Jaka Koren

Robert Korošec danes ni več »le« igralec. Zdravnik iz serije Najini mostovi se uveljavlja kot kolesar. Pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije to sezono poganja pedale kot profesionalec in osvaja vodilna mesta. Kaj ga je prignalo do tega, da grize kolena in prestaja nečloveške napore? Težki časi. Klepet z njim in partnerico Nino je bil iskren in navdihujoč. Kolesarjenje ni beg, kolesarstvo je terapija, pravita. »Robijevi klanci so prav to: način, kako iz telesa izpustiti frustracijo, bolečino, stiske,« pokima Nina in prizna, da se je med njegovo preobrazbo vanj še močneje zaljubila.

Igralka Nina Rakovec in igralec, po novem tudi strasten kolesar Robert Korošec sta par, ki ju tesno povezuje ljubezen do družine, gibanja in preprostega, odmaknjenega življenja. Sestali smo se na obrobju Ljubljane, kamor sta se s hčerko Lejlo in sinom Oliverjem pred leti vselila v hiško, streljaj od Koseškega bajerja. Ta je postal kulisa za poziranje našemu fotografu, in čeravno so nad nami poplesavale dežne kaplje, nas to ni kaj prida motilo. Klepet je stekel že med sprehodom, ko pa smo sedli k skodelici kave in limonade, je kaj hitro postalo jasno, da se bom domov vrnila s prav posebno pripovedjo.

Osebni arhiv

Veste, če se kolesarstva lotiš prav, ti lahko spremeni življenje. Šport krepi um in telo, šport povezuje, zdravi. »To je zame nekaj najbolj spoštovanja vrednega – da nekdo najde zdrav način, kako zaceliti samega sebe,« se nasmehne Nina. Ozadje Robertovih izzivov pa je pravzaprav preseglo družinske okvire. Spontano se je rodilo gibanje, ki mu sledi čedalje več ljudi. Igralčeva zgodba je navdihujoča in morda bo kdo v naslednjih vrsticah prepoznal tudi svoj začetek.

Robert, kaj pomeni »živeti eno sezono kot profesionalec«? Kaj ste s tem želeli izkusiti, raziskati pri sebi?

Robert:Lani sem bil že prijavljen na dirko, ki je tudi letos moj cilj: L’Étape Slovenia. Takrat sem se pripravljal sam, po svoje, vse je bilo zastavljeno bolj na pamet. Cela lanska sezona mi je dala kar precej vetra – prišel sem celo do začetkov izgorelosti, saj je telo preprosto reklo: dovolj. Ker sem imel na dirki od stotega kilometra naprej izjemno hude krče, sem sklenil, da se letos vsega skupaj lotim, kot je treba, s podporo ekipe. Imel sem srečo, da so vsi privolili v sodelovanje. Vsi mi pomagajo, da letos res živim kot profesionalec. Ampak zgodba ni le o tem, v ozadju je širši namen: vse to snemamo, ker bi rad pokazal, kako se sploh lotiti kolesarjenja. Projekt je tudi svojevrstno zagovarjanje zdravega pristopa k športu.

Jaka Koren

Pa ste mu bili od nekdaj naklonjeni?

Robert:V preteklosti sem mu bil naklonjen bolj navijaško – strastno sem spremljal nogomet, bil sem velik navijač. Enkrat na teden smo z igralskimi kolegi igrali nogomet, to pa je bilo bolj ali manj vse. Ko sva z Nino postala par, sem se počasi začel privajati na gibanje. Lahko rečem, da je bila prav ona nekakšen začetek mojega aktivnejšega življenja.

Se za trenutno predanostjo gibanju skriva globlji vzrok?

Robert:Ta premik se je zgodil v času, ko sem ravno končal snemanje Najinih mostov. Kljub temu da smo imeli doma zdravo, ljubečo družinsko celico, sem se znašel pred zelo velikim problemom: kot samozaposlen v kulturi preprosto nisem imel dela. In takrat sem se kar predal in na kavču čakal, da se bo nekaj zgodilo.

Ampak v resnici se je nekaj zgodilo, kajne?

Robert: Ja, hvala bogu. Ne znam niti točno opisati, kaj, mogoče lahko temu rečem čudežen premik – k meni je prišlo gibanje, in to v obliki kolesarstva. In od trenutka, ko se je to začelo, nisem imel večjih težav. Verjetno je to povezano z mojim značajem: ko se česa lotim, se lotim zares. Motivacije mi ni zmanjkalo, želje tudi ne.

Osebni arhiv

Kaj je bilo najtežje pri tem premiku?

Robert:Če se ozrem po trenutkih na začetku – prvi vzpon, prve preizkušnje –, lahko rečem, da so bili to kar veliki mentalni boji, a vsakič, ko prideš na vrh, so vsi napori poplačani. Vsaj na začetku, ko sem kolesarstvo še jemal bolj lahkotno, so bili razgledi z vrhov res darilo. Zdaj pa so darilo tudi rezultati.

Kako vas je kolesarstvo preoblikovalo kot človeka – ne le telesno, ampak tudi mentalno?

Robert:Fizična kondicija je prinesla boljšo energijo, zbranost, večjo duševno trdnost. Kakšne stvari notranje lažje nadziraš. Ne nazadnje se vsi v življenju kdaj soočamo z notranjimi demoni. Treningi so načrtovani, strukturirani – to mi je blizu. Sem človek, ki ima rad red. Urejenost. V tem smislu sva se s kolesarstvom res našla.

Vas je šport discipliniral?

Robert:Ne bi rekel, ker mislim, da sem bil discipliniran že prej. Drži pa, da sem v kolesarstvu našel nekaj, kar to mojo lastnost še krepi. Zato lahko rečem, da me je dopolnilo kot človeka – telesno, duševno in tudi značajsko.

V profesionalnem kolesarjenju so nepredstavljivi napori. Je bilo treba za doseganje boljših rezultatov tudi kaj opustiti?

Robert:Ja, letos sem moral predvsem v mislih opustiti potrebo po popolnem nadzoru. Naučiti sem se moral prepustiti delo drugim – zaupati ekipi, ki me vodi. To je bil zame kar velik premik. Ni več tako, da bi imel popoln nadzor – toda ampak to ni izguba, temveč osvoboditev. To zaupanje v druge je ena pomembnejših miselnih sprememb, ki sem jih moral narediti.

Jaka Koren

Nina, kako pa vi doživljate Robertovo preobrazbo?

Nina:V neizmerno veselje mi je, da je Robi odkril to drugo plat sebe, za katero sem že od nekdaj imela občutek, da jo ima v sebi. Spomnim se, kako sem ga občudovala, ko sva skupaj igrala košarko ali se preizkušala v kakšnem drugem športu. Vedno je imel atletsko osnovo, telesno moč in občutek. A ta del sebe je dolgo potiskal na stran. Težka obdobja so prinesla izzive – in teh pri naju ni bilo malo, tudi zaradi Robijevega statusa igralca na svobodi, kar pomeni, da je odvisen od projektov in je temu primerno tudi dohodek nereden. Najtežje je bilo v času korone, ko je kar štiri leta ostal brez gledališča in projektov, in takrat sem videla, kako tone vase, in iskreno lahko povem, da ga je bilo zelo težko opazovati v takem stanju.

In potem se je ogrel za kolesarstvo. Ko se je vrnil s prve vožnje, sem pri njem začutila nekaj novega. Nekakšno olajšanje. Takoj sem dojela: »Aha. To je zanj terapija. Filter.« In ko danes ljudje rečejo, da si moški v krizi srednjih let kupijo kolo, da izginejo od doma, jih razumem. A pri vseh ni tako. To, kar ima Robi s kolesom, je nekaj globljega.

Terapija torej, zdravilo za dušo …

Nina: Ja. Tudi mene je šport večkrat rešil pred temnimi obdobji. Telo potrebuje gibanje – da se bolečina spravi ven. In mislim, da so Robijevi klanci prav to: način, kako iz telesa izpustiti frustracijo, bolečino, stiske. Še danes, ko se kdaj skregava, mu rečem: »Pojdi v klanec. Daj to ven iz sebe.« To se mi zdi terapija, ne beg. In če imaš za terapijo nekaj zdravega, kot je šport, je to neprimerljivo bolje kot alkohol, ljubezenske afere ali drugi pobegi, ki jih ljudje pogosto izberejo.

Kadar mi kdo v šali reče: »Aha, beži pred tabo,« rečem: »Ne. To je zame nekaj najbolj spoštovanja vrednega – da nekdo najde zdrav način, kako zdraviti in celiti samega sebe.« Obenem pa skrbi za svojo psihofizično kondicijo. In povem lahko, da Robija še nikoli nisem videla tako samozavestnega, tako postavljenega. To me navdihuje.

Osebni arhiv

Kako Robijevo kolesarstvo doživljate kot družina? Kako so na vas vplivale vse spremembe?

Nina:Kot družina smo ga takoj začeli podpirati – meni se je to zdelo nekaj povsem samoumevnega. Če nekomu nekaj toliko pomeni, potem gremo z njim, smo ob njem. Mi smo celota in to vrednoto želiva predati tudi otrokoma: če se nekdo z vsem srcem predaja nečemu, če v neki cilj usmerja čas, trud in voljo, potem ga podpremo, mu pomagamo in na tej poti hodimo ob njem.

Robert:Sploh pa se iz tega lahko naredi čudovit dogodek, doživetje. Ne nazadnje so vsi ti klanci in vzponi postavljeni v izjemne pokrajine. Že zato je vsaka pot tudi lep izlet.

Je to obdobje vplivalo tudi na vaju kot par?

Nina: To obdobje naju je še bolj povezalo. Včasih sva res zrasla – vsak zase, pa tudi skupaj. Mislim, da sem se celo še malo bolj zaljubila vanj, v to njegovo odločnost, usmerjenost, predanost. To je sicer nekaj, kar sem vedela že prej, ampak zdaj sem to še globlje začutila. Če se nekaj odloči, gre do konca – z glavo skozi zid, če je treba. In ravno to mi daje občutek varnosti v najinem odnosu.

Še posebej pa me je ganilo, ko sem videla, da je energijo, ki jo je včasih destruktivno usmerjal navzven, zdaj preusmeril vase – v svoje telo, počutje, notranji mir. Kot partnerici mi je to najlepše videti. To, kako je pripravljen delati na sebi – ne le fizično, tudi mentalno. In rezultati tega dela niso vidni samo navzven, ampak se odražajo tudi v najinem odnosu, v dinamiki znotraj družine.

To je lepa popotnica tudi za otroke …

Nina:Ja, da vidijo, kako se človek lahko zaveže cilju, koliko se je pripravljen truditi, kako gara in vztraja. Pa tudi to vedno poudarjava: da rezultat sam po sebi ni tisto, kar šteje. Pomembna je pot. Pomembno je zdravo, polno življenje. Da bomo pri osemdesetih še vedno vstali iz postelje in ne samo živeli, ampak se bomo lahko gibali in bomo čim dlje aktivni.

Robert, kaj pa igralstvo? Ostaja vaša prva ljubezen ali stopate v ospredje kot športnik?

Robert: Morda je res videti, kot da zdaj le še kolesarim. Ampak to je zato, ker sem ta svoj hobi precej izpostavil in začel z njim z videovsebinami živeti tudi na družbenih omrežjih. Profesionalno sem seveda še vedno igralec, o tem ni dvoma. Igralec sem postal iz ljubezni do gledališča in ta ljubezen je še vedno tu. Je pa res, da sem za profesionalno kolesarjenje prestar – v smislu, da bi podpisal kakšno pogodbo. Ker sem samozaposlen v kulturi, pa pogosto čakam na projekte. Kadar ni projektov, grem na kolo – in hvala bogu za to. Kolesarjenje mi namreč pomaga, da ne razmišljam preveč o tem, kaj bo čez en mesec ali dva.

Tisto, kar je vidno navzven, pa je tudi vaša zunanja podoba. Drugačni ste.

Robert:Ja, za več kot 20 kilogramov sem lažji. Ampak tega nisem počel, da bi shujšal. Zaužijem celo več hrane kot prej, ampak bolj hranljive, energetsko ustrezne za moje napore. Telo pa je odreagiralo tako, da je izpustilo vodo, ko je šel stres iz telesa, in posledično sem izgubil tudi kilograme. To ni bila dieta, ampak posledica uravnoteženega življenja.

Pred vami je še drugi del sezone. Pa prihodnje leto – bomo znova stiskali pesti?

Robert:Ko enkrat dosežeš vrhunsko pripravljenost, ko občutiš, da si tako močan, da se lahko kosaš z ljudmi, ki si jih prej gledal z odprtimi usti ali z iskrico v očeh, se ti nehote porodi vprašanje: a bomo zdaj kar pustili vse to za sabo? Letos je cilj jasen, do septembra je še nekaj časa in bomo videli, kaj bo pokazal rezultat. Kar me res motivira, je odziv na kolesarske videe, ki jih objavljam. Fenomenalen je. Zelo sem pozitivno presenečen, ljudje mi pravijo, da so se zaradi mojih posnetkov prijavili na tekmo, začeli kolesariti … To, da lahko nekomu postanem vzor, je zame izjemna nagrada – to je nekaj, kar me žene naprej.

Objavljeno v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Jaka Koren