Od kod se rodi skepticizem in kako znova zaupati?
Zakaj po razočaranjih težko zaupamo? Odkrijte, od kod izvira skepticizem in kako ga postopno nadomestiti z zrelim zaupanjem.
Skepticizem se redko rodi iz teorije. Ne nastane zato, ker bi nekdo prebral preveč člankov ali postal pretirano racionalen. Najpogosteje se rodi iz izkušnje. Iz drobnih trenutkov, ki so se ponovili dovoljkrat, da so začeli oblikovati naš notranji pogled na svet.
Situacije, v katerih besede nekoga drugega niso upravičile pričakovanj. Ko smo že takrat nekaj slutili, a se prepričali, da pretiravamo. Ko smo zaupali, nato pa ostali z občutkom, da smo bili naivni. Takrat se zgodi tiha prilagoditev. Naslednjič smo nekoliko bolj previdni, manj odprti in bolj pripravljeni na razočaranje.
Skepticizem je pogosto posledica te prilagoditve.
Ko zaupanje postane tveganje
Zaupanje pomeni, da se odpremo nečemu, česar ne moremo v celoti nadzorovati. To velja za partnerski odnos, za prijateljstvo, za delovno okolje. Vsakič ko zaupamo, vstopamo v območje negotovosti. In če se je v preteklosti negotovost povezala z bolečino, se naš podzavestni sistem nauči, da manj zaupanja pomeni manj tveganja.
PREBERITE TUDI:
Ta mehanizem ni slab in je razumljiv. Psihološko gledano je skepticizem pogosto oblika zaščite. Težava nastane, ko zaščita postane naš prvotni način delovanja, ne glede na okoliščine. Ko nas ne varuje več le pred konkretnimi nevarnostmi, temveč pred katerokoli bližino.
Takrat skepticizem ni več zgolj presoja, ampak postane distanca.
Razočaranje, ki ni bilo nikoli izgovorjeno
Pri mnogih ima skepticizem korenine v nepredelanem razočaranju. Ne nujno v velikih dramah, temveč v dolgotrajnih, manjših razočaranjih, ki jih nismo znali ali smeli izraziti. V odnosih, kjer smo se prilagajali, potrpežljivo čakali, razlagali, si dajali razloge, ob tem pa počasi izgubljali zaupanje.
Četudi si razočaranja ne priznamo, izkušnja ne izgine sama od sebe. Ne predela se in ne umiri. Ostane v nas kot tiha napetost in se utrdi v prepričanje. »Ne splača se pričakovati preveč.« »Ljudje na koncu gledajo nase.« »Bolje je biti previden.«
Sčasoma ta prepričanja postanejo samoumevna resnica, čeprav gre morda le za neko omejeno obdobje nesrečnih naključij.
Ko ne zaupamo več sebi
Ena izmed manj očitnih oblik skepticizma je nezaupanje vase. Nezaupanje v lastne občutke, presojo in intuicijo. Ko smo v preteklosti večkrat prezrli svoje notranje opozorilne signale in se je izkazalo, da so bili utemeljeni, lahko izgubimo občutek notranje orientacije.
Takrat skepticizem ni usmerjen le navzven, temveč tudi navznoter. Svet postane nepredvidljiv, ker ne verjamemo več, da ga bomo znali pravočasno prebrati. Posledica je stalna pripravljenost, rahla napetost, nenehno preverjanje.
Takšen način delovanja je lahko precej izčrpljujoč.
Ali je mogoče zaupanje obnoviti?
Ne gre povsem enostavno, saj se zaupanje ne vrne enostavno z eno odločitvijo ali mislijo, da je treba »malo bolj verjeti«. Vrača se skozi izkušnje, ki so dovolj ponovljive in dovolj dosledne, da začnejo ustvarjati novo prepričanje.
Zrelo zaupanje je sposobnost, da preverimo, ali se besede in dejanja ujemajo. Pripravljeni smo dati priložnost, a hkrati ohranjati meje. Pomembno je razumeti, da zaupanje ni absolutno, temveč odvisno od situacije in vključenih ljudi. Nekomu lahko zaupamo pri določenih stvareh, pri drugih pa je v resnici pametno ostati previden. To je gola realnost.
Morda še najbolj pomembno je, da znova vzpostavimo zaupanje vase. To je namreč osnova zaupanja. Pomembno je, da globoko v sebi verjamemo, da če bo slučajno šlo kaj narobe, bomo znali učinkovito reagirati. Da bomo postavili mejo, po potrebi večkrat preverili in morda tudi odšli, če ne bo vse tako, kot bi bilo treba. Ko vemo, da nismo brez moči, svet ni več tako ogrožajoč.
Zdrava presoja ali stalna obramba?
Če povzamemo, v resnici ključno vprašanje ni, ali je težava s tem, da smo morda skeptični. Včasih je tudi to potrebno. Bolj pomembno pa je razumeti, ali naš skepticizem temelji na aktualnih dejstvih ali na starih ranah. Ali »kronično« nismo sposobni zaupati in nas nezaupanje drži v stalni napetosti. Zdrava presoja omogoča bližino in hkrati ohranja meje. Stalna obramba pa preprečuje oboje.
Čisto za konec pa: skepticizem je pogosto znak, da smo nekoč zaupali in bili prizadeti. V tem ni nič slabega, je le človeška izkušnja. A če ne želimo, da nas vodi izključno preteklost, moramo znati razlikovati med staro izkušnjo in sedanjo situacijo, postopno graditi zaupanje skozi dosledna dejanja ter obnavljati zaupanje vase.
Zaupanje ni tveganje brez varoval. Je odločitev, da bomo odprti – ob zavedanju, da bomo znali poskrbeti zase. Ko se to ravnovesje vzpostavi, skepticizem ne izgine. Le preneha upravljati naše odnose.
