Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V galeriji Simulaker v Novem mestu poteka razstava Zore Stančič, Senca same sebe.

Sence kot eden primarnih pojavov v zgodovini človeštva vznikajo v polju podob že od začetka umetnosti. Rimski učenjak Plinij Starejši je v svojem Naravoslovju zapisal, da se je z njenim obrisom rodilo slikarstvo. Zahodni civilizaciji je bila senca vedno podoba grozljivega ali grdega in tudi ostaja vpisana v naš imaginarij kot tisti nejasen, pridušen prostor, kjer sanje in domišljija zaživijo in kjer se človeku porajajo tesnobne podobe.

Zora Stančič se v dotični razstavi skozi video ter serijo grafik z matricami loti sveta senc. Zanimivo izbiro tehnike »belo na belo« lahko razumemo kot poklon Maleviču (Beli kvadrat na beli podlagi) ter kot poziv obiskovalcu, da delu pristopi.

Glavno izhodišče razstave je video Dum spiro spero (Dokler diham, upam), narejen v aktualni maniri »anonimnega« prikazovanja oseb s snemanjem v kontra luči ter z naknadno manipulacijo vidne ali zvočne podlage. Rezultat so nejasne in zamegljene podobe, ki jih lahko označimo za sence. V zagotavljanju posameznikove zasebnosti in dostojanstva, ni zabrisana le njihova identiteta ampak tudi spolni/starostni/statusni znaki. Pa vendar se zdi, da proces distorzije vedno poseže veliko dlje in protagoniste hkrati oropa človečnosti oziroma jih, v nasprotju z namenom, celo demonizira.

Osebe iz videa pričajo o različnih zdravstvenih stanjih ter soočanju z njimi. Skozi njihove monologe lahko zaslutimo preživete psihične iz fizične spremembe, zaradi česar so postali sence samih sebe. Ravno tako se v njihovih zgodbah zrcali odnos do vprašanj telesa in bolezni v postmoderni družbi.

Zdi se, da ni bilo telo, ob vseh metodah raziskovanja in discipliniranja, nikoli bolj v središču zanimanja in hkrati bolj ločeno od nas samih kot ravno danes. Razstava Zore Stančič odpira alternativni pogled, saj senca tako skriva kot razkriva oziroma ko Zora govori o senci, vedno govori tudi o telesu.