Kako s postavljanjem mej v službi dosežemo večje spoštovanje
Ko v službi ne postavljamo mej, trpita uspešnost in avtoriteta. Kako meje vplivajo na spoštovanje, fokus, dolgoročno karierno rast in notranji mir.
Ste tudi vi med tistimi, ki se jim zdi, da v službi delajo preveč? Da vas morda celo izkoriščajo? In se ob vsem tem počutite vedno bolj utrujeni? Gre za zelo pogost »fenomen« v današnji družbi, a z malce drugačnim pogledom se vse lahko spremeni …
Ko prevzamemo neko delovno mesto, smo na začetku navadno v evforičnem zagonu. Dolgo se nam zdi, da imamo vse pod kontrolo. Smo zanesljivi, hitri, tisti zanesljivi sodelavec, na katerega se vedno lahko zanesejo. In po svoje nam to tudi godi, saj potrjuje našo sliko o sebi – da zmoremo, da smo sposobni in morda celo, da nas drugi potrebujejo.
PREBERITE TUDI:
Potem pa pride trenutek, ko ta naša zanesljivost pokaže svojo ceno. A žal ne na plačilni listi, pač pa tako, ki se pokaže v telesu, v živcih, v razdražljivosti in v utrujenosti, ki je ne moremo premagati niti po dolgih urah spanca. Naše delo se ne konča, ko se zaključi delovni dan. Pogosto zadolžitve nosimo še domov ali pa nam misli na delo vsaj ves čas tečejo nekje v ozadju. Postanemo sužnji nenehnega preverjanja sporočil in občutka, da moramo biti vedno dosegljivi, ker bo sicer vse obstalo.
Takrat postanejo meje več kot vprašanje organizacije ali komunikacije. Postanejo vprašanje dolgoročne delovne uspešnosti. In hkrati vprašanje osebne rasti.
Zakaj »pridnost« včasih ne vodi v uspeh
Veliko nas je navajenih razmišljati, da lahko meje začnemo postavljati, ko smo trdni, samozavestni in varni. Marsikdo tudi podzavestno verjame, da imajo privilegij možnosti postavljanja mej le tisti na najvišjih položajih v podjetju. A v praksi je za delovno uspešnost postavljanje mej praktično nuja. Brez njih se delovna uspešnost začne razlivati v drobna opravila, v nenehne prekinitve in reševanje tujih urgenc. In čeprav imamo občutek, da delamo več kot kdaj koli, smo v resnici učinkoviti manj.
Zelo pomembno se je zavedati, da se v delovnem okolju vrednotenje našega dela ne določa po tem, koliko smo izčrpani, ampak po tem, kakšne rezultate prinašamo. Če smo vedno tisti, ki pokrivamo luknje in rešujemo zaplete, sistem hitro dobi razlog, da nas pusti tam, kjer smo. Ne zato, ker bi nam hotel slabo, ampak preprosto zato, ker tako dobro funkcionira.
Ko znamo jasno postavljati meje, se pravzaprav iz vloge tistega, ki stalno rešuje, premaknemo v vlogo nekoga, ki zna postavljati prioritete. Prav to pa je tisto, kar drugi prepoznavajo kot tiho avtoriteto.
Zakaj je postavljanje mej tako težko, čeprav vemo, kaj bi bilo smiselno
Če bi šlo samo za razumsko odločitev, bi bilo preprosto. Rekli bi ne. Določili odzivne ure. Ne bi prevzemali nalog, ki niso naše. A pri določanju mej ni problem naš razum – zataknemo se v svojih vzorcih.
Veliko nas je nekoč, pogosto že v mladosti, razvilo občutek, da je bolj varno do drugih nastopati kot prijetna in prilagodljiva oseba, ki ne povzroča napetosti. Naučili smo se, da je bolje stisniti zobe in zdržati, kot tvegati konflikt, zavrnitev ali občutek, da smo težavni. Ti vzorci niso napačni, so pa pogosto zastareli.
Zato se takrat, ko bi morali postaviti mejo, v nas sproži krivda. Naša podzavest oziroma naš živčni sistem sproži alarm, saj je naučen, da postavljanje meje pomeni nevarnost. Iz naučenega vzorca zazna, da bi s takim ravnanjem lahko izgubili pripadnost, spoštovanje ali odnos. Pa čeprav je resnica v praksi pogosto precej drugačna …
Prav na tem mestu pa se začne priložnost za našo osebno rast. Ne moremo se prisiliti v novo vedenje in tudi če bi se lahko, je zelo verjetno, da bi se ob tem počutili precej neprijetno in v konfliktu s samim seboj. Lahko pa začnemo tako, da vsaj prepoznamo, kaj v nas se v trenutku postavljanja meje prestraši.
Meje kot trening varnosti, ne kot trd zid
Če želimo, da nam postavljanje mej postane bolj domač način delovanja, ga moramo začeti doživljati kot nekaj varnega. To pomeni, da ne stavimo na prelomne obljube in radikalne spremembe, temveč najprej na večjo zavestnost.
Namenoma postanemo bolj pozorni na to, kaj se zgodi v trenutkih, ko rečemo »ja«, čeprav vemo, da to ni dobra izbira. Prepoznamo tisti hip, ko se v telesu pojavi napetost, pa se vseeno nasmehnemo in prevzamemo še eno obveznost. Takrat se prvič ustvari prostor izbire.
Ko ne reagiramo več iz avtomatizma, se začne graditi nova notranja stabilnost. In iz te stabilnosti lahko postopoma zraste tudi drugačna avtoriteta. Taka, ki nosi občutek, da stojimo za sabo.
Kje se meje v praksi najpogosteje sesujejo
V delovnem okolju se meje najpogosteje porušijo na nekaj ponavljajočih se mestih. Mehanizem je skoraj vedno enak: popustimo, da bi se izognili nelagodju, potem pa to nelagodje plačamo pozneje z utrujenostjo in tihim odporom.
Ena najpogostejših točk je stalna dosegljivost. Če smo vedno odzivni in vedno na voljo, se okolica hitro navadi, da smo mi najhitrejši kanal. Sprva se to zdi kot priznanje, a sčasoma nam začne jemati fokus in mir. Da bi dosegli drugačen ritem, nam ni treba sprožati konfliktov. Le postavimo jasen okvir, ki se ga držimo mirno in dosledno.
Drugo področje so dodatne naloge, ki se nabirajo neopazno. Še en popravek. Še ena prošnja. Še ena izjema. Ko meje niso jasne, se te drobnosti seštevajo. Pogosto pomaga, da mejo povežemo s posledico, ki izhaja iz realnosti naše kapacitete. »Lahko prevzamem, če se X prestavi za dva dni.«
Tretja točka je reševanje drugih. Če smo v ekipi vedno tisti, ki prevzamejo odgovornost, se utrudi ne le naše telo, temveč tudi naš odnos do dela. Hkrati pa drugi ne razvijejo občutka lastne odgovornosti, ker sistem tega od njih ne zahteva.
Kako se samozavest pri mejah gradi postopoma
Samozavest pri mejah ni nekaj, kar bi imeli ali ne. Je nekaj, kar se gradi z izkušnjo in postane sposobnost, da ostanemo mirni, tudi ko kdo ni navdušen nad našo odločitvijo. Da bi to dosegli, pa potrebujemo prakso.
Pomaga, če si dovolimo časovni odmik, preden odgovorimo. Že kratek premor lahko prepreči avtomatski odziv in omogoči, da odgovorimo iz izbire, ne iz refleksa.
Telo ima pri tem pomembno vlogo. Če smo v notranjem alarmu, je vsaka meja doživeta kot boj. Če uporabimo tehnike umirjanja in s tem zmanjšamo alarm telesa, lahko govorimo bolj jasno in manj obrambno. Tudi način govora pomaga. Jezik, ki ni napadalen in ni opravičujoč, nam daje oporo, da mejo držimo brez notranjega razpadanja. Sčasoma nam tak jezik postane bolj naraven.
Zakaj meje pogosto povečajo spoštovanje in odprejo prostor za napredovanje
Ko začnemo postavljati meje, se pogosto bojimo, da se bomo zamerili in tako izgubili spoštovanje. A v praksi se pogosto zgodi ravno nasprotno. Okolica začne jasneje videti, kaj je naše delo, kakšni so naši standardi in kje so naše meje.
Spoštovanje v službi se pogosto gradi na jasnosti, ne na izčrpavanju. Ko znamo oceniti kapaciteto, postaviti prioritete in zaščititi svoj fokus, začnemo delovati bolj zrelo in bolj vodstveno. Tudi brez formalnega naziva. To pa je tisto, kar zares izgradi spoštovanje.
Hkrati se začne spreminjati tudi odnos do lastne vrednosti. Ko izkusimo, da lahko rečemo ne in odnos ostane, se notranja slika o sebi počasi utrdi. Iz te stabilnosti se lahko drugače pogajamo, drugače utemeljujemo in drugače zavzemamo prostor.
Nemalokrat se to pozna tudi na plači in napredovanju. Ko gre za pogajanja, navadno zadaj ni le ekonomsko, temveč predvsem psihološko ozadje. Bolj ko si dovolimo biti jasni in vidni, ne da bi se ob tem počutili ogrožene, za boljše pogoje se lahko dogovorimo.
Da postanejo meje trajen del našega delovanja
Ob zaključni misli naj poudarimo, da mej ne moremo začeti postavljati v hipu, s preprostim tleskom prstov. Ne gre le za en sam sklep ali pogovor. Za spreminjanje našega odnosa do njih je potrebna praksa, vsaka praksa pa potrebuje čas.
Najbolj smiselno je začeti tam, kjer trenutno izgubljamo največ energije. Na enem področju, z eno odločitvijo. Pri svoji nameri vztrajamo dovolj dolgo, da jo začnemo doživljati kot varno. Ko postavljanje mej postane domače, pa v sebi začutimo močno spremembo: ne delujemo več proti sebi. Nehamo se dokazovati z izčrpavanjem. Začnemo delovati iz notranje stabilnosti in zunanje jasnosti. Prav to pa je tisto, kar dolgoročno preverjeno prinese več uspeha, miru in možnosti, da nas drugi vidijo v širši vlogi.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
