Matjaž Javšnik v Prekmurje pripeljal velika imena: »Vabim jih že 15 let«
Murska Sobota dobiva nov filmski festival, ki se osredotoča na tisto, kar je pri filmu najpomembnejše – dobro zgodbo. Za njim pa stoji stari maček festivalov Matjaž Javšnik, ki bo v Prekmurje pripeljal tudi zanimive goste.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dober filmski festival je mešanica zanimivih filmov, odličnih zvezdniških gostov, vedoželjnih obiskovalcev in seveda tudi dobre lokacije. Vse to bodo poskušali združiti v čisto novem festivalu Story Land International Film Festival (SLIFF).
Med 15. in 19. septembrom ga bo gostila Murska Sobota, organizatorji pa si želijo Prekmurje predvsem postaviti na evropski filmski zemljevid. Matjaž Javšnik, ki ima bogate izkušnje z organizacijo festivalov, kot sta Festival evropskega in mediteranskega filma v Piranu in Mednarodni filmski festival Kranjska Gora (KGIFF), si namreč predvsem želi deliti svoje znanje in prijateljstva ter pripeljati nekaj takšnega na področja, kjer je filmska kultura podhranjena.
Festival bo na sedmih lokacijah po mestu ponudil kar 54 filmov, mednarodne žirije, delavnice, pogovore z ustvarjalci, okrogle mize in številne spremljevalne dogodke.
Našo pregovorno prijaznost bo lahko občutilo kar lepo število tujih zvezdniških gostov festivala. Med njimi je tudi srbski igralec Nikola Kojo, ki je eden najbolj prepoznavnih obrazov srbske kinematografije in ga lahko gledamo tudi na platformi MOVE, italijanski producent Paolo Maria Spina, ki je sodeloval pri projektih evropskega avtorskega filma, ter iranska producentka in distributerka Elaheh Nobakht.
V žiriji debitantskega programa bi moral sedeti priznani bosanski režiser Nenad Dizdarević, a ga bo nadomestil direktor Mednarodnega filmskega festivala Glasgow, Martin I. Petrov, opravičiti in odpovedati svoj obisk pa je moralo tudi bondovo dekle, italijanska igralka Maria Grazia Cucinotta.
Bo pa prišel poljski režiser Krzysztof Zanussi, dobitnik zlatega leva v Benetkah in nagrade žirije v Cannesu. Doma mu pravijo tudi moralni provokator, v svojih filmih namreč neusmiljeno in šokantno secira človeški ego, vero in propad vrednot.
Kako je dobil vse zanimive goste in kakšno je stanje v filmski industriji, nam je Javšnik zaupal v intervjuju:
Zakaj ste se odločili festival postaviti prav v Mursko Soboto? Zato ker je tam kultura podhranjena?
Zato, ker si ti ljudje zaslužijo isto, ker tudi oni plačujejo davke in zato, ker Ljubljana ni Slovenija. Ti ljudje so tudi vedoželjni, gostoljubni, prijazni, veseli, odprtega značaja in pomembno je tudi, kam tujca pripelješ. Ker če ga pripelješ med neke ljudi, ki imajo te grenke nasmeške pa mrke poglede, ne bo odnesel najboljšega mnenja o moji državi. Jaz sem pa domoljub, jaz hočem ljudem, ki pridejo k nam, predstaviti naše lepote, naše vrednote, naše okuse in pa seveda to pregovorno prijaznost Slovencev, ki jo imamo sploh v teh koncih.
Imate zanimiv nabor filmov. Kaj bi mogoče vi izpostavili, česa se najbolj veselite, kaj vam je mogoče najbolj v ponos?
Vsi filmi so res izjemni. To so filmi, ki te, ko greš domov, potem še malo preganjajo, se še ti malo zaletavajo od zadaj v zatilje, te prisilijo k razmišljanju, mogoče tudi kdaj h kakšnemu pogovoru ali te pa vabijo k temu, da si pogledaš o teh stvareh še kako dodatno stvar, prebereš, mogoče še kaj več.
Pa tudi gostje in žirija, ki pridejo na festival – za prvič so to kar imena. S kakšnimi izzivi pa ste se tu soočali? Koga povabiti, kako povabiti? So se vsi takoj odzvali? Kakšen je to postopek?
V filmski industriji je največji sovražnik čas. Moraš imeti malo sreče, izbrati pravi trenutek. Kar nekaj gostov se nam je zahvalilo, zaželelo srečo in upajo, da se bomo videli v kateri od prihodnjih edicij, ampak letos so pač zaposleni z drugimi stvarmi oziroma nekateri snemajo, nekateri ne vem kaj. Ampak sem se zanašal na ta čas po Beneškem filmskem festivalu, ker tam je takrat ogromno imen iz filmskega sveta, ki jih je drugače težko pripeljati v naš prostor.
In potem zdaj lahko samo zavijejo k nam.
Dobesedno jih iz gondole pripeljemo sem. Eden od takih je recimo Viktor Kossakovsky. Meni je neverjeten dokumentarist, ruski avtor. Zanj bi nas prišli potni stroški, kot da bi se peljal iz Ljubljane v Maribor z vlakom. Sicer bi bilo to bilo celo bogastvo. In en cel kup je takšnih. Pa seveda, to so moji znanci, prijatelji. Z nekaterimi prijateljujemo že leta in nekatere tudi že vabim v Slovenijo 15 let, pa ni bilo priložnosti. Zdaj pa imajo končno nek prost termin in so se z veseljem odzvali.
Recimo imeli smo eno zelo veliko ime, ki ga zdaj ne bom izpostavljal, ker sem raje v takšnih zadevah tiho, dokler ni potrjeno, ampak on si je zelo želel priti. Ampak so ga poklicali, da niso zadovoljni z zadnjo verzijo scenarija in da se mora nujno usesti s scenaristom. Za mesec in pol so ju zaprli v neko privatno vilo, da bi ta scenarij popravila. Ampak tako je, to so pač ti veliki avtorji, velika imena. To so resni projekti, to so milijonski zneski in ne moreš ti kar …
Torej, večina so vaši prijatelji ali znanci. Imate zelo široko mrežo prijateljev po svetu, kar pomeni, če tako malo na široko pogledamo, da nismo majhni, da se da, ampak da sami sebe omejujemo?
Ne, mi ne omejujemo sebe, omejujejo nas ljudje, ki so na funkcijah. Oni nam, ne vem, iz česa, iz žlehtnobe, iz zavisti ali pa ne vem še iz katerega razloga, nikoli ne podprejo, celo ignorirajo nas, celo ne udeležujejo se dogodkov, ki jih mi organiziramo, kot da smo nek tujec, kot da smo nek kamenček v njihovih čevljih, ki jih non–stop bode in jih opominja, da pač ne opravljajo dela tako, kot bi morali, oziroma da niso tako sposobni, kot se nam prodajajo, da so.
Moj prijatelj, s katerim se druživa od otroštva, od tistih najbolj zgodnjih dni, mi vsakič, ko pride, reče: »To je noro, ti imaš največjo socialno mrežo, kar je možno, da sploh obstaja.« In meni je vseeno, kje sem, ali je to Amerika ali Azija, ali je Skandinavija ali srednja Evropa, vzhodna Evropa. Jaz imam povsod prijatelje. Tudi z družino, ko gremo kam, vedno rečem, da moramo še nekam in me vprašajo, kaj bomo tam? Prijatelje imam. Potem se sprašujejo, kdo ima še tu prijatelje, kjer noben ne živi …
Ampak kakšno je trenutno stanje v filmski industriji v svetu in v regiji?
V svetu je zame večja težava umetna inteligenca, saj je to največja kraja avtorskih pravic, kar jih je kadarkoli bilo. Ampak okoli tega nihče ne dviguje prevelikega prahu, kar na nek način že kaže na vdajo. Generalno gledano je zdaj to ta velik izziv v Ameriki, v Hollywoodu. Prijatelji, ki so tam, mi razlagajo, da je v enem letu 40 tisoč ljudi izgubilo posel v studiu, in mislim, to je res velik problem.
Po drugi strani je pa za tiste, ki nismo v centru te industrije in ki finančno nismo tako močni kot velike nacije, za nas je pa … jaz vedno rečem: treba se bo znajti, kar pomeni, da bomo inovativni, da se bomo z idejami temu uprli, nadomestili na nek drug način. In to spodbuja kreativnost na nek način. Tako da je to win–win situacija. Nekateri bodo zmagovali, ker niso sposobni sami ustvarjati, drugi bomo pa zmagali, ker si bomo prisiljeni še izmišljati, izmišljati in izboljšati neke stvari.
V zadnjih letih na Balkanu cveti žanrska produkcija. Zdi se, da so bili včasih samo štirje žanri: vojni film, drama, akcija in komedija, zdaj pa imamo celo nekaj izbire.
Zgodilo se je, da ni denarja za vse, nekatere velike, resne produkcije pa zahtevajo ogromno denarja, sploh zgodovinske drame. Pri žanru je pa pomembne domišljija in so stvari cenejše. Tako da so bili na nek način prisiljeni – če hočejo zagotavljati neka delovna mesta oziroma neko številčno produkcijo, so se pač morali prilagoditi. In jaz sem blazno vesel, da so to končno dojeli, ker jaz sem za to navijal že od nekdaj.
Ampak tako je, če razne filmske centre vodijo ljudje, ki v življenju niso posneli enega filma, obenem se pa imajo za umetnike. Za njih je dosti dobro samo tisto, kar ljudje ne razumejo. Ampak časi se spreminjajo in so prisiljeni v tovrstno produkcijo, ker drugače jih bo čas povozil in izpljunil. In v regiji mi je všeč prav ta raznolikost in da je predvsem za mlade ogromno priložnosti.
Pa tudi, da prihaja tuj kapital, kar pomeni, da se kvaliteta dviguje. Ker če je nekdo pripravljen svoj denar trošiti pri tebi, pomeni, da imaš nek kader, ki je sposoben ustreči njegovim zahtevam, da je to kader, ki lahko zadovolji tudi okus njihove publike in zahteve njihove publike, in imaš lokacije, ki so absolutno enakovredne njihovim, čeprav so naše boljše.
Je mogoče kakšen žanr, ki bi vas privlačil, da bi se sprobali?
Meni je čisto vseeno, kaj se snema, meni je važna zgodba. Ker če imaš kaj povedati, potem imaš kaj snemati, če imaš kaj povedati, imaš kaj plesati, če imaš kaj povedati, imaš kaj pisati, če imaš kaj povedati, imaš kaj slikati. Če nimaš nič za povedati, pa je to jalovo delo. Tako da mene žanr in estetika ne ovirata – ampak če ni neke zgodbe, ki bi pila vodo.
Če bi bil 30 let prej rojen, bi bil pravljičar, ker čutim neko nujo, neko potrebo, da zgodbe, ki jih nosim v sebi, delim z drugimi, iz več različnih razlogov, jasno, ampak zgodba je zame temelj. Tudi zato je ta moj festival Story Land Film Festival, ker je zame to isto kot temelj pri bajti. Brez dobre zgodbe ne moreš nič narediti.
Slaba dva tedna sta še do festivala – kaj je vaša največja želja za prvo izdajo?
Želja, ko delaš tak festival, je, da ljudje pridejo. Ne da bi dvomil, da jih ne bo, ampak da se pustijo razvajati. Da pridejo, da uživajo, da se prepustijo dogodkom, da se prepustijo utripu tega časa, ko festival traja, da se prepustijo tej neki raznolikosti, barvni mešanici, da plujejo z nami. Da ne plujemo proti njihovemu toku, oni pa tudi ne plujejo proti našemu, ampak da skočimo v isto strugo in plujemo v isto smer in se imamo vsi »dabest« – tujci, oni, mi, ki to pripravljamo.
Tako, da si želim en raznolik, pisan, odprt, vesel festival, ki bo nekomu dal misliti, drugemu bo prinesel nek nasmešek na obraz, tretjemu bo polepšal dan – ker tudi naš spremljevalni program je tako raznolik in bogat, da bodo vsi našli nekaj zase.
Medijski partner festivala je platforma MOVE, saj prav tako obožuje dobre zgodbe.
