Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Legendarna igralka, ki je več kot šest desetletij zaznamovala slovenski gledališki prostor, radio in televizijo, tudi danes ostaja radovedna, ustvarjalna in polna načrtov. Jubileja ni proslavila z velikim slavjem, ampak tako, kot je živela skoraj vse življenje – delovno – z novo predstavo in izzivi. Delo jo, kot pravi sama, navdihuje, pomlajuje in ohranja v stiku s svetom. Med Ljubljano in Notranjsko, med gledališčem, rožnim vrtom in vožnjo s kolesom, ostaja zvesto zvesta sebi. 

Pred kratkim ste praznovali okroglo obletnico. Ste pripravili bučno zabavo?

Svoje zasebne zabave sem zaključila pri 75 letih, ko smo imeli doma na Notranjskem ob Cerkniškem jezeru veliko praznovanje. Okroglo obletnico sem praznovala tako, kot najbolje znam in kot sem počela vsa ta desetletja: delovno. Številni moje praznovanje povezujejo s predstavo v Drami, vendar to ne drži. Pred enim letom sem dobila krasno besedilo in sem se z vso predrznostjo podala v projekt, za kar mi ni žal. Alen Jelen je režiral predstavo, jaz pa sem se seveda potrudila, da sem jo dobro izpeljala. Nekaj malega je bilo tudi praznovanja – kosilo z mojimi.

Kako doživljate ta jubilej?

Te številke še nisem čisto usvojila. Če osmico položiš, dobiš znak za neskončnost. (smeh) Še vedno ostajam radovedna, kar se mi zdi bistveno, pa tudi ustvarjalna. Nova predstava me navdihuje; starejša hči mi je po premieri rekla, da me je to delo pomladilo za vsaj sedem let, kar sploh ni slabo. Dobro odigrana vloga človeku da novo energijo. Na zdravniškem pregledu me je medicinska sestra pred kratkim vprašala: »Ali vi še delate?« Izstrelila sem: »Ja!« Rekla je, da je to najboljša terapija.

Seveda pa moram biti pri izbiri projektov selektivna in delati v okviru svojih možnosti. Veliko ustvarjam na Notranjskem: radi me povabijo za recitale, vodenja, nastope … Nekaj malega sem tudi posnela. Rada se odzovem povabilom, saj srečam kolege, poklepetam in mi je fino. Delala bom, dokler bom lahko. K ničemur se ne silim, rada imam tudi čas za delo na vrtu. Včasih sem na njem pridelala ogromno zelenjave, zdaj pa se je to zmanjšalo v korist rožnega vrta. Z užitkom grem tudi v cerkniški Debeli bar, kjer se vsi poznamo, in je pravzaprav neke vrste informacijski center … (smeh)

Dolga leta ste živeli v Beogradu, kako se spominjate teh let?

Rojena sem v Ljubljani, pri mojih 11 letih smo se zaradi očetove službe preselili v Beograd. Tam smo bili od mojega 11. do 18. leta; najbolj usodna leta odraščanja. V tisto mentaliteto sem se zlahka vživela. Spletla prava prijateljstva, doživela nesmrtno ljubezen in še veliko lepega. Zelo težko se mi je bilo vrniti v Ljubljano. Odštevala sem mesece do svoje polnoletnosti, da bi se vrnila. Vendar sem se po enem letu privadila in ostala v Ljubljani. Žal danes ni več tistega Beograda.

Od malega sem bila zaradi mame, ki je bila igralka, tesno povezana z gledališčem. Mama je igrala v Jugoslovanskem dramskem gledališču, v njem so bili na odru vsi veliki igralci iz vse Jugoslavije. Nikoli ne bom pozabila, kako spoštovani in oboževani so bili ti umetniki. Meni je bilo to tako neverjetno, da so me bile same oči. Fascinirana sem gledala, kako hodijo po cesti, gredo na vaje … To je bil čisto drugačen odnos od današnjega. Igralci so bili res zvezdniki.

Šimen Zupančič

Vaša mama je bila igralka. Kako je bilo odraščati z vrhunsko umetnico?

Bila je zelo zaposlena. Vseeno pa mi je omogočila, da sem že v ranem otroštvu začutila in občutila magijo gledališča. Spomnim se njene garderobe v Drami: bila je preprosta in majhna. Delila si jo je Dušo Počkaj in Majdo Potokar. V njej je bilo polno kostumov, spominjam se opojnega posebnega vonja v zaodrju. To je bil čaroben svet za mojo domišljijo, ki je dobila krila in letela.

Kdaj vas je mama prvič vzela s seboj v gledališče?

Bila sem majhna, še preden sem šla v šolo. V hipu se je zgodila ta začaranost, ki me ni spustila vse življenje. Že kot otrok sem hodila po vrtu okoli naše hiše in si pripovedovala zgodbe. Nikoli nisem pomislila, da bom kaj drugega kot igralka. Komaj sem čakala, da bom končala šolo, da bom lahko dala vso sebe gledališču.

Kako sta to gledala starša?

Nikoli mi nista rekla, da ne smem početi tega ali da naj se odločim za kaj drugega. Morda sta bila globoko v sebi kdaj v dvomih, vendar jih nikoli nista izrazila. Ko me prijateljice sprašujejo, da si njihov otrok ali vnuk želi postati igralec, jim rečem, zakaj pa ne. Naj gre. Vendar to ni poklic, posut s slavo in z denarjem. Mislim pa, da ni lepšega od tega, kot delati nekaj, pri čemer si lahko ustvarjalen.

Sta z mamo kdaj igrali skupaj?

Skupaj sva na odru stali samo enkrat, in sicer na njeni jubilejni predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Bila sem eden od dekličev, ki je moral grofici nekaj zapeti. Žal pa nisem bila tako obdarjena s posluhom, kot je moja hči Ana. Tisti, ki so me takrat gledali v predstavi, so mi pravili, da je mama od same treme gledala stran, jaz pa tudi. Potem sva bili skupaj samo še v eni predstavi.

Koliko sta se pogovarjali o gledališču?

Nič. Mama me nikoli ni videla igrati. Vedno je govorila: »Tvoj čas šele prihaja.« Ko je bila mama že v domu, sem ji odgovorila, moj čas že odhaja. Oče pa je videl vse moje predstave. Pa tudi številne druge. Imel je neskončno rad gledališče, po službeni dolžnosti je bil vabljen na premiere. Zelo rad je gledal predstave in vedno smo na premieri od njega dobili ogromno košaro rož.

Šimen Zupančič

Odraščali ste v meščanski družini. Kako je bilo to videti?

Vajena sem bila meščanskega življenja in hišnih pomočnic. Odraščala sem na sončni strani režima. Ne meni ne mojim bratom ni nikoli nič manjkalo. Moj oče je bil politik, razgledan in moder človek, poskrbel pa je tudi za to, da nikoli nismo imeli ničesar preveč, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Med odraščanjem sem bila na smrt užaljena, da me ni jemal s seboj na potovanja, ko so drugi s seboj na pot jemali hišne pomočnice.

Kakšni ste bili kot mlado dekle?

Rasla sem v zelo liberalnem in svobodnem okolju, imela sem neizmerno svobodo. V šoli sem bila pridna in z mano niso imeli težav. Odraščala sem s tremi brati, zdaj imam žal samo še enega. Nismo bili deležni tradicionalne vzgoje. Mama je bila s podeželja, a je zelo zgodaj prišla v mesto in se tu oblikovala, zrasla in odrasla. Oče pa je bil popoln džentelmen iz meščanske družine. Zelo sem bila navezana nanj.

Katerih kompromisov niste delali?

Nikdar nisem izkoriščala zvez in poznanstev, da bi prišla do bonusov, vlog.

Kakšne sanje je imela mlada Marijana in katere od njih so se uresničile drugače, kot ste si predstavljali?

Sanjala sem, da bom svetovna zvezda. Najmanj Greta Garbo. Kot osnovnošolka sem pisala v Hollywood na Metro Goldwyn Mayer za avtograme. To je bila moja fascinacija. Ko sem prihajala iz šole, je naša gospodinjska pomočnica mahala s pismi iz Amerike. Poslali so mi avtograme Elizabeth Taylor, Roberta Taylorja, Ave Gardner, Petule Clark, Martina Carolla … Uresničila sem sanje o igralstvu -da sem začela, vztrajala in da zaključujem svojo igralsko pot. Z njo sem zadovoljna. Veliko mi je bilo danega in veliko sem tudi dala. Res pa je tudi, da z leti človek postane zelo realen: načrti, želje in ambicije postajajo veliko bolj realni, dosegljivi in izvedljivi. Zdaj točno vem, do kod in kam sežem.

Kako se je vaš odnos do igre spreminjal od mladostne strasti do današnje zrelosti?

Kar precej. Včasih se spomnim, da se mi je strašno mudilo, češ to »moram« narediti. Z leti pa počasi začneš pluti bolj počasi skupaj s svojo vlogo, čedalje bolj prihaja vate. Čas je pomemben. V mladosti se mi je blazno mudilo, zdaj se mi ne mudi več. Ni zdravo prehitevati in delati stvari na silo. (smeh)

Kako težko je bilo dobiti vlogo?

Na oglasni tabli si prebral, katero vlogo boš igral, in le redki so vedeli vnaprej. Zdaj je veliko pogovorov z igralci, takrat pa smo bili popolnoma odvisni od režiserja tega, kakšno zasedbo si je zamislil, in vodstva Drame. Samo enkrat sem prosila za alternacijo. Takrat mi je bilo resnično pomembno, da bi igrala v predstavi, in bi kar umrla od hudega, če vloge ne bi dobila, saj mi je bila tista predstava tako pomembna. Rekla sem si, da bom naredila vse, da bi jo igrala. Bila se presrečna, ko sem bila nato alternacija Ivi Zupančič.

Šimen Zupančič

Kako se je spremenilo gledališče v primerjavi z danes?

Zelo. Ampak igralec ostane igralec, oder ostane oder, tehnika pa se je zelo modernizirala. Predstave zdaj so drugačne. Včasih so bile predstave, zdaj so projekti, a osnova je enaka: oder, igralec in občinstvo. Ki odide, če mu nisi všeč. Drama na Litostrojski 56 je za gledališče skrajno neinventivno okolje. Lokacija, ki odvzame, ne pa dodaja, kar je dajala stara Drama. Vendar publika prihaja, predstave so polno obiskane. Osnovno poslanstvo gledališča gre naprej.

S katero kolegico ste se najbolje razumeli?

Alenka Vipotnik je bila najprej moja prijateljica, nato kolegica in potem še svakinja. Veliko mojih dragih žal ni več, ona mi zares manjka ... Skupaj sva živeli na Taboru, v gledališču … Veliko sva si delili. Slabega in dobrega.

Kako se vam zdi, da se igralke spreminjajo?

Zase – tako se mi zdi – bi rekla, da sem bila premalo samozavestna, danes pa punce so, kar se mi zdi prav. Na začetku sem na bralnih vajah skoraj šepetala od treme, ko sem brala tekst, danes pa tega ni in prav je tako. Všeč mi je spoštovanje, ne pa strahospoštovanje, kajti to prinaša samo frustracije, ki sem jo dobro občutila. Mene je bilo takrat groza narediti kaj narobe, napako. Danes pa je to del procesa. Res velja obrabljen pregovor, da se ob napakah učiš.

Film in TV

Vesna Milek: "Zaradi ljubezni sem že naredila neumnost"

Številni ustvarjalci se radi spominjajo gostovanj. Kako ste jih doživljali vi?

Bilo je čudovito in veliko smo se (tudi) zabavali. Odlično se je bilo srečevati s kolegi. Igralci se najbolje razumemo med sabo, kajti nihče drug ne more tako razumeti naših stisk in strahov. Prav zato se hitro povežemo ne glede na to, iz katerega okolja in države prihajamo.

Sploh smo se ujeli z Beograjčani. Bila sem na veliko gostovanjih v Rusiji in Gruziji, največ gostovanj in izmenjav pa je bilo po krajih nekdanje Jugoslavije. Z Mileno Zupančič sva bili sošolki, skupaj sva študirali za izpite, se intenzivno družili, potem sta se najini poti malo ločili … Prišlo je »možovje«, ustvarili sva si družine, a sva ostali v stikih. Milena je neverjetna bojevnica in velik navdih. Sva kar usklajeni. Nisva igrali v veliko skupnih predstavah, sva pa spremljali delo druga od druge.

Kako vam je uspelo svoj poklic združiti z družinskim življenjem?

Bilo je naporno. Malce sem zavidala mami, ki je imela sicer štiri otroke, a dve hišni pomočnici, ki sta bili del družine. Jaz tega nisem imela. Z Alenko sva si zelo pomagali in si »podajali« otroke, da sva lahko delali. Velikokrat sva prosili, da nisva bili v isti predstavi. Umetnik je bil tudi moj bivši mož. Treba je bilo veliko kvačkati in štrikati, da sva nekako uredila varstvo za hčerki.

Velikokrat pa me je grizla tudi slaba vest. Ko sem gledala svojo starejšo hčer Ano, kolika časa je posvečala svojima otrokoma, sem dojela, da ji ne sežem niti do kolen. Jaz sem bila veliko odsotna, sploh ob večerih, ko je čas za pravljice. Na srečo je veliko pomagala tudi moja mama, saj smo nekaj časa živeli skupaj. Zdi se mi, da sta punci kar prehitro zrasli.

V kakšnih odnosih ste zdaj?

Moj občutek je, da smo v dobrih. Igramo ferplej, veliko se slišimo in vidimo. Liza, mlajša, živi blizu mene. Ni pa tako, da bi si s hčerkama ves čas visele za vratom. Zavedamo se povezanosti in tega, da se vedno lahko zanesemo druga na drugo. Imamo stabilne odnose, srečujemo se, ko se ujamemo. V Ljubljani sem več z Ano, na Notranjskem z Lizo. Res pa je, da sem veliko naokoli.

Glasba

Damjan Murko: "Maja edina pozna vse moje skrivnosti"

Veliko ste nastopali tudi v nanizankah, ki so čisto posebna izkušnja za igralce.

Z veseljem se lotevam različnih izzivov. V gledališču lahko recimo igraš kralja Leara in druge pomembne vloge, nanizanke pa so popolnoma drugačna izkušnja. Prav je, da se snemajo, da ljudje spoznajo slovenske igralce, ker so res izvrstni.

Veliko odličnih mladih igralcev sem spoznala na snemanjih. Ko se prvič srečamo, jim povem, da sem zelo konfliktna oseba, in z resnim glasom dodam, naj pazijo, kako se bodo obnašali do mene. Sprva otrpnejo, potem pa vidijo, da je to blef, ki hitro zbledi (smeh), in na koncu se imamo odlično. Povežemo se in kljub obilo dela preživimo krasne trenutke skupaj.

Ste v letih, ko imate vse. Za kaj pa vam ni škoda ne časa ne denarja?

Da ne bom klišejska – za kakšno zelo dobro večerjo, kozarec dobre in primerno ohlajene penine. Zadnje čase pa imam zelo rada tudi sorbet. Pa za kakšno dobro družbo, predvsem takšnih, ki ne jamrajo, kaj vse jih boli, kako dolgo bodo še in kako je bilo včasih vse lepo. Takim sem hvaležna, da ne pridejo na obisk. Čeprav imam zelo izrazit čut za dolžnost in red, se imam zelo rada tudi fino. Po horoskopu sem dvojček; po eni strani sem kaotična, po drugi pa natančna in urejena. To kar funkcionira, ne da bi bila kakšna stran preveč oškodovana. (smeh)

Domači

Stojan Auer o pokojni ženi: "Povsod jo vidim"

Film in TV

Maja Martina Merljak: "Živela sem na meji, pa tudi čez"

Pride čas, ko se začnejo ljudje poslavljati. Kako je z novimi v vašem življenju?

Teh mojih, ki smo se res družili v življenju, je žal čedalje manj. Nekateri so tudi že precej odmaknjeni od tega, kar se dogaja. Moram reči, da rada delam tudi zato, ker sem obkrožena z ljudmi, ki so šele na sredi poti, ki potujejo naprej. Čakam jih tam nekje in gremo nekaj časa skupaj. Hvaležna sem, da so mi za pet let podaljšali vozniško dovoljenje.

Naposlušala sem se, kakšne zveze imam. Nimam zvez, jaz ves čas vozim. In tega se navadiš. Pri vsaki stvari je tako. Tako je bila tudi monodrama višek predrznosti. To ni hec, treba se je bilo res dobro pripraviti. Po Ljubljani se naokoli vozim na kolesu, kjer so električni skiroji veliko večja nevarnost od avta.

Vedno ste izjemno urejeni. Ali temu posvečate veliko pozornosti?

Malce sem nečimrna, kot ženska in kot igralka. Uredim se zato, ker se rada dobro počutim. In nečimrnosti ne jemljem kot slabo. Rada sem urejena. Tako se bolje počutim, tudi če grem okopavat krompir. Nekoč sem bila zelo blizu plastični operaciji. Kolega zdravnik me je povezal s plastičnim kirurgom, šla sem na posvet, posedel me je pred ogledalo, kjer si umivajo roke, mi potegnil kožo nazaj in me vprašal, ali bi si bila všeč takšna. Rekla sem, da bom premislila in me ni bilo več nazaj. Hvala bogu, da se nisem odločila za to, kajti to je nikoli končana zgodba.