Marja Bizjak Ažman

Na Krasu prebiva veliko posameznikov, ki vidijo globlje. Tudi ona. Od malega, še ko je krave pasla, je brala iz ciganskih kart. Karte so sicer samo pripomoček, reče, ampak so tam, in ko gleda vanje, bere človeka. Meni je med drugim kar tako z jasnega rekla: »Nehajte zapravljati čas za stvari, nad katerimi nimate nobenega nadzora.« Potem sem ji povedala, da mi zadnje čase še posebej gre na živce možev nadzor, denimo ko sama poravnam perilo, za mano pa to še enkrat stori on. Bolje. »Pa naj zlaga,« je odvrnila. To mi gre na živce, ali naj bom kar tiho? Je rekla, da ja, naj izberem mir in naredim medtem kaj drugega, da se bo s tem vame vrnila moč, sicer jo bom njemu prepustila in bom zato utrujena. O teoriji »naj« slavne ameriške avtorice Mel Robbins sem še isti dan čisto po naključju brala doma v knjižni uspešnici, ki jo je napisala s hčerjo Sawyer. Toda gospa s Krasa je več kot 300 strani dolgo knjigo, ne da bi kdaj izvedela zanjo, povzela z enim samim preprostim stavkom. In to brezplačno. »Pusti ga, naj zlaga.«

Tole sem si najprej podčrtala v knjigi slavne avtorice uspešnic, prevedenih v več kot 40 jezikov (več milijonov knjig je prodala). Drži se je naziv, da je svetovno znana strokovnjakinja za miselnost: »Če imate težave pri spreminjanju življenja, doseganju ciljev ali močnejšega občutka sreče, hočem, da nekaj izveste: težava ni v vas. Težava je v moči, ki jo nevede prepuščate drugim ljudem.« Veliko nas verjame, da če bomo prijazni, če bomo živeli po pravilih, ki jih postavljajo drugi, skratka če bomo všečni, nam bo lepše. Toda kaj se v resnici zgodi? Čeprav se trudimo ugoditi, je vedno kdo razočaran. Vedno se najde kdo, ki vas bo kritiziral. Ta knjiga nas uči, da ni treba, da je tako. Moč se da spet vzeti svoje roke. Ali z besedami slavne pisateljice: »… nehajte zapravljati čas, energijo in srečo za prizadevanje, da bi nadzorovali stvari, ki jih ni mogoče nadzorovati – na primer mnenja, razpoloženja ali ravnanja drugih ljudi, ter se namesto tega osredotočite na edino, kar imate pod nadzorom: nase.«

Pa naj!

Če vaš sodelavec, partner ali kdor koli, ki se pač znajde v vaši bližini, nenehno jamra, kritizira, ni treba dopustiti, da vas okuži s slabo voljo. Po teoriji »naj« – ali pa po teoriji moje kraške sosede – si preprosto na glas ali pa v mislih recite: »Pa naj! Naj popravlja že poravnano perilo, naj benti na cesti, naj prebira slabe novice, naj pije, naj …« Vendar kot piše Robbins: »To ne spremeni tega, kdo ste ali kaj ste dosegli, niti vaše pravice, da se odločate tako, da boste zadovoljni. Drugi ljudje v resnici nimajo nobene prave moči, če jim je ne prepustite.« Pusti možu, naj živi po svoje, in boš videla, boljše bo tvoje življenje, je rekla gospa s Krasa, tudi slavni gospe Robbins je spoznanje, naj pusti odraslim, da so odrasli, spremenilo življenje. Ko je pisala knjigo Teorija Naj, je govorila s številnimi svetovno priznanimi strokovnjaki iz sveta nevro-, vedenjske in drugih znanosti ter prišla do ugotovitve, da »imamo vsi ljudje v sebi zakoreninjeno potrebo po nadzoru«. Piše, da se zaradi občutka, da imamo vse pod nadzorom, počutimo prijetnejše in varnejše. Ampak »ne glede na to, kako zelo se bomo trudili, ne bomo mogli nikdar nadzorovati ali spremeniti drugega človeka. Pod nadzorom imamo zgolj sebe.« Saj itak vemo, da si preveč belimo glavo s tem, kaj bodo pa drugi rekli. Tudi Robbins priznava, da se je s tem v preteklosti spravljala v stisko, zdaj pa nič več. Zaživela je življenje, v katerem je potreba po nadzoru drugih ne teži več. Tudi njej sami je še kako pomagala teorija »naj«. »Pusti jih, naj … Ampak! Pazi, ni dovolj, da si rečemo samo, pusti jih, naj … ker samo tako ne bo delovalo v našo korist, celo nasprotno,« je napisala. »Prijetno je reči 'pusti jih, naj', saj radi kažemo s prstom na druge ljudi …, nenaden naval večvrednosti nam lahko pomaga, če smo slabe volje, ampak vedno recite še, pustite me, naj ... To je namreč tisto, kar vam bo spremenilo življenje.«

Življenje je tvoje

Proti koncu knjige Robbins ugotavlja, da težko vemo, zakaj ima nekdo potrebo, da nekaj reče, kar nas zmoti, ali počne, kar boli. Ne vemo, kaj preživlja, da je tako, pa četudi se zdi, da smo mu zelo blizu in bi mu radi pomagali, da ne bo več ranil drugih s svojimi dejanji. In če se lotimo pomoči, ugotavlja avtorica, pomagajmo brez pričakovanj. »Lotevajte se tega zato, ker vam je prijetno ... ne delajte tega, ker upate, da boste v odgovor dobili dolg esemes s poročilom o dogajanju ... Ne pozabite, da oseba, ki preživlja težke čase, velikokrat sploh ne ve, kje se je drži glava, in nima energije, da bi vam sproti poročala o dogajanju ali se spomnila zahvaliti se vam – ampak prepričani ste lahko, da je vaša prijazna poteza v veliko pomoč, če dobite zahvalo ali ne.« Naša naloga je, piše Robbins, da si stojimo ob strani in držimo luč visoko v zraku. Da smo žarek upanja. In verjamemo drug v drugega, da se lahko spravimo v red, ampak »ljudje se začnejo zdraviti šele, ko so se pripravljeni lotiti dela. Naši nameni so sicer dobri, ampak nenehno posredovanje in reševanje njihovih težav porajata odvisnost in nezadovoljstvo ter ovirata njihovo sposobnost prevzemanja odgovornosti zase. Ozdravitve nekoga si ne moremo želeti bolj kot on sam.«

Še enkrat, kako nam torej lahko pomaga teorija »naj«? »Ob uporabi te teorije naredimo korak nazaj in dopustimo odraslim, da začutijo naravne posledice svojih dejanj in se spoprimejo z njimi … Kadar rečemo 'pusti jih, naj ...', zaupamo drugim in jim vlivamo moč, da bodo kos svojim težavam, obenem pa se zavedamo, da je spoprijemanje s tegobami nujen del osebnostne rasti. Kadar rečemo 'pusti me, naj ...', se osredotočamo na zagotavljanje podpore brez prevzemanja glavne besede, ob tem pa ustvarjamo okolje in orodja, ki jih oseba potrebuje, da se sama spravi v red.«

Pa še to: avtorica piše, da nikoli nismo v brezizhodnem položaju. To je laž. Iz vseh položajev se lahko umaknemo, kadar to želimo. Tako mi je rekla tudi kraška soseda. Ti se odločaš. Življenje je tvoje. In samo eno imaš.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana