Kako v odnosih zares poslušati – in zakaj to spremeni povezanost
V odnosih pogosto mislimo, da poslušamo, a smo z mislimi drugje. Kako notranji monolog, telesna govorica in radovednost vplivajo na bližino in zaupanje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Bi zase lahko rekli, da znate svoje sogovornike dobro poslušati? Marsikomu se zdi, da je, saj v pogovoru ne skače v besedo, ne gleda v telefon, prikima … Včasih celo ponovimo del povedanega in navzven deluje, kot da poslušamo. A če bi se lahko med pogovorom za trenutek prestavili v svojo glavo, bi bile misli res povsem osredotočene na to, kar nam drugi pripoveduje?
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1878449##
Ko med poslušanjem teče vzporedna misel
Ko nekdo govori, v nas skoraj sočasno steče še drug proces. Razmišljamo, kaj bomo odgovorili. Preverjamo, ali se z izrečenim strinjamo. Ocenjujemo, ali je povedano smiselno, pretirano, neprijetno. Včasih nas sproži ena beseda in misel že odtava drugam. Včasih nas preplavi lastna skrb, utrujenost ali povsem banalen notranji monolog.
Ne gre za to, da bi bili sebični ali preveč osredotočeni nase, temveč za avtomatski odziv živčnega sistema, ki želi ostati v kontroli. A sogovornik tega ne vidi. Vidi le posledico.
To, kar se dogaja v naši glavi, pa našemu sogovorniku ne ostane povsem skrito. Izda nas telesna govorica, ki je sicer zelo subtilna, a je prav tisto zaradi česar nam pri nekaterih »klikne« in pri drugih »ne«. Ko se v nas dogaja notranji monolog, se naš obraz za hip spremeni, pogled se umakne, telo postane manj odprto. In sogovornik to zazna, ne nujno zavestno, pač pa telesno.
Ko potihoma razmišljamo kaj bomo odgovorili in naše misli »kalkulirajo« najboljši možen odgovor, izraz na našem obrazu postane nekoliko bolj napet. To pa sogovornik lahko hitro razume narobe. Morda meni, da gre za neodobravanje, lahko interpretira tudi, da nam je med pogovorom dolgčas ali pa celo našo mikro-mimiko razume kot zavrnitev.
Logično je, da taki odnosi ne morejo biti zares trdni. Ne samo, da se ljudje na drugi strani ne čutijo zares slišane, poveča se tudi razdalja, ker napačno razumejo, da jim nismo všeč. Ko znamo poslušati, pa je ravno obratno – globoke in zaupne odnose oblikujemo skoraj po pravilu, ljudje pa nas dojemajo tudi kot karizmatične, privlačne in super prijetne.
Poslušanje ni tišina, ampak odnos
V odnosih poslušanje ni tehnična veščina. Ni sestavljeno iz pravil, kako dolgo molčati ali kdaj prikimati. Poslušanje je predvsem usmeritev pozornosti in je vprašanje, komu v določenem trenutku dajemo prostor in koliko tega.
Ko zares poslušamo drugega, se začasno odpovemo potrebi, da bi imeli takoj odgovor. Odpovemo se impulzu, da bi nekaj razložili, pomirili ali popravili. In to ni preprosto. A ravno ta premik naredi razliko med pogovorom, ki ostane na površini, in pogovorom, ki gradi zaupanje.
Ključno vlogo ima pri tem radovednost.
Ne radovednost po informacijah, temveč zanimanje za sogovornikovo izkušnjo. Kaj mu je v tem težko, kaj ga skrbi, kaj v resnici želi povedati, pa morda ne najde pravih besed.
Prav radovednost nam pomaga, da se notranji dialog umiri. Ker ko smo radovedni, ne poslušamo več zato, da bi se odzvali, temveč zato, da bi razumeli. Ko nas nekdo zanima, nimamo potrebe, da bi se postavljali v ospredje. Takrat poslušanje postane odnos, ne naloga.
Kako se lahko poslušanja učimo v praksi
Poslušanja se ne naučimo čez noč, lahko pa ga vadimo. Ne z zapletenimi tehnikami, temveč z majhnimi, ponovljivimi premiki v vsakdanjih pogovorih.
Prva vaja: zaznati trenutek, ko bi radi prevzeli besedo
V pogovoru opazujmo trenutek, ko se v nas pojavi želja, da bi skočili vmes. Pozorni smo na to, kaj nas sproži. Morda je to nelagodje. Ali potreba po pojasnjevanju. Morda želja, da bi pokazali razumevanje - a prehitro.
Te želje ni treba zatreti. Dovolj je, da jo zaznamo. Ta droben premor pogosto pomeni, da sogovornik lahko misel razvije do konca. In prav tam se pogosto skriva tisto bistveno.
Druga vaja: ena poved, ki ujame bistvo
Namesto razlaganja ali svetovanja poskusimo po koncu povedanega izreči eno samo poved, ki povzame bistvo sogovornikove izkušnje.
Ne vseh podrobnosti. Ne rešitev. Bistvo. Takšna poved lahko zveni preprosto, a ima močan učinek, ker sogovorniku sporoča: slišani ste bili. Če zgrešimo, bo sogovornik to popravil in s tem povedal še več. Tudi to je poslušanje.
Tretja vaja: radovedno vprašanje brez namena reševanja
V pogovoru zavestno skušajmo radovednost razviti do te mere, da nas vodijo vprašanja. Lahko na to, kar slišimo, postavimo še kakšno vprašanje? Dobimo še kakšno informacijo več? Slišimo sogovornika še bolje? Vprašanja naj bodo odprta in naj sogovorniku dajo prostor, da sam pride do uvida.
Zakaj je poslušanje postalo redka vrlina
V času hitrih odzivov, stalnih mnenj in nenehnega komentiranja je poslušanje postalo tiha, skoraj neopazna veščina. A prav zato je toliko bolj dragocena.
Ko nekdo ob nas začuti, da ga poslušamo brez presojanja, brez tekmovanja in brez potrebe, da bi imeli prav, se v odnosu zgodi nekaj temeljnega: pojavi se občutek varnosti. In brez tega noben odnos ne more zares rasti.
Če lahko iz tega članka odnesemo eno stvar, naj bo to preprosto vprašanje, ki si ga lahko zastavimo v naslednjem pogovoru: Sem trenutno tukaj za sogovornika — ali sem predvsem zaposlen s sabo?
Odgovor pogosto pove več kot katerakoli tehnika.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
