Osebni arhiv

A zaradi slabih izkušenj z ljudmi iz modne industrije je raje iskala nove izzive in jih našla v igri. Tako je postala igralska pedagoginja in vsestranska ustvarjalka, ki kot mentorica gledališko-filmskih krožkov prenaša svojo igralsko izkušnjo na otroke in mladostnike. Je tudi interpretka v podkastu Evolucija užitka (RTV Slovenija), najdete jo na gledaliških odrih. Manca je na videz občutljivo in nežno bitje, a v sebi skriva moč in odločnost, zato tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah ni obupala.

Spet ste imeli gledališke počitnice za otroke. Torej raje delate kot poležavate na plaži?

Letos sem imela res več delavnic; konec avgusta imam še zadnjo. To bom vodila z Gregom Močivnikom in je brezplačna za otroke iz socialno ogroženih družin, torej se lahko prijavijo tisti, katerih starši si je sicer ne bi mogli privoščiti. Delavnico je omogočila Mestna občina Ljubljana, kar mi veliko pomeni. Sicer raje poležavam na morju, ampak poleti je največ dela in s tem zaslužka. Skoraj vsako poletje sem delala – lani sem bila recimo mentorica igranja za otroke, ki so prvič igrali v filmu. Gre za mladinski film Elvis Škorc, ki prihaja letos v slovenske kinematografe.

Pri 16 letih ste vstopili v svet mode. Kako gledate na tisto obdobje?

Svet modemi nikoli ni bil blizu. Bolj kot moda so me zmotili ljudje v tem svetu, saj so znali biti res nesramni. Edina, ki je bila prijazna, ko sem zmagala na tekmovanju za supermodel Slovenije, je bila takratna urednica vaše revije Jana Bernarda Jeklin. In gospa Lili Karsten, ki je imela kozmetični salon, me vzela pod svoje okrilje in me imela zelo rada. Povedala mi je, svetovala, kako naj reagiram na negativne komentarje … Fotograf me je recimo ves čas poniževal, češ da ne znam pozirati. Frizerka in on sta se celo norčevala iz mojih »kosmatih« rok … Zame, šestnajstletnico, je bilo to zelo neprijetno in sem bila v šoku, da se tako obnašajo starejši ljudje, tega nisem bila navajena. Hotela sem pobegniti čim dlje od njih.

Še prej pa ste morali na svetovni izbor.

Ja, bila sem predstavnica Slovenije na tekmovanju Supermodel of the World, ki ga je organizirala agencija Ford, pri kateri sta delali recimo Naomi Campbell in Linda Evangelista. K nam v Slovenijo so prišle kot žirija samo ženske. Hotele so videti moje fotografije, me fotografirale in mi populile obrvi. (smeh) To se mi je zdelo smešno in čudno. Še danes ne razumem, zakaj so želele videti, kakšna sem s tanjšimi obrvmi. Moje so zelo goste. In včasih si mislim, da so se za zmago odločile prav po tem, ko so mi jih populile. (smeh) Iskreno, zmage nisem pričakovala. V finale sem prišla le, ker je Bernarda Jeklin rekla: »Ta punca mora naprej, ta punca je zanimiva.« Brez nje me drugi v žiriji sploh ne bi izbrali. Na Floridi, v Orlandu, kjer je bilo tekmovanje, pa so mi rekli: »Če prideš v New York, se oglasi, boš delala za nas.« Ampak meni se je vse zdelo surrealistično, mogoče tega sploh nisem vzela zares.

Kako so na vas vplivale kritike? Pri 16 letih še nimamo trde kože.

Res je. Kar naenkrat sem začela razmišljati: Ojoj, res imam ful dlakave roke! Prej tega nisem opazila. Ampak v meni je vedno bilo nekaj upornice, in zato se zanalašč nisem pobrila ali populila dlak na rokah. Seveda pa padeš v svet, ki ti je tuj. Takšne komentarje imajo sicer otroci v peskovniku (smeh), ampak jih slišiš tudi tam, kjer jih najmanj pričakuješ, pri odraslih … Razumem, da ti nekdo ni všeč, to sprejmem in prav je – ne morejo ti biti vsi všeč. Ne morem pa razumeti, da si star okoli 40 let (kar velja za mnoge, ki so sodelovali pri tem tekmovanju), pa se posmehuješ 16-letni punci, medtem ko delaš z njo.

So bili enako kruti tudi v Ameriki?

V Ameriki so bili drugačni. Sem pa pri nas spoznala študente mode, s katerimi smo res dobro sodelovali. Imeli smo več modnih revij, zanje mi je bilo lepo delati, cel žur. Potem pa sem se našla v gledališču. Na Gledališki in lutkovni šoli GILŠ so mi bili veliko bližje. Če si manekenka, moraš ves čas paziti, kaj in koliko ješ, kakšna si videti. Mene pa so zanimale glasba, poezija, pisala sem pesmi.

Kako vas je pritegnilo gledališče?

To je bilo zame nekaj najlepšega! Improvizacija, skupno ustvarjanje, druženje – kot da sem vstopila v čudežno deželo. Kot Alica. Tam sem se začela dobro počutiti v svoji koži in dobila prave prijatelje. Tisto obdobje je bilo morda najlepše. Pozneje sem začela igrati v filmih. Ne bi rekla, da je bil to najlepši del mojega življenja, bilo je tudi težko. Večkrat sem si mislila: Mi je tega res treba? A je bilo tudi veliko lepega, sodelovanj z različnimi režiserji, soigralci in tudi filmsko ekipo, ki je v času snemanja kot družina. Na snemanju zna biti res lepo, vsakemu bi privoščila, da bi to doživel.

Pri filmu ste takoj dobivali glavne vloge in nagrade. Čez noč ste zasloveli.

Bila sem hvaležna, no, še zdaj sem. Dobila sem glavne vloge v filmih, kar se mi je zdelo neverjetno. Delala sem s čudovitimi režiserji, igralci, ustvarjali smo dobre filme. Lepo je, ko te prepoznajo in pohvalijo, čeprav te tudi skritizirajo. Vsaka kritika me je prizadela. Predvsem sem se počutila odgovorno, ne le do sebe, ampak do filma kot celote in ljudi, ki so del tega. Morda še bolj, ker še nisem imela igralske izobrazbe. A sem imela podporo in nikoli slabih izkušenj s soigralci.

Profimedia

Življenje pa prinaša tudi padce. Kako ste se spopadli z obdobji, ko niste dobivali toliko vlog?

Težko je bilo. V Sloveniji je trg premajhen, da bi živel samo od filma. Zato sem šla na Dansko, v filmsko šolo. Kasneje sem dokončala študij mednarodnih odnosov in začela poučevati igro. Nekaj časa sem celo delala v hostlu na recepciji, obirala grozdje … Takrat me je bilo sram, zdaj se mi zdi pa noro, kako sem se znašla, kaj vse sem delala, koliko različnih ljudi sem spoznala. Zdaj sem ponosna nase, da sem znala preživeti. In ni me več strah preživetja, ker vem, da dokler imam te roke, ki jih zdaj gledam, imam vse! Vse lahko delam, znam preživeti, tudi ko in če bo kriza. In to je velika moč. Uf.

Kdaj pa vam je bilo najtežje?

Morda res takrat, ko nisem dobivala toliko filmskih vlog. Bila sem v partnerskem odnosu, ki ni bil dober, hkrati sem imela finančne težave. Kdaj sem bila tudi lačna, najemnino pa je bilo treba plačati. Na nobenem življenjskem področju se nisem počutila varno, povsod sem čutila negotovost. Takrat se začneš spraševati: Kje sem zamočila? Kaj sem naredila narobe? Sem sploh dobra igralka? Začne razpadati identiteta, izgubila sem vero vase. Začela sem doživljati panične napade.

Kako ste se spopadli s tem?

Šla sem na psihoterapijo (gestalt), raziskovala podzavest, hodila na delavnice po metodi saphire, ki jih vodi Mala Kline. In iz vsega prišla ven kot nova oseba. Vsak ima v življenju krizo, to moraš prestati in potem postaneš močnejši. Vse to nas okrepi, in to ni fraza, to je res. Pomembno je, da rineš naprej, se pobereš, padel boš itak, ne samo enkrat, večkrat, ampak umetnost je, da znamo z leti elegantneje pasti in se hitro oziroma hitreje pobrati. To je delo. Zdaj vem, da je najpomembnejše, da si prijazen do sebe, da poslušaš telo, greš tja, kjer ti je dobro, kjer čutiš mir, in poiščeš pomoč, ko vidiš, da ne zmoreš. To se mi zdi ključno. Potem postane vse lažje.

Kdo je vaš najljubši slovenski pevec? Lahko rečete kaj drugega kot Metod Banko, ki je vaš partner?

Metoda res rada poslušam, ima neverjeten glas. Njegov glas vibrira na nekaj metrov. Lahko gre v take nižine, da ljudi spravi v trans. Ko so imeli z Momento cigano koncert v Šiški, je zapel tako nizko, da je v dvorani nastala tišina. Pogledam naokoli in vsi imajo zaprte oči! (smeh) Hkrati ima močen glas in je zelo dober interpret. Zdaj igra in poje v otroški predstavi z Brino Vogelnik. In zna oponašati glasove drugih. Še mnogo mnogo ima pokazati, kar se bo slišalo na njegovem samostojnem albumu. Ko ga ni, če je recimo na turneji, si zavrtim kak komad, kjer poje. Ker tako pogrešam njegov glas. Drugače sta zame huda pevca Tomi Meglič in Tokac od Dan D.

Bosta z Metodom ustvarila kaj skupaj?

Upam, da! Ves čas mu težim, da posnameva nekaj skupaj, recimo v italijanščini, tekst sem že napisala. (smeh) Zelo rada pojem, še bolj zdaj, ko me Metod hvali, da dobro, čeprav nimam posluha. Mogoče bom v spotu zaplesala, z veseljem pa bi kakšen videospot, ko bo končal solo album, tudi režirala. Rada režiram, vedno bolj.

Lahko še kakšen spot dvigne toliko prahu kot tisti, v katerem ste se poljubljali z Martino Kajfež?

Mislim, da ne. (smeh) Ta spot je ujel duha devetdesetih: svobodo, drznost, erotiko, brez vulgarnosti. Bil je svež in po svoje pogumen. Fantje so me ustavljali na ulici prav »blaženi« (smeh) in tudi puncam je bil všeč. Danes pa imaš take vsebine vsepovsod na internetu, v videospotih, na Evroviziji ...

Ste zadovoljni, da ste v življenju sledili izzivom, tudi če so dvignili prah?

Težko vprašanje. Kar sem naredila, sem naredila, da sledim sanjam. A včasih ni dobro, da se vse, kar si želiš, uresniči. Včasih si želim, da bi si v preteklosti želela kaj drugega. Da bi znala večkrat reči ne, povedati to ni zame. Sem pogumna, ampak me je ta pogum včasih odpeljal, kamor si nisem želela. A to je pot, po kateri sem prišla do sem. Danes sem zadovoljna, srečna. Živim v hiši z Metodom, najboljšim človekom, kar jih poznam. Res se imava dobro – in trenutno je vse okej. (nasmešek)

Kakšna pa so vaša merila za to, kdo je najboljši?

Morda je to nekdo, ki ne vidi le sebe, ki zna stopiti čez svoj ego, ne manipulira, je iskren, se zna opravičiti, če naredi kaj narobe, zna slišati in spoštovati meje drugih in ima nekaj samorefleksije in empatije. Se trudi biti dober do drugih in narave. Se vsak dan vpraša, ali je to, kar delam, dobro zame in za druge ljudi in naravo oziroma ves svet.

Kako pa bi ocenili sebe? Je Manca danes najboljša različica sebe?

Zagotovo sem močnejša in tudi manj se ukvarjam z drugimi. Samozavestnejša sem, znam postavljati meje, predvsem pa se niti sekundo ne ukvarjam z ljudmi, ki pijejo energijo, so cinični in ves čas kritizirajo. Absolutno je treba biti kritičen in se boriti za boljši svet, ampak ne tako, da delaš škodo drugim. Tu se nanašam na nenehne komentarje, ki jih beremo na družbenih omrežjih. Zdaj grem kar stran od takih, takoj. Včasih pa sem ure in ure poslušala takšne ljudi, ker sem bila čisto preveč prijazna. V tem smislu sem mirnejša, bolj skrbim zase. Ko pogledam nazaj, sem si v vsakem obdobju všeč, saj sem se vedno trudila biti dobra do drugih. Ni mi vedno uspelo, ampak nikoli nisem nikomur namenoma želela ali naredila nič slabega. In to se mi zdi pomembno. Hkrati sem se učila, kako biti prijazna in dobra tudi do sebe, kar je tudi zelo pomembno.