. Ko bodo znali brati um in misli, me bodo po mojem zaprli. (smeh) Mislim, da človeško telo ni zadnji nosilec našega uma. Umetna inteligenca je po mojem nov nosilec naših misli. 

Komik ste postali zelo zgodaj. Že po srednji šoli ste se začeli resno ukvarjati s tem. Ali med mladimi prepoznate potencial za komika?

Ja, imaš naravno smešne otroke ali ljudi. Lahko se pa tega tudi naučiš. Tak primer je Uroš Kuzman, matematik, izjemno delaven človek, inteligenten, ki je do humorja prišel s svojimi možgani. Definitivno ima tudi smisel za humor, zato lahko to dela. Ni pa naravni zabavljač, kar je dokaz, da z delom in dobrim umom lahko prideš do humorja. Izjemno naravno smešen se mi zdi Ranko Babić. Imaš pa tudi komike, ki znajo izredno dobro speljati neko misel, ideje, kot recimo Perica Jerković, Tadej Toš. To so že napol filozofi.

Zelo smešni ste v oddaji Inkognito, kjer ste pogosto član omizja, ki ugotavlja poklice gostov. Zdi se, da imata z Urško Vučak Markeš zelo podoben smisel za humor.

Nas tri z Rankom Babićem najpogosteje omenjajo. Urška res veliko govori, ker je ženska. Jaz poskušam bolj komunicirati z njo, jo upoštevati in spodbujati. Se mi zdi, da je to dojela, in sva postala tim. Tudi v novoletni oddaji bova skupaj. Spisal sem skeče in nastopila bova v dvorani Tabor. Res sva se dobro ujela. Če Urška dela v duetu, se mi zdi, da mora imeti ob sebi ljudi, ki ji zaupajo in jo imajo radi. Jaz sem pa enak.

So se vam smejali že kot otroku?

Ja, so se mi. En tak dvorni norček sem bil. Če je bilo doma napeto vzdušje, sem to skušal reševati s humorjem. Tudi v družbi. Mislim, da sem bil zaradi tega precej naporen. Preprosto nisem znal nehati. To je bila notranja potreba, da sem ugajal. V pogovoru z Miho Šaleharjem sem rekel, da jaz ne delam, ampak sem talent. Seveda sem se šalil, veliko delam. Ampak nekaj sem pa verjetno prinesel iz družine. Dolgo je bila moja mama bolj smešna od mene, zdaj sem jo po mojem prehitel. Zelo dobra oseba je, zabavna, zafrkantka, zna oponašati ljudi, pripovedovati vice. Vedno vse obrne na šalo. Tudi oče in brat imata smisel za humor, tako se pri nas stalno zafrkavamo in se »prcamo« med sabo.

Slovenija

Plusi in minusi: kaj nam je prineslo leto 2025?

Ste se morali že kdaj opravičiti za svoje šale?

Ja. (smeh) To je bilo zasebno, sem se šalil na račun dveh prijateljev. Zelo sta mi zamerila, a sta mi dala možnost, da se jima opravičim, in smo se pogovorili. Še danes sem jima hvaležen za to in smo še boljši prijatelji.

Kaj ste skozi vsa ta komična leta spoznali o sebi?

Opažam, da lažje komuniciram z ljudmi, nič več mi ni tako neprijetno iti med neznance, celo z veseljem grem in jih rad spoznam. Ljudje me res zanimajo, njihovi miselni procesi, razmišljanje, od kmeta, obrtnika do podjetnika v Ljubljani. Ker sem prepoznaven, se ljudem lažje približam, zaupajo mi in se odprejo. Sam sem načeloma tudi kar odprta knjiga. Opažam, da so z leti moje misli in ideje vedno bolj izčiščene in jih bolj diamantno predstavljam na odru. Gotovo sem v vseh pogledih napredoval. Do nekih velikih ugotovitev o sebi, da sem gej ali kaj podobnega, pa nisem prišel. (smeh)

Ker smo vas fotografirali s pujskom, me zanima, kaj vam ta prispodoba pomeni?

Mogoče srečo, zdravje, veselje, pa hkrati spoštovanje še enega življenja. In ker je pred vrati novo leto, si v naslednjem letu želim več notranjega miru, zadovoljstva, pa tudi spoštovanja med ljudmi.

revija Jana