Zakaj nas ego vodi v primerjave in tekmovalnost
Ob tujih uspehih se pogosto pojavi nemir ali potreba po primerjanju. Zakaj ego hitro poseže po primerjavah in kaj to pomeni za naš notranji mir.
Vsi poznamo občutek, ko nas ob tujih dosežkih nekaj v notranjosti špikne. Ni zavestno in racionalno se ne želimo primerjati, vseeno pa se zgodi droben premik v telesu, nekakšen notranji zateg, ki vsaj malce vpliva tudi na naše razpoloženje. Vse to pride še preden bi znali jasno ubesediti, kaj se dogaja. In to takrat, ko nekdo nekaj pove, doseže ali pokaže nekaj, kar je za nas pomembno. Ni nujno, da bi si to isto želeli tudi sami, bolj nas zbode tiho notranje vprašanje, kje se v tem trenutku nahajamo mi sami.
PREBERITE TUDI:
Veliko nas tega niti ne prepozna kot jasno primerjanje. Če bi nas kdo vprašal, od kod je prišel nemir ali padec naše energije, niti ne bi znali odgovoriti. Tudi takrat, ko zaznamo, s čim je občutek zares povezan, si tega pogosto ne priznamo, saj primerjanje povezujemo z zavistjo ali tekmovalnostjo, lastnostma, ki ju pri sebi ne doživljamo ravno kot častni.
V resnici pa je primerjanje nekaj povsem normalnega, osnovni mehanizem delovanja, ki je del skoraj vsakega človeka. Gre namreč za naš ego.
Ego kot notranji orientacijski sistem
Čeprav ima ego v pogovorni rabi precej negativno konotacijo, v resnici ni naš sovražnik in ni nekaj, kar bi bilo treba preseči ali odpraviti. Je del vsakega izmed nas, ki ves čas preverja, ali smo v odnosu do drugih še varni, sprejeti in »zadostni«. Njegova naloga ni, da bi nam bilo udobno, temveč da bi nas obvaroval pred izključenostjo, izgubo stika in občutkom, da v svoji družbi nimamo več mesta.
Ko je ta občutek stabilen, ego skoraj ne pritegne pozornosti. Ko pa se v nas pojavi dvom, negotovost ali notranja napetost, začne iskati orientacijo navzven, saj je to njegov najhitrejši način preverjanja, kakšen je naš položaj. Pri tem ne išče resnice v globokem smislu, temveč znake, primerjave in oprijemljive podatke, ki mu povedo, ali smo v redu ali bi se morali bolj potruditi, pohiteti ali popraviti kaj na sebi.
Zakaj primerjamo neprimerljivo
Ob tem ima ego precejšno pomanjkljivost. Ne zna razširiti svojega pogleda, ampak, ko se vklopi, primerja le fragmente zgodbe. Primerja to, kar pri sebi najbolj čutimo, s tistim, kar pri drugih najbolj izstopa. Tako na primer našo utrujenost primerja z navidezno lahkotnostjo drugega, naš notranji dvom s tujo samozavestno držo, našo zmedenost z jasnim nastopom nekoga drugega.
Zato iz primerjav skoraj vedno odidemo z občutkom, da nekje zaostajamo in nismo dovolj. To pogosto ni objektiven pogled, temveč rezultat tega, da ego za orientacijo uporablja zelo ozko, selektivno sliko resničnosti. Ta proces je hiter, skoraj avtomatičen, in prav zato ga pogosto ne opazimo kot primerjanje, temveč kot splošen nemir, ki se ga težko znebimo.
Ko se primerjanje prevesi v tekmovalnost
Če se notranja negotovost ponavlja, se primerjanje počasi zgosti v tekmovalnost. Ne nujno odkrito – pogosto gre bolj za občutek, da moramo nekje nekoga dohiteti, se dokazati in pokazati, da smo prav tako vredni.
Tekmovalnost v tem smislu ni želja po rasti ali razvoju. Je obrambni odziv, način, kako ego skuša zaščititi naš občutek vrednosti, kadar se zdi, da prostora, priznanja ali pozornosti ni dovolj za vse.
Zato se lahko pojavi prav tam, kjer bi si želeli največ bližine. V partnerskih odnosih, kjer uspeh ali zanimanje drugega nenadoma zaboli. Med prijatelji, kjer nas tuja sreča včasih nehote oddalji od lastnega miru. Tudi v osebni rasti, kjer bi si želeli več stika s sabo, pa se znajdemo v tihi primerjavi, kdo je bolj ozaveščen, bolj predelan, bolj »na pravi poti«.
Ljubosumje kot znak notranje negotovosti
V to dinamiko pogosto vstopi tudi ljubosumje. Občutek, ki ga hitro potisnemo stran ali si ga očitamo, a v resnici pove nekaj zelo konkretnega. Ljubosumje se pojavi tam, kjer si nečesa želimo in hkrati nismo povsem prepričani, da nam to pripada ali da bomo do tega lahko prišli.
Ego ga sproži kot alarm. Kot opozorilo, da je nekaj, kar nam veliko pomeni, v nevarnosti – pozornost, bližina, občutek posebnosti, varnost v odnosu. Težava ni v alarmu samem, temveč v tem, da ga pogosto razumemo kot dokaz svoje šibkosti, namesto kot informacijo o tem, kje še nimamo dovolj notranje opore.
Ko se do ljubosumja postavimo z obsojanjem, ego dobi še več razloga, da vztraja pri primerjavah. Ko pa ga razumemo kot signal, se pritisk začne počasi rahljati.
Zakaj primerjave ne prinesejo miru
Primerjanje ega nikoli zares ne pomiri. Morda ga za trenutek zaposli in ustvari iluzijo nadzora, dolgoročno pa nas predvsem utruja. Nobena zunanja potrditev namreč ne more nadomestiti notranjega občutka, da smo na svojem mestu tudi takrat, ko drugi blestijo, napredujejo ali imajo več.
Rešitev zato ni v tem, da si skušamo prepovedati primerjanje ali se prepričevati, da to, kar draži naš ego, ni pomembno. Ego se ne umiri z razlagami, temveč z izkušnjo stabilnosti, z občutkom, da se nam ni treba nenehno dokazovati, ker smo enostavno dovolj.
Ko ego ni več glavni krmar
Naslednjič, ko se bo ob tujem uspehu v vas pojavil nemir, si ni treba dokazovati, da se ne bi smeli primerjati. Dovolj je, da razumete, kaj se v resnici dogaja: da ego išče orientacijo tam, kjer je v nas trenutno manj občutka stabilnosti. Že to razumevanje pogosto zadošča, da primerjanje izgubi svojo moč in ne vodi več samodejno v samokritiko ali tekmo.
Ko ego ni več edini, ki vodi, primerjave ne izginejo. Še vedno opazimo druge in zaznamo razlike, a te razlike ne nosijo več teže sodbe. Ne povedo nam več, kdo smo, temveč le, kje smo v določenem trenutku.
Takrat uspeh drugega ne ogroža več našega mesta. Ljubosumje, če se pojavi, postane priložnost za razumevanje sebe, ne razlog za notranji napad. In odnosi se začnejo mehčati, ker jih ne nosi več nenehno merjenje.
