Zakaj nas v ljubezni vedno znova privlačijo podobni partnerji
Izkušnje iz otroštva vplivajo na to, kdo nas privlači v odraslosti. Preberite, zakaj se v ljubezni ponavljajo isti vzorci in kako jih lahko spremenimo.
Veliko ljudi ima občutek, da se jim v ljubezni ponavlja ista zgodba. Druga oseba, druga življenjska situacija, včasih celo druga faza življenja, a v telesu znova znan občutek. Nemir. Čakanje. Včasih stisk ob misli, da bi se lahko preveč navezali, drugič strah, da bomo ostali sami. Kot da se v odnosu vedno znova dotaknemo iste notranje točke.
Ob tem si pogosto rečemo, da pač nimamo sreče ali da ne znamo izbirati. A izbira partnerja redko nastane samo iz razmisleka o tem, kaj si želimo. Veliko pogosteje se zgodi tiho, skoraj samodejno. Zgodi se tam, kjer nekdo v nas prebudi občutek, ki ga že poznamo.
Ko privlačnost ni naključje
Močna privlačnost pogosto razumemo kot znak prave povezanosti. A v resnici je lahko znak nečesa drugega. Naš živčni sistem zelo hitro prepozna čustvene vzorce, ki so nam domači, tudi če niso bili prijetni. Znano daje občutek orientacije. Občutek, da vemo, kako se v odnosu gibati, česa se bati in kaj pričakovati. In prav to poznavanje pogosto zamenjamo za ljubezen.
PREBERITE TUDI:
Tu postanejo pomembni stili navezanosti. Ne kot teorija, temveč kot razlaga, zakaj nas določeni tipi ljudi tako močno pritegnejo in zakaj se ob njih v nas vedno znova prebudijo podobni notranji odzivi.
Način, kako se navežemo v odraslih odnosih, se ne razvije zato, ker bi bili takšni po značaju. Razvije se zato, ker se je moral naš notranji sistem v otroštvu prilagoditi temu, kar je bilo na voljo. Kot otroci nismo izbirali odnosa. Izbirali smo preživetje v odnosu.
Če je bila bližina predvidljiva, smo se lahko sprostili.
Če je bila negotova, smo se naučili biti pozorni.
Če je bila preplavljajoča ali boleča, smo se naučili umika.
In če je bila hkrati vir varnosti in strahu, smo se naučili notranjega razkola.
Ti odzivi niso bili napaka. Bili so inteligentni. Pomagali so nam ohraniti stik, pripadnost ali vsaj notranje ravnovesje. Težava nastane šele kasneje, ko isti vzorci še vedno delujejo, čeprav okoliščine niso več iste.
Zato nas v odraslosti ne pritegnejo ljudje, ki so “dobri” za nas, ampak tisti, ob katerih se naše telo počuti znano. In šele ko to razumemo, lahko začnemo razlikovati med tem, kar je domače, in tem, kar je varno.
Ko bližina pomeni varnost
Ljudje z varnim stilom navezanosti v odnosih običajno ne doživljajo stalnega notranjega alarma. Bližina jih ne utesnjuje, konflikt jih ne prestraši do te mere, da bi se izgubili ali umaknili. Ob partnerju lahko ostanejo v stiku s sabo. Ljubezen zanje ni drama, ampak prostor, kjer se lahko sprostijo.
Za tiste, ki niso odraščali ob takšni izkušnji, je to pogosto presenetljivo spoznanje. Varen odnos se na začetku morda ne zdi posebej vznemirljiv. Ne povzroča močnih vzponov in padcev. In prav zato ga nekateri sploh ne prepoznajo kot nekaj, kar bi si želeli.
Ko se ljubezen spremeni v čakanje
Pri preokupiranem oziroma ambivalentnem stilu navezanosti se privlačnost pogosto pojavi tam, kjer je bližina negotova. Takšni ljudje se pogosto zaljubijo v partnerje, ki so čustveno manj dosegljivi, zadržani ali nepredvidljivi. Ne zato, ker bi si želeli bolečine, temveč zato, ker se v takšnem odnosu prebudi znan notranji vzorec. Občutek, da se je treba truditi, dokazovati, vztrajati.
Ko partner ne odgovori, se v telesu pojavi nemir. Ko se oddalji, se prebudi strah. Aha-spoznanje, ki tu pogosto razbremeni, je preprosto in hkrati globoko. Močna zaljubljenost ni vedno znak globoke povezanosti. Včasih je znak starega strahu, da bomo brez odnosa izgubili občutek lastne vrednosti.
Ko je varnost v razdalji
Pri izogibajočem stilu navezanosti se privlačnost pogosto pojavi tam, kjer odnos ne zahteva preveč čustvene izpostavljenosti. Takšni ljudje cenijo samostojnost, prostor in občutek nadzora. Ko postane odnos bolj intimen, se lahko v njih prebudi nelagodje, ki ga je težko ubesediti. Kot da bližina pomeni nevarnost, ne olajšanja.
Pomemben uvid je, da umik pogosto ni znak hladnosti ali pomanjkanja čustev. Pogosto gre za način, kako se posameznik zaščiti pred preplavljenostjo. Izbira partnerja, ki prav tako ostaja nekoliko oddaljen, je zato nezavedna izbira varnejšega ritma odnosa.
Ko si bližine želimo in se je hkrati bojimo
Pri neorganiziranem stilu navezanosti je notranja dinamika še bolj zapletena. Prisotna je močna želja po povezanosti, hkrati pa globok strah pred njo. Takšne ljudi pogosto pritegnejo intenzivni odnosi, polni nihanj, močnih čustev in notranjih konfliktov. Privlačnost je velika, a nikoli zares pomirjujoča.
Tu se pogosto zgodi pomemben premik v razumevanju sebe. Notranji kaos ni znak, da z nami nekaj ni v redu. Je posledica izkušenj, v katerih bližina ni bila varna. In dokler tega ne prepoznamo, se lahko znova in znova znajdemo v odnosih, ki nas hkrati vlečejo k sebi in silijo proč.
Ko se izbira začne spreminjati
Sprememba se ne začne pri tem, da si obljubimo, kakšnega partnerja ne bomo več izbrali. Začne se pri vprašanju, kaj nas sploh privlači in zakaj. Ko začnemo opazovati svoje notranje odzive, namesto da jih obsojamo, se začne privlačnost počasi razvezovati od starih vzorcev.
Takrat se zgodi nekaj pomembnega. Ne izbiramo več zato, ker je občutek znan, ampak zato, ker je varen. In čeprav takšna ljubezen sprva ne povzroča viharjev, pogosto prvič prinese nekaj, kar nam je dolgo manjkalo. Občutek miru. Prvič postane prava izbira.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
