Kako premagati čustvenega mačka po prevelikih pričakovanjih
Se počutite izčrpani, ko se pričakovanja ne izidejo? Razlagamo, kaj je čustveni maček po prevelikih pričakovanjih in kako ga lažje premagati.
Konec januarja se pri marsikomu začne dogajati znan scenarij – obljube, ki smo si jih dali, in pričakovanja, ki smo jih ob tem ustvarili, se sedaj že začnejo kazati kot propadli načrti. Morda se ob tem marsikaj celo začne zapletati in se izide povsem drugače kot smo upali. Po naši interpretaciji na slabše, seveda. To se pravzaprav lahko zgodi kadarkoli, ne samo po novem letu. In ko stvari začnejo vrteti drugače, kot smo pričakovali, nas to ne zadene samo kot ovira, ampak kot padec iz zgodbe, v katero smo verjeli.
Zavrnjena prijava za službo boli drugače, če smo si že predstavljali, kako bomo tam delali. Prazen bančni račun je težji, če smo imeli občutek, da smo finančno končno splezali na zeleno vejo. Razhod z ljubljeno osebo pa recimo tudi ne pomeni le konec odnosa, ampak konec predstave o tem, kako naj bi bilo naše življenje videti v tem obdobju. Zato se ob takšnih prelomih pogosto ne počutimo le razočarane, ampak izčrpane, brezvoljne, zmedene. Včasih celo z velikim glavobolom. Kot bi imeli mačka. Le, da to ni maček od alkohola, ampak čustveni maček zaradi prevelikih pričakovanj.
PREBERITE TUDI:
Kako izgleda čustveni maček zaradi prevelikih pričakovanj v resničnem življenju
Ni povsem enak mačku, ki ga poznamo iz drugih okoliščin. Je veliko bolj subtilen, predvsem pa je vztrajen. Kaže se kot občutek teže, ki nas spremlja skozi dan. Kot glava, polna misli, ki se vrtijo v krogih. Sprašujemo se, kaj smo naredili narobe, zakaj nam nekaj ne gre, kaj vse bi morali še popraviti. Motivacija nam pade, ustvarjalnost se skrči, vse zahteva več napora kot prej. Včasih se prikrade tudi občutek krivde ali sramu, ker nam nič zares ne manjka in bi »morali biti hvaležni«, pa tega preprosto ne zmoremo.
Naše telo in živčni sistem razočaranje doživljata podobno kot poškodbo. Zato ni nenavadno, da se v takšnih obdobjih počutimo fizično utrujene, brez energije in brez zagona. Največjo škodo si pogosto naredimo prav s tem, da skušamo razočaranje prehitro preskočiti.
Zakaj nas razočaranje tako izčrpa
Čustveni maček se ne pojavi samo takrat, ko se pričakovanja ne izidejo. Pojavi se tudi takrat, ko se izidejo, a ne prinesejo občutkov, ki smo jih pričakovali. Dosežemo cilj, spoznamo nekoga, uresničimo načrt, potem pa ugotovimo, da nismo bolj mirni, varni ali izpolnjeni, kot smo si predstavljali. Tudi to je oblika razočaranja, ki jo pogosto spregledamo.
V ozadju je pogosto to, da smo občutek naše vrednosti preveč navezali na izid. Na to, ali nam gre vse kot po maslu in ali dobimo, kar smo si želeli. Ali smo potrjeni. In ko se ta povezava prekine, se ne zamaje le načrt, ampak naš notranji občutek stabilnosti.
Zakaj se to ponavlja
Takšni vzorci se redko pojavijo naključno. Veliko nas je bilo že zgodaj naučenih, da smo ljubljeni, opaženi ali pohvaljeni predvsem takrat, ko nekaj dosežemo, izpolnimo pričakovanja ali razveselimo druge. Ta logika nas spremlja tudi v odraslosti. Nezavedno verjamemo, da bomo varni, ko bomo »končno tam«. Ko bo služba prava. Ko bo odnos stabilen. Ko bo dovolj denarja.
Ko pa življenje naredi ovinek, se znajdemo v praznem prostoru. In prav ta prostor je tisti, ki ga najtežje prenašamo.
Kako čustveni maček po prevelikih pričakovanjih dejansko premagujemo
Ko se znajdemo sredi čustvenega mačka zaradi prevelikih pričakovanj, imamo pogosto močno potrebo, da bi stanje čim prej popravili. Da bi nekaj spremenili, ukrepali, se ponovno spravili v pogon. A prav ta hitenje je pogosto razlog, da se občutek praznine vleče dlje, kot bi bilo treba.
Prvi korak ni sprememba, temveč sprejemanje tega, kar je. Priznamo si, da žal res ni šlo vse po naših pričakovanjih. In trenutno nas to boli. Dokler se borimo proti dejstvu, da realnost ni takšna, kot smo si jo želeli, se borimo z nečim, česar ne moremo zmagati. Ta boj pa izčrpava veliko bolj kot sama situacija.
Ko si dovolimo priznati razočaranje, se pogosto pokaže naslednja plast: žalost, jeza, praznina, včasih tudi zavist ali občutek krivice. Veliko nas ima s temi občutki težave, zato jih skušamo preskočiti. A razočaranje ni nekaj, kar bi morali »predelati« čim hitreje. Je nekaj, kar je treba preživeti. Podobno kot val - če mu dovolimo, da gre skozi nas, se umiri, če se mu upiramo, pa nas premetava dlje časa.
Šele ko se čustva nekoliko poležejo, postane smiselno pogledati globlje. Takrat se lahko vprašamo, od kod so sploh prišla pričakovanja, ki so povzročila tak padec. So bila povezana z nekom drugim? Z določenim standardom, ki smo si ga postavili? Z idejo, kako bi moralo naše življenje izgledati pri teh letih, v tem obdobju, po vsem trudu, ki smo ga vložili?
Pomembno je razumeti, da kot ljudje nismo posebej dobri v napovedovanju, kaj nas bo zares osrečilo. Pogosto verjamemo, da bo določen izid prinesel občutek varnosti, ljubezni ali vrednosti in ko se to ne zgodi, nas ne razočara le neugoden izid, ampak tudi upanje, ki smo ga vanj vložili.
Zato je ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, kaj smo v resnici pričakovali, da nam bo to, kar smo pričakovali, prineslo. Varnost? Občutek, da smo končno dovolj? Ljubezen? Potrditev, da smo na pravi poti? In komu smo ta občutek predali v roke – sebi ali zunanjemu izidu? Včasih je boleče videti, kako smo nekaj časa živeli, kot da bo naslednji korak v karieri ali odnosu končno rešil naš notranji nemir. A ko si to dovolimo spoznati, dobimo nazaj moč, saj se naslednjič lahko odločimo drugače.
Da bi čustveni maček prej minil, si lahko pomagamo tudi s prakticiranjem zavestne samopotrditvene pozornosti. Kaj to pomeni? Namesto, da se po tiho bičamo in smilimo sami sebi, se osredotočimo na zavestno analiziranje, kaj pri sebi cenimo, ne glede na to, kako se je situacija iztekla. Kaj pri nas ostaja stabilno, tudi ko zunanje okoliščine niso. Ni lahka vaja, a je izjemno učinkovita.
Kaj se spremeni, ko varnost ne iščemo več od zunaj
Obdobja čustvenega mačka po prevelikih pričakovanjih nam torej na nek način odpirajo oči. Kažejo nam, da ko nehamo pričakovati, da nam bo življenje vedno prineslo to, kar smo si zastavili, se v nas pogosto pojavi več miru. To pa zato, ker se takrat preneha naše notranje dokazovanje. Razumeti začnemo, da je čisto mogoče, da bo prišel kakšen težek mesec, težak prehod ali težka odločitev, a ni treba, da se ob tem sesuje občutek naše lastne vrednosti.
To ne pomeni, da bomo lahko vedno “pozitivni”. To verjetno ne bo šlo. Bomo pa nehali vsakič, ko stvari ne bodo šle po naše, sklepati, da je z nami nekaj narobe. Morda bomo tudi lahko razočaranje začeli prebolevati brez samouničevalnega notranjega govora. Predvsem pa bomo začeli razumeti, da so nepričakovani ovinki pogosto povabilo k temu, da ponovno razmislimo, kaj si želimo in zakaj.
Čustveni maček po prevelikih pričakovanjih je neprijeten. A, če ste sedaj v takšnem obdobju, je dovolj, da naredite en sam premik. Namesto, da se sprašujete, kako hitro bo minilo, se vprašajte, kaj se v vas uči ostati stabilno. Ker prav tu se začne tisti tišji, zrelejši občutek moči. Tak, ki ne raste iz tega, da vedno dobimo, kar želimo, ampak iz tega, da se ne izgubimo, ko želenega ne dobimo.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
