Kozjanski Robin Hood: za bogataše je bil razbojnik, za reveže legenda
Življenjska zgodba »kozjanskega Robina Hooda« Franca Guzeja je zgodba o posamezniku, ki se je na nasilje krivičnega sistema odzval s še več nasilja – vendar nikoli do malega človeka, z njim je delil, kar je imel.
Kako kratko je človeško življenje? Kako dolgo je življenje vrtnice? Človek je velik, močan in glasen, roža pa krhka in brez glasu. Pa vendar je vrtnica vse, kar je ostalo za človekom. Bil je velik, močan in glasen in njegov grob je skromen. Nekaj trdoživih rož še ni povsem predalo svojega zelenja zimskemu mrazu; v vazi je plastičen šopek, poleg majhnega nagrobnika je davno ugasla sveča. Okoli nje so položeni pisani kamenčki, ki so jih očitno poslikale otroške roke, nemara roke učencev in učenk bližnje osnovne šole; naslikale so sveče, križe in rože, rož ni nikoli dovolj. Čeprav je star že več kot 145 let, je grob Franca Guzeja še vedno – živ. Kot je živa legenda o njem. Ob nagrobniku vztraja uborna vrtnica, goli grmič se steguje proti soncu, primrznjenemu na svod.
Letnici na kamniti tabli: 12. 11. 1839, 12. 7. 1880. Ob prvi zvezda, ob drugi križ. Vmes? Življenje. Od prvega joka v domači postelji v revni slamnati bajti v Šibeniku pri Šentjurju do zadnjega izdiha pred vrati kleti gostilne pri Lopači ni prišel prav daleč: 41 let v času, 15 kilometrov v prostoru, dva metra v globino. Na rigidni družbeni lestvici se je zmogel premakniti kvečjemu za en razred – navzdol. Začel je kot edini otrok v revni kmečki družini v času, ko so bili kmetje še last starih fevdalcev ali pa surovina novih kapitalistov. Tranzicija iz enega kastnega sistema v drugega, a le za tiste pri vrhu; za surovino se ni spremenilo dosti, le izbira, komu pripada tvoja kri in koliko miloščine ti bo blagovolil odšteti zanjo.
Usodni #jaztudi
Guzej sam po sebi ni bil neumen, ni bil pokvarjen – a ni imel možnosti. »O njegovi družini ni znanega skoraj ničesar. Ve se, da je govoril odlično nemško, bil je bister in imel je izrazit smisel za humor, kot je razvidno iz njegovih poznejših potegavščin,« ga oriše moj vodič po Guzejevih poteh, upokojeni novinar Milenko Strašek, ki kot kozjanski domačin (Pilštanj) pozna vsak kamen na tem območju in njegovo zgodbo. V ljudski šoli je mlademu Francu šlo dobro, vendar je moral na služenje vojaškega roka v Bosno, iz katere je cesar ravno tedaj izrinil Turke; v vojski se je izkazal in postal celo četovodja, nakar je šel v Dalmacijo in se tam – ironija vseh ironij – izšolal za žandarja. Domotožje ga je pripeljalo v domače loge; končno je našel službo na bogati kmetiji z gostiščem na Dobrni. In to je bil začetek konca.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
