Kdaj tišina v odnosu povezuje in kdaj začne rušiti bližino
Tišina v odnosu ni vedno znak težav. Kdaj povezuje in kdaj ruši bližino? Preverite, kaj različne oblike molka pomenijo za občutek varnosti med partnerjema.
Vsem se je verjetno že kdaj dogodilo, da je v odnosu z našimi najljubšimi nastala tišina. Morda po prepiru, včasih zaradi nerazumevanja ali nestrinjanja, pogosto tudi po čustveni preobremenjenosti. To je normalen del odnosov in pogosto pomeni, da je naš notranji sistem preobremenjen ter potrebuje pavzo.
Čeprav je normalen del, pa se ta tišina ne čuti vedno prijetno. Včasih lahko postane celo tako boleča, da začne tiho razdirati medsebojno povezanost. Najbolj nevarno je, kadar je tišina taka, da namesto tega, da bi nas pomirila, povzroči obratno. V nekaj minutah se v telesu nabere napetost, v glavi se prižgejo vprašanja, ki nimajo odgovora, srce pa začne iskati pomen tam, kjer ga v tistem trenutku ni. To je tista tišina, v kateri se sprožijo dvomi, ki počasi dolivajo olje na ogenj.
V resnici tišina ni problem. Problem je, kaj tišina naredi z občutkom varnosti med dvema.
PREBERITE TUDI:
Kakšna je razlika med tišino, ki povezuje, in tisto, ki razjeda
Obstaja tišina, v kateri se partnerja čutita. Ne potrebujeta besed, da vesta, da sta še vedno na isti strani. Takšna tišina ni praznina, ampak ponuja zdrav prostor, v katerem se živčni sistem umiri, zato da se pogovor lahko vrne na bolj umirjena tla. V tej tišini ne nastane vrzel, ampak prisotnost ostane in prav ta nadomesti razlago. Lahko bi rekli, da gre za zrelo tišino, ki je znak varne navezanosti. Ko partnerja vesta, da sta lahko tiho, a svoje povezave ne bosta izgubila.
Potem pa je še druge vrste tišina. Tista, ki začne v nas odpirati dvom in vprašanja. Ko se sprašujemo, kaj se drugemu dogaja v glavi. Je jezen? Me kaznuje? Se umika? Me ne spoštuje? In ker odgovorov ne dobimo, jih začnemo ustvarjati sami. Um je hiter in kreativen, kadar ga poganja negotovost. Sestavi scenarije, poveže drobne detajle, potegne ven stare izkušnje in jih nalepi na sedanjost. To se zgodi spontano, predvsem zato, ker živčni sistem ne mara nejasnosti in nujno potrebuje orientacijo, ki mu pove ali je še v varnem stiku ali ga je ljubljena oseba zapustila.
Ko tišina sproži ta notranji film, se pogosto zgodi, da se napetost še bolj zgoščuje namesto, da bi se raztapljala. Vsaka minuta brez informacije o varnem odnosu je novo platno za premlevanje. In dlje, kot to traja, večja je verjetnost, da bo tišina začela krhati odnos, namesto zaupanja in ljubezni pa se krepijo jeza, zamere in občutek, da je drugi nedosegljiv.
Zakaj nas tišina v konfliktu tako hitro prestavi v alarm
Človek ima v sebi vgraviran sistem, ki je odvisen od občutka povezanosti in pripadanja. Enostavno ni zgrajen za to, da bi bil v odnosu “sam”. Že v otroštvu se naučimo, da stik pomirja in da odsotnost odziva pogosto pomeni nevarnost. Zato je v konfliktu tišina lahko celo bolj boleča kot prepir. Prepir daje vsaj informacijo, da smo slišani, tišina pa zveni kot praznina, v kateri ne vemo, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujemo, saj nimamo ničesar na kar se lahko naslonimo.
Ko smo v stiski, se um ne sprašuje več po tem, kdo ima prav v konfliktu, ampak prestavi na zaznavanje ali je v takem odnosu še varen. Če tišina varnost ohranja, je lahko koristna in zdravilna. Če pa občutek varnosti ruši, postane sprožilec alarma.
Vrste molka v konfliktu in njihovo psihološko ozadje
V konfliktu molk nima vedno istega pomena in ne nastane vedno iz iste namere. Prav v tem se tudi gradi ločnica, ki pove, kakšen vpliv bo imel na drugo osebo.
Ena najpogostejših oblik je regulacijska tišina. To je trenutek, ko nekdo začne čutiti preplavljenost čustev. Srčni utrip se pospeši, glas postane oster, misli so vse bolj črno-bele. In namesto da bi eksplodiral, se ustavi. Tak molk ni kazen, ampak je zdrav poskus samonadzora. Ko vemo, da bomo, če nadaljujemo, rekli nekaj, kar nam bo škodilo. Zato raje še pravočasno utihnemo. Ta tišina je zdrava, kadar jo spremlja vsaj majhen znak, da varnost ostaja. To je lahko le bežen pogled, dotik, ali preprost signal, da gre za premor, ne za umikanje.
Druga oblika tišine je umik iz nemoči. Človek molči, ker enostavno ne zna reagirati drugače. Ker se boji konflikta, mu zmanjka besed. Morda v sebi čuti sram in mu to vzame dar govora. Ali pa je bil v življenju naučen, da je čustva varneje prikriti, kot izraziti. Navzven tako deluje hladno, a znotraj sebe pogosto vre. Tak molk ni nujno zlonameren, je pa za drugega lahko zelo boleč, saj ga pusti v negotovosti in občutku izgubljanja povezave.
Tretja oblika je kaznovalna tišina. Tista, ki bi jo lahko poimenovali tudi pasivna agresivnost. V tem primeru namen molka ni več, da bi se umirili, ampak je odločitev zanj zavestna. Z njim hočemo osebi ustvariti boleče občutke, ki jih sproži naša odsotnost. V ozadju je lahko potreba po kontroli, želja po moči, ali prepričanje, da je umik edini način, da nas bo drugi »razumel«. To je v resnici najbolj razdiralna tišina, ki v odnosu gradi zidove, saj je namenjena predvsem podreditvi drugega.
Obstaja pa še četrta verzija tišine. Ta izvira iz našega izogibanja prevzemanja odgovornosti. Podzavestno menimo, da je bolje, če se boleči temi izognemo in tako raje molčimo. Gre za strategijo preživetja, s katero računamo na to, da se bodo boleče teme pozabile in se bo konflikt rešil sam od sebe. A navadno ne gre tako enostavno. Vse, kar se zamegli, se počasi nalaga v ozadju in počasi prazni odnos. Čeprav taka tišina včasih deluje mirno, pa je, ko se ponavlja, še kako razdiralna.
Največji problem: ko tišina traja predolgo
Ključno je, da tišina ne traja predolgo. Celo zrela tišina ima mejo, a ne zato, ker bi morali vse povedati takoj, pač pa zato, ker je odnos živ sistem. Če v njem predolgo ni stika, začnejo misli delati svoje. V notranjosti se nabira energija, naše misli premlevajo, ustvarjajo neštete razlage, gradita se obramba in jeza. Vse do tedaj, ko enkrat ne zdržimo več in iz nas eksplodira vse, kar smo toliko časa zadrževali v tišini.
Včasih eskalira v prepir, ki je večji, kot bi moral biti. Včasih v hladno odtujitev. Včasih v razdor, kjer se dva sicer ne kregata več, ampak se tudi ne trudita več.
Dolga tišina v konfliktu ne more biti nevtralna, vedno je inkubator zgodb, ki niso nujno resnične, a so zelo prepričljive. Zato je pomembno razumeti, da tišina nikoli sama po sebi ne bo rešila konflikta. Kvečjemu je lahko del rešitve, če vodi nazaj v stik, a je tudi v tem primeru naša čustvena zrelost še kako pomembna.
Kako prepoznati, s kakšno tišino imamo opravka
Ker je tišina pač tišina, nam seveda ne more povedati za kakšno vrsto pravzaprav gre in kakšen je pravi namen osebe na drugi strani. A v resnici analiziranje niti ni potrebno, morda je celo nezaželeno, saj tudi na tak način podpihujemo notranje dvome. Bolj kot karkoli drugega pa je pomembno, da se sami pri sebi vprašamo, kaj se ob taki tišini dogaja v naši notranjosti.
Če se ob tišini notranje umirjamo in čutimo, da povezanost ne izginja, če nismo v dvomu ali se ne počutimo »izključene«, tišina najverjetneje deluje povezovalno.
Kadar pa se nam ob tišini prižgejo temne misli, ki se zaženejo v premlevanja, ko nas začne stiskati v prsih, ko ne vemo, ali se bomo sploh še lahko pogovarjali, in če opazimo, da v glavi že pišemo scenarije, ki krepijo jezo ali strah, takrat tišina zagotovo ne umirja. Njen tihi vpliv je razdiralni in sproža izgubljanje zaupanja.
V slednjem primeru je nujno poudariti, da vsekakor ni smiselno iskati krivca, ampak je veliko bolje, da se osredotočimo na iskanje signala. Iščemo in potrebujemo odgovor, kaj odnos v tistem trenutku potrebuje, da se občutek varnosti vrne.
Kaj pomaga, ko tišina začne boleti
Najbolj podcenjena stvar v konfliktu je preprost, človeški okvir. Ne išče se popolna komunikacija, ampak le jasen znak, ki telesu drugega pove, da ostajamo v odnosu in naša reakcija ne pomeni nevarnosti.
Včasih je dovolj, če rečemo: “Potrebujem malo časa, da se umirim. Nisem te nehal/a poslušati. Vrniva se k temu čez pol ure.” Marsikdaj zaleže tudi že nežen dotik po rami ali pogled, ki govori, da smo še vedno tukaj. Saj tisto, kar ruši, ni tišina sama, ampak občutek, da je drugi nedosegljiv.
In če ste vi tisti, ki v tišini prehitro ustvarjate zgodbe, ni smisel v tem, da se silite »pozitivno misliti«. Veliko več boste naredili, če se osredotočite na svojo notranjost in skušate prepoznati, kaj v vas se je aktiviralo. Ali je to stara rana? Strah pred zavrnitvijo? Neizrečene potrebe? Včasih namreč ne reagiramo na sedanjega partnerja, ampak na občutek, ki ga je v nas pustila preteklost.
Tišina kot most, ne kot zid
Če skušamo strniti misli, je razlika med konstruktivno in razdiralno tišino predvsem to, kako vpliva na naš občutek varnosti. Zrela tišina je most. Ne grozi, ampak sporoča, da ostajamo zraven, le za nekaj trenutkov potrebujemo mir sami zase. Rušilna tišina pa zgradi zid. Sporoča, da drugega ne bomo spustili do sebe, dokler se ne zlomi in upraviči ali pa se pač umakne.
In ko to razliko enkrat začnemo zares čutiti, se v odnosu nekaj spremeni. Razumeti začnemo, da v konfliktu ne potrebujemo popolnih besed, da pa je še kako pomembno, da ohranimo občutek varnosti in povezanosti.
Če je tišina prostor, kjer se partnerja še vedno najdeta, je lahko ena najbolj zdravih stvari v odnosu. Če pa je prostor, kjer vsak zase gradi zgodbe, ki krepijo jezo in dvom, potem ni več tišina. Potem je odmik. In odmik, ki traja predolgo, redko ostane brez posledic.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
