Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V najnovejši knjigi, priročniku Sodobna karmična diagnostika, karmično diagnostiko poimenujete kraljica bioenergijskih metod. Zakaj tako visoka oznaka?

Sodobna karmična diagnostika je zame v resnici nadgradnja in integracija vsega, s čimer sem se ukvarjal zadnjih 35 let. Združuje izkušnje iz radiestezije, bioterapije, biorgonomije, Lazarevljeve diagnostike karme do številnih praktičnih izkušenj, predavanj, delavnic in tisoče terapij. 17 napisanih knjig pa prispeva svoje. Posebno dragocena izkušnja je bilo poučevanje v 27 generacijah šol za bioterapevte karmične diagnostike na Poljskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Ko vse to sestaviš, mora iz tega nastati nekaj celovitega, kar je nadgradnja obstoječim metodam in kompatibilno z drugimi metodami.

Največja pomanjkljivost večine metod je, da ljudi naučijo tehnike izvajanja, bistveno premalo pa se ukvarjajo z etiko in razvojem terapevta. Pogosto pravim, da je to podobno, kot če bi slabemu vozniku namesto kakovostnega usposabljanja dali zmogljivejši avtomobil. Ne bo vozil bolje – vozil bo še slabše. Zato sem si dovolil reči, da je metoda kraljica, kar pomeni, da mora biti terapevt kralj. In prav terapevtu v knjigi namenjam ogromen del prostora.

Kaj to pomeni v praksi, da mora biti terapevt kralj?

Pomeni, da terapevt ne bi smel delati z drugimi, če prej ni resno delal na sebi. Ko predavam bioterapevtom, začnemo s tem, da bioterapevt pozdravi najprej sebe. Če je sam poln čustvenih vozlov, travm, zamer, energijskih blokad in nerešenih vsebin, nima urejenih odnosov in deluje v umu, ni primeren za delo s strankami. Seveda pri tem pomembno vlogo odigrata izobrazba in svetovni nazor. Pomembna je tako splošna izobrazba kot poznavanje fiziologije, anatomije, patologije.

Šimen Zupančič

Nadgradnja je potem izobrazba na področju kvantne fizike, epigenetike, ezoterike in energij, v nadaljevanju pa metoda, po kateri dela. Za to niso dovolj vikend tečaji, ampak vsaj dve do tri leta organizirane šole za bioterapevte. Da se lahko usvojeno znanje integrira v svoj sistem in poveže s prakso, je potreben čas. Če nima predispozicije na dovolj visoki ravni, pa mu tudi to ne pomaga.

Kaj je bistveno, kar mora terapevt razumeti?

V knjigi zelo natančno opišem, kako človek dela na sebi, kako se znebi nepotrebnih izgub energije, kako predela lastno preteklost in družinske obremenitve ter kako razvija sposobnosti, ki so pri večini ljudi sicer prisotne, a speče. Najslabše je tisto neznanje, ko ne veš, česa ne veš. Dokler ti nihče ne pokaže, da določene možnosti sploh obstajajo, se jih ne moreš niti lotiti. Ko enkrat to razumeš, pa se razvoj šele začne.

Prvič v knjigi omenjate tudi »remote viewing« oziroma gledanje na daljavo. Kako ste prišli do te metode?

To področje me je dolgo zanimalo. Raziskoval sem ga, ko sem pisal knjigo Magija: most med znanostjo in religijo. Metodo so razvijali v Ameriki in Rusiji v času hladne vojne, ko so preverjali, ali je mogoče z določenimi razvitimi sposobnostmi v okviru timskega dela zaznavati oddaljene lokacije in informacije. O tem je veliko napisanega, manj pa je zares uporabnih pojasnil, kako naj bi se ta sposobnost sistematično razvijala. Sam sem se s tem poglobljeno ukvarjal in potem razvil razlago in pristop ter algoritem, ki človeka vodi korak za korakom. Seveda to ne pomeni, da smo vsi za vse in da je metoda primerna za vsakogar.

Nekdo je nadarjen za šport, drugi za matematiko, tretji za zdravljenje. Potenciali niso enako razporejeni. Za začetek je pomembno, da človek sploh ve, da obstaja več, kot se običajno vidi na prvi pogled. V okviru materialistične znanstvene paradigme se to ne da logično razložiti.

Zakaj se vam je zdelo pomembno, da to znanje prav zdaj ponudite tako široko?

Ker je očitno prišel pravi čas. Nekoč so bila ta znanja skrita, ezoterična in dosegljiva izbranim. Danes, v informacijski dobi, je duh ušel iz steklenice. Informacij je ogromno, vendar je med njimi veliko nestrokovnih in polovičnih razlag. To znanje je postalo tržno blago. Zato ga je treba zdaj razložiti, da iskalci ne tavajo.

Trideset let sem zlagal metodo na metodo, vsako naslednjo integriral v prejšnje znanje in iz tega gradil nekaj bolj celovitega. Zdaj imam tudi več časa za pisanje, ker predavam manj kot nekoč. In če napišeš 500 strani knjige, ki je tudi učbenik, je to resno delo, ne nekaj, kar narediš mimogrede.

Šimen Zupančič

Hkrati opažam, da so ljudje danes bolj odprti, čeprav tudi bolj zmedeni. Na tem področju je veliko ponudbe, resnično kakovostnih knjig, ki bi človeku ponudile širino in celovit pogled, pa bistveno manj. redkeje pa bralcu pokažejo, kako ga v praksi dejansko uporabiti. Včasih pa se iz neznanja razvijejo tudi svete preproščine, to je takrat, ko laik razlaga stroko. Moj namen je bil ponuditi širši pogled, povezati različna znanja ter podati jasne napotke in konkretne algoritme za praktično delo. Želim, da bi bila knjiga uporabna tako za terapevte kot tudi ljudi iz medicine, psihoterapije in drugih strok.

Večkrat poudarite, da karmična diagnostika ni v nasprotju z medicino, ampak jo lahko dopolnjuje.

To je zelo pomembno. Medicina mora ostati prva tam, kjer je za to pristojna, in tega nikoli ne relativiziram. Nasprotno – terapevt mora zelo jasno poznati meje svojega delovanja in vedeti, kdaj je treba človeka prepustiti medicini. Odgovornost je tukaj ključna, a po drugi strani lahko širši pogled pomaga. Če zdravnik, psiholog ali psihoterapevt upošteva možnost, da vzrok težav ni vedno zgolj fiziološki ali psihološki, temveč je lahko povezan tudi z družinskimi vzorci, preteklimi travmami ali drugimi globljimi obremenitvami, lahko človeka vidi bolj celostno. Ne gre za tekmovanje, ampak za dopolnjevanje razumevanja. Velja naj izrek: Le čevlje sodi naj kopitar.

Se vam zdi, da je družba danes bolj pripravljena iskati vzroke težav tudi drugje, ne le v klasičnih okvirih?

Nekateri ja, drugi ne. Poznam zdravnike, ki jim je to področje zelo blizu. Berejo tovrstno literaturo, nekateri so končali tudi šolo, v kateri sem predaval. Vendar pogosto preprosto nimajo časa, da bi pacientu predstavili širšo sliko. Če ima zdravnik za pregled na voljo le nekaj minut, je težko prikazati širšo sliko. Mi, ki delamo drugače, si lahko vzamemo uro ali več in človeka vodimo skozi proces. Obenem živimo v času, ko smo ljudje dobesedno preplavljeni z informacijami. Z enim samim pametnim telefonom lahko v eni uri dostopamo do več podatkov, kot jih je bilo nekoč človeku na voljo v vsem življenju.

Paradoks pa je, da več informacij še ne pomeni več znanja. Prav nasprotno – številni danes težko presodijo, kaj je verodostojno, kaj je resnično koristno in kaj je zgolj še ena modna uspešnica. Prav v tej poplavi informacij nastaja velika zmeda.

Šimen Zupančič

V pogovoru se pogosto dotaknete polarizacije v družbi. Zakaj se vam zdi to pomembna tema?

Ker živimo v svetu dvojnosti. Levo in desno, plus in minus, moški in ženska, zgoraj in spodaj – to je osnovni princip sveta, v katerem živimo. Sam problem ni v tem, da obstajata dve strani. Problem nastane, ko ni več tretje točke, torej višjega smisla. Če bi imeli recimo v politiki leva in desna stran pred očmi dobrobit skupnosti, bi bil njun konflikt lahko konstruktiven. Tako pa pogosto postane destruktiven, ker obe strani pozabita, zakaj sploh obstajata.

Enako je v družini: če se starša prepirata z mislijo na dobro otroka, lahko iz tega nastane nekaj zrelega. Če pa se borita samo za svoj prav, to ruši vse. Ko je človek na nizki ravni zavesti, se mora vedno postaviti na eno stran. Ko pa se notranje dvigne, dobi svobodo, da vidi obe strani in ni več avtomatično ujet vanju.

Rekli ste tudi, da z obsojanjem človeka ali pojava tega v resnici krepimo. To je precej provokativna misel.

Je pa zelo resnična. Če nekaj močno obsojaš, temu daješ energijo. Energija sledi misli in na kaj smo fokusirani. Če nekoga ljubiš ali sovražiš, ga energijsko polniš. Ljudje mislijo, da s tem nekaj slabijo, v resnici pa to pogosto še dodatno krepijo. Zato je pomembno, da vsak pri sebi pospravi jezo, sovraštvo, zamere in obsodbe. Ne zaradi neke moralne pridige, ampak zato, ker sicer sam ostaja ujet v to, kar ga razjeda. To velja za osebne odnose, za politiko, za javno življenje, za skoraj vse. Če sovražiš in govoriš, da deluješ dobro, je podobno, kot da v avtu pritiskaš plin in zavoro hkrati.

Danes skoraj ne mine dan, da mediji in ljudje ne bi govorili o travmah. Je to res poglobljeno razumevanje človeka ali je beseda že skoraj postala modna?

Oboje. Dobro je, da se o travmah danes govori, ker se dolgo ni. Po drugi strani pa se ta izraz danes uporablja zelo površinsko, skoraj že preveč splošno. Travmo lahko razlagamo psihološko, fiziološko in energijsko, v resnici gre vedno za večplastno stvar in dejstvo je tudi, da dogodek sam po sebi še ni travma. Dve osebi lahko doživita isto situacijo, pa jo bo ena predelala brez večjih posledic, druga pa ne in bo ujeta v travmo. Ključen je človekov odziv. Če je stres dovolj močan, se zapisuje v telo, v psiho, v energijski sistem. Energijo zamrznemo v našem sistemu in se občasno sama sprosti. Če se ne, nas dela togega in hrani simptome, ki se krepijo. O tem piše dr. Peter Levine. Mi smo v bistvu snemalnik celega svojega življenja. Vse nekam shranimo.

Šimen Zupančič

Druga »modna« beseda pa je seveda izgorelost. Kako vi razlagate razliko med izzivom, stresom in izgorelostjo?

Izziv je nekaj, kar še obvladam. Lahko je težko, lahko zahteva veliko mene, a če imam dovolj energije, če uživam v tem, če imam znanje in notranje povezanosti, to zmorem. Ko tega ne zmorem več, ko me situacija preseže, izziv preide v stres. Stres zaradi stresnega odziva vzame energijo organom in sistemov ter jo namenja za obrambo in nas hromi. Če stres traja predolgo in se organizem ne more več sproti obnavljati, pride do izgorelosti. Takrat ne govorimo več samo o utrujenosti, ampak o tem, da človek fiziološko, psihološko in energijsko ne funkcionira več normalno. Pade imunski sistem, odnosi se kvarijo, motivacija izgine, telo in psiha ne zmoreta več. Zato nikakor ni dovolj, ko kdo reče: izogibajte se stresu. To je preveč preprosto. Tudi športnik potrebuje stres, če hoče napredovati. Bistveno je, ali je stres prav odmerjen in ali se človek po njem še lahko obnovi.

Veliko ljudi danes išče pomoč na delavnicah, terapijah, različnih duhovnih programih. Kje vidite največjo past tega?

V tem, da ljudje stalno hodijo od ene stvari k drugi, ne da bi karkoli zares integrirali. Udeležijo se delavnice, nekaj doživijo, so navdušeni dva ali tri dni, potem pa že iščejo naslednjo stvar. Tako ne gre. Če si nekaj dobil, se naučil, moraš to znati prenesti v življenje. Vaditi v odnosih, v službi, doma, v vsakdanjih reakcijah. Brez integracije ni transformacije. Ne verjemite tistim, ki pravijo, da imajo za vas rešitev in vam dobro zaračunajo. To je bistveno. Samopomoč ni v tem, da kopičiš tehnike, ampak da nekaj resnično živiš. In seveda sprejemaš odgovornost za to.

Se pravi, da brez osebne odgovornosti ni prave spremembe?

Tako je. Prvi pogoj je, da si človek sam želi in izbira spremembo. Če te ni vprašal, mu nasvet pogosto nič ne koristi ali pa je celo agresiven poseg v njegov prostor. Če pa pride sam, z iskreno željo, da bi razumel sebe in sodeloval v procesu, potem se lahko nekaj premakne. Veliko ljudi namreč živi v vlogi žrtve. Vsi drugi so krivi: država, partner, služba, vreme, sistem. Ampak tudi vloga žrtve človeku nekaj daje. Dobi pozornost, energijo, občutek, da mu morajo drugi pomagati. Zato se je temu tako težko odreči. Sprememba je možna, ampak ne takrat, ko človek pričakuje, da bo nekdo vse naredil namesto njega. Sam mora in začne se z odločitvijo.

Ali lahko tudi človek, ki ne verjame v energije in nevidni svet, živi povsem izpolnjeno življenje?

Seveda. To vedno poudarim. Ni treba, da vsi verjamejo isto. Nekdo je lahko čisto srečen v materialnem svetu, s svojo družino, delom, redom in preprostimi stvarmi. Če se v tem počuti dobro in izpolnjeno, ni nobenega razloga, da bi mu kdo vsiljeval drugačen pogled na življenje. Problem nastane takrat, ko človek ne verjame v nič od tega, obenem pa pričakuje, da ga bo nekdo rešil brez njegovega sodelovanja. To ni mogoče. Jaz nikogar ne prepričujem.

Če nekdo pride iskreno in želi razumeti, potem z njim lahko delam. Kdor tega ne želi, tudi to spoštujem – to je njegova pot. Samo pomagam najti vzrok za težave, razložim, vodim skozi proces razreševanja in energijsko podpiram.

Energijska podpora je avtomatska, ko sem v visokih energijah, preplavim človeka. Namensko pošiljanje energij, kot to delajo v nekaterih terapijskih metodah, je nesmiselno. Ko rečem, da »nič ne delam«, mislim prav to, da ničesar ne naredim namesto človeka. Številni so razočarani, saj pričakujejo, da bom jaz nekaj naredil namesto njih, nekateri celo, da jim bom svetoval, kakšno odločitev naj sprejmejo, recimo ločiti se ali ostati skupaj.

Šimen Zupančič

Pri svojih 72 letih danes tudi sami nekoliko spreminjate tempo ter bolj izbirate, kje in kako delujete.
Res je. Pri teh letih človek drugače razporeja energijo. Terapij ne delam več toliko, več razmišljam, pišem, predavam bolj izbirno. Imam drugačne izzive in neskončno motivacijo, da grem naprej v neznano. Včasih se vprašam, ali nekaj res še potrebujem, in če ne, preprosto rečem ne. To je tudi del zrelosti. Kar pa delam, bi počel tudi, če od tega ne bi bilo treba živeti. To je verjetno najboljši znak, da človek dela tisto, kar je njegovo. Če nekaj delaš iz notranje nuje in smisla, potem to ni več samo poklic, ampak način bivanja.

Presenetljivo odprto govorite tudi o umetni inteligenci. Kako jo uporabljate sami?

Je zelo uporabno orodje. Pomaga mi pripraviti povzetke knjig, ki jih potrebujem pri svojih raziskavah in pisanju, iskati povezave med različnimi koncepti, primerja pristope, strukturira snov. Če človek pozna stroko, je to izjemno praktičen pomočnik. Ne more pa nadomestiti notranje izkušnje. Vedno pravim, da ima umetna inteligenca horizontalo, ogromno podatkov in povezav, deluje podobno kot osrednja znanost. Nima pa vertikale, nima neposrednega stika z notranjim doživetjem zavesti. Zavest pa je inteligentna in neskončni izvor informacij, energije, ter informira zemeljski svet. Zato jo je treba uporabljati pametno. Lahko zelo pomaga, ne more pa živeti namesto človeka.

Osebna rast

Edita Tomič: "Verjela sem, da si ničesar ne zaslužim, danes živim po svoje"

Osebna rast

Marko Verdev: "Polno življenje ni življenje brez bolečine"

Kje je torej meja, ko gre za čustva in notranje doživljanje?

Lahko zaznava energijo čustev kot vibracijo, ne pa, kako pride do čustev, kaj jih sproži in smisel, zakaj imamo čustva. Tudi špekulacija, ali umetna inteligenca ima ali bo imela zavest, je nesmiselno. Razen če zmotno misliš, da pri človeku zavest nastane v možganih in bo tudi v umetni inteligenci. Zavest izhaja iz čiste absolutne zavesti in se kot individualna zavest uteleša v Človeku. Morda pa bo nekoč zavest želela izkušnjo življenja in se bo utelesila v umetno inteligenco, ki bo v kiborgu ali računalniku in bo igrala vlogo uma pri človeku. Pustimo se presenetiti, jaz sem optimist.