Ko hrepenimo po ljubezni, a si je zares ne dovolimo
Nekateri živijo v srečnih partnerskih odnosih, pa se kljub temu ne počutijo zares ljubljene. Kaj pri takšni bližini pogosto umanjka – in zakaj.
V veliko odraslih življenjih obstaja tiha resnica, ki je na zunaj skoraj nevidna. Človek je lahko razumen, odgovoren, samostojen, celo v dolgotrajnem odnosu. Pa se vseeno občasno pojavi občutek, ki je najbolj podoben nekakšnemu »hibridu« med praznino in osamljenostjo. Ne manjka družba. Ne manjka pripadnost. Manjka pa tista posebna izkušnja, ko telo in notranji svet soglašata: res sem ljubljen, tukaj sem varen, nekdo me vidi.
PREBERITE TUDI:
Prav tu se začne paradoks, ki ga marsikdo težko ubesedi. Nekateri ljudje ne dvomijo, da ljubezen obstaja. Dvomijo le, da je v srčno predani, spoštljivi in nežni obliki res možna zanje. Zato sicer lahko po njej hrepenijo, a se jih hkrati ob romantični gesti sproži zadrega, ironičen posmeh, ironija ali tiha notranja distanca. Kot da je nekaj »preveč«, ko bližina prestopi nevidno mejo.
Vse to izhaja iz psihologije zaščite.
Ljubezen kot želja in ljubezen kot nevarnost
Ko govorimo o pravi ljubezni, večina ljudi pomisli na občutke bližine, skrbi, spoštovanja, zvestobe, nežnosti. A pri nekaterih je ljubezen podzavestno hkrati tudi signal za nevarnost. Ne zato, ker bi bila sama po sebi ogrožajoča, temveč zato, ker so se v zgodnjih odnosih naučili, da je bližina povezana z nekakšno vrste čustveno bolečino – lahko je to razočaranje, neodzivnost, sram, morda pogojevanje …
V takem notranjem dojemanju romantika ni zgolj lepa, ampak pomeni izpostavljenost, pomeni, da nekoga spustimo bližje, kot je to varno. Zato se pojavijo značilni odzivi, kot so razvrednotenje simbolov predanosti, kot je na primer poroka. Norčevanje iz romantičnih gest in kazanja ljubezni v javnosti. Celo držanje za roke je lahko neprijetno.
Navzven to lahko deluje kot upor proti klišejem ali izraz neodvisnosti. V resnici pa simbolne oblike zavezanosti pogosto sprožijo notranji alarm. Čeprav si tak človek v resnici želi prave topline, jo lahko prenese le skozi norčevanje, ironijo in racionaliziranje. Če bi si pustil več, bi pokazal, da mu je zares mar, tega pa ne sme pokazati, saj zanj ni dovolj varno.
Fantazija o ljubezni lahko kljub temu obstaja. Je varna, ker v njej ni tveganja. Ko pa se ljubezen približa v resnični obliki, se sproži obramba. Ne kot zavestna odločitev, temveč kot naučen odziv.
Ko izberemo odnos, ki je dovolj varen, a ne dovolj hranilen
Ko nekdo globoko v sebi ne verjame, da je nežna ljubezen res možna zanj, pogosto izbere odnos, v katerem ni treba tvegati preveč. Nekaj bližine je. Nekaj privlačnosti. Včasih tudi začetna pozornost. A odnos je strukturiran tako, da ni treba zares stopiti v ranljivo čustveno bližino. Ne vsebuje večjih romantičnih gest, je brez simbolov in pogosto tudi brez pogovorov o tem, kaj si človek v resnici želi.
Tak odnos je lahko dolgo funkcionalen. Življenje teče dalje tudi na ta, na videz varen način. A vendar ima ta varnost svojo ceno. Počasi izpuhti občutek, da smo izbrani, nežno sprejeti in čustveno pomembni. Bolečina se pogosto ne pojavi takoj. Najprej pride otopelost. Nato nemir. In šele kasneje vprašanje, ki se izreče zelo tiho: ali sploh vem, kaj pomeni, da me ima nekdo res rad?
To spoznanje boli. A hkrati kaže, da se je nekaj v notranjosti premaknilo.
To ni pomanjkanje ljubezni, temveč pomanjkanje notranjega dovoljenja
Eden pomembnejših uvidov je, da pri takšnih izkušnjah ne gre za to, da bi človek ljubezni ne hotel. Gre za to, da je telo ne prepozna kot varne. Zato ne pomagajo hitri nasveti in afirmacije. Potreben je globlji proces v katerem se skozi učenje privajamo, da bližina ne pomeni nevarnosti.
Tu pa je pomembna razlika, ki jo pogosto spregledamo. Izpostavljanje čustvu ljubezni ne pomeni vztrajanja v kateremkoli odnosu. Čustvene rane se ne zdravijo z zdržljivostjo, temveč z izkušnjo odzivnosti. Če se ob odpiranju vedno znova srečujemo z umikom, posmehom ali ignoranco, telo ne dobi sporočila varnosti, temveč potrdi staro prepričanje.
To ne pomeni, da je nekdo na drugi strani napačen. Pomeni pa, da vsak odnos ni prostor, kjer je mogoče zdraviti vsako rano.
Kako se začne sprememba
Prvi korak ni iskanje »pravega« partnerja, temveč opazovanje lastne obrambe. Na primer takrat, ko nam nekdo pokaže pozornost, mi pa jo z refleksnim smehom ali ironijo hitro razvrednotimo. Ali ko nas nekdo pohvali, mi pa pohvalo preusmerimo v šalo ali temo zapremo.
V praksi pomeni sprememba nekaj precej preprostega in to je, da si v takem trenutku dovolimo ostati še nekaj sekund dlje. Da ne odreagiramo takoj z obrambo. Da morda namesto šale preprosto rečemo »hvala« in opazujemo, kaj se zgodi v telesu. Pogosto se pojavi nelagodje, napetost ali želja po umiku in prav to je tisti del, ki ga prej nismo znali zdržati.
Naslednji korak je učenje sprejemanja majhnih oblik topline brez razvrednotenja. Ne gre za velike geste, temveč za drobne premike: ostati v trenutku, ko nam je prijetno; dovoliti si, da nas pozornost gane; ne zapreti se takoj, ko se pojavi nežnost. Če smo vajeni, da jo obvladujemo z distanco, je sprememba že to, da ne naredimo koraka nazaj, ko bi ga sicer. Da ostanemo v dotiku, v pogledu, v trenutku tišine. Ne zato, ker bi morali, ampak zato, da telesu damo novo informacijo: to je neprijetno, a ni nevarno.
In tretji korak je poimenovanje potreb. Ne v obliki očitkov, temveč kot jasen notranji kompas. Ko vemo, kaj nam manjka, lahko tudi bolj realno presojamo, ali je odnos sposoben rasti v to smer, ali pa nas ohranja v znanem, a praznem ravnotežju.
Ključno je tudi opaziti, s kom je takšna vaja sploh mogoča. Če se ob odpiranju vedno znova srečujemo z norčevanjem, ignoranco ali umikom, ne gre za izziv, ki bi ga morali še bolj potrpeti. Gre za okolje, v katerem telo ne more dobiti izkušnje varnosti. V takih primerih sprememba ni v tem, da se bolj odpremo, ampak da jasneje vidimo, kaj nam ta odnos realno lahko ponudi.
Kaj je prava ljubezen v odraslem smislu
Pristna, spoštljiva ljubezen ni nenehna romantika. Je občutek, da te nekdo jemlje resno. Da te ne zmanjšuje, ko si ranljiv. Da se vrača v stik. Da pokaže nežnost tako na samem, kot tudi pred drugimi. Da zna biti ponosen nate in da te ne kaznuje z distanco, ko želiš bližino.
Za marsikoga je največji premik spoznanje, da prava ljubezen ni nekaj, kar se preprosto zgodi, ampak nekaj, kar zahteva notranje dovoljenje. Dovoljenje, da smo videni. In dovoljenje, da verjamemo, da bližina ne pomeni izgube sebe.
Zaključek
Včasih se sprašujemo, ali bomo kdaj doživeli pravo ljubezen. A pogosto je bolj natančno vprašanje drugo: ali sploh znamo ostati prisotni, ko se nam ljubezen približa?
Ko razumemo, da se nismo izogibali ljubezni, temveč ranljivosti, se odpre nova možnost. Ne taka, ki obljublja ideal, ampak taka, ki vrača vpliv. Postopoma se lahko naučimo, da nežnost ni nevarnost, da gesta ni past in da ljubezen ni nekaj, kar si je treba zaslužiti s tem, da ostanemo nedotakljivi.
In ko se spremeni to notranje dovoljenje, se pogosto spremeni tudi najpomembnejše: ne le, koga izberemo, temveč kaj si sploh dovolimo sprejeti.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
