Zavore so zaškripale in avtobus se je ustavil skoraj na mestu, potniki pa smo se komaj obdržali na sedežih – med tistimi, ki so se skoraj znašli na tleh, sem bila tudi sama, saj sem med vožnjo neprevidno brala časopis, namesto da bi se z obema rokama držala za prednji sedež. Seveda nas je zanimalo, kaj za vraga se je zgodilo, in videli smo mulca na skiroju, kakšnih dvanajst let starega, ki se je tik pred avtobusom zapodil čez cesto. Na drugi strani se je potem široko zasmejal in zmagoslavno dvignil sredinec nad glavo, da bi ga ja vsi videli. Nisem videla, kako mu je odgovoril šofer, a če bi odprl vrata, bi vsaj ena potnica oddivjala ven in oblajala objestnega smrkavca. Jaz.

Mladost je pač norost, to je že res, ampak včasih ta rek ne pomeni le, da so otroci poniglavi, nepremišljeni, neubogljivi in nesramni, ampak da imajo tudi v resnici hude težave s seboj in svojim okoljem. Da jim šolski psihologi, najmodrejši člani družine ali trenerji v klubih preprosto niso več kos. Ali pa so tako zamorjeni, da ždijo v kotu, ne govorijo in ne hodijo v šolo. Časopis, ki sem ga brala na avtobusu, je prinašal vsaj dve grozljivi zgodbi, povezani s to tematiko. V prvi je mladenič iz Izole, ki je imel že iz otroštva težave s svojo duševnostjo, odrezal glavo svojemu očetu (pred nedavnim je sin obglavil očeta in mamo in ju za povrh še pekel v krušni peči, tudi njegove težave niso bile od včeraj). In druga strašna zgodba z velikim naslovom: Otrok čaka na psihiatra tudi do deset mesecev.

Si predstavljate, da se vašemu otroku ali vnuku začnejo dogajati nenavadnosti, ki jih ne razumete, pa vas dajo na rep čakalnega seznama za prvi obisk otroškega psihiatra, težave pa se v tistih dolgih mesecih množijo? V Ljubljani vsak dan pripeljejo na psihiatrično urgenco po pet otrok z rešilcem, v Mariboru pa skoraj vsak dan po enega. V Sloveniji imamo po ambulantah le 18 otroških psihiatrov, ki opravljajo prve preglede, vseh skupaj pa je 26. Približno toliko jih je na specializaciji in bodo lahko delovali šele čez čas, če bodo v zdravstveni blagajni seveda našli denar in prostor, da bodo lahko sploh delovali. Zelo pomirjujoče, kajne? Ob tem je stroka jasna – psihične težave v otroštvu, ki niso resno obravnavane, privedejo do še hujših težav v odraslosti. Če bi stroka skrbno in samokritično analizirala oba primera rezanja starševskih glav in pa usodo mlade ženske iz Sežane, ki je bila obsojena za uboj svojih otrok, pri tem pa jo je psihiatrija (čeprav je bila od otroštva pacientka) pustila na cedilu, pravo pa ni našlo motiva za takšno dejanje, čeprav jo je obsodilo, bi se najbrž vsi skupaj veliko naučili. A za kaj takega ni niti volje niti denarja.

Pa ga bo treba najti, in to takoj. V psihiatriji si ne moremo pomagati s tujimi specialisti, ker je v tej veji medicine osnovno orožje izbrana beseda v domačem jeziku. Metode pa seveda lahko prenesemo od drugod in dobre prakse tudi. Nič posebnega nismo, ves razviti svet se bojuje z odkloni otroške duševnosti, kar ni nič čudnega – to je edinstveno obdobje v zgodovini, ko številni starši ne morejo več nadzorovati svojih otrok in jim uspešno postavljati mej, ker so v nekaterih – predvsem internetnih – rečeh večji mojstri od nas. Ne vemo, od kod jim informacije, in ne znamo jim dopovedati, da jih (še) ne razumejo prav. Namesto da bi zbrali vso modrost, ki jo premoremo, se odzivamo panično in povzročamo še več škode. Vsi skupaj potrebujemo stroko, ki nam bo pojasnila hitro spreminjajoče se vloge, kar pa seveda niso le psihiatri.

Mulec na skiroju je bil najbrž samo objesten, a kdo mu bo nekega dne stopil na rep, ko bodo njegova junaštva presegla vse meje?