Profimedia

Ko bolečina ne ostane le v preteklosti

Včasih v življenju naletimo na čudne reakcije, ki si jih ne znamo razložiti. Pretirano prestrašeno reagiramo na dvignjen glas. Težko zaupamo. V odnosih se ujamemo v vzorce, ki nam škodijo. Ob drobnih sprožilcih se v nas prebudi panika, sram ali mrzel val tesnobe. In ko se vprašamo, od kod to prihaja, včasih ne najdemo jasnega odgovora.

PREBERITE TUDI:

· Zdravje

Ste se spet zbudili ob 3. uri zjutraj? To je verjetno razlog ...

· Odnosi

Delite lokacijo s partnerjem? To razkrije več o odnosu, kot si mislite

Družinske travme so zapleteni, pogosto nevidni procesi, ki potujejo skozi generacije. Včasih gre za očitne dogodke – nasilje, alkoholizem, spolna zloraba, revščina, naravne nesreče ... Večinoma pa je travma bolj tiha in neopazna. Lahko gre za odraščanje v domu, kjer se ni govorilo o čustvih. Ali pa je bilo doma vedno nekaj »narobe«, pa nihče ni povedal kaj. Morda je šlo za dom, kjer ni bilo prostora za otroško ranljivost, le za prilagajanje.

Bolečina, ki je ostala neizražena, se lahko pozneje pokaže na najbolj nepričakovanih mestih. Tako se na primer nekdo lahko panično boji psa, čeprav ga ta nikoli ni napadel. Pa vendar se je v družinski zgodovini pred generacijami zgodilo nekaj hudega, nek napadalen incident, o katerem se ni govorilo. Tisti dogodek je morda ostal zamolčan, občutek ogroženosti pa se je ohranil kot neviden zapis v telesu in družinski dinamiki.

Isto vidimo pri družinskem nasilju. Zagotovo ni naključje, da sta roman in film Konča se z nama doživela tako navdušenje. Avtorica je slikovito prikazala, kako se vzorci prenašajo iz generacije v generacijo: ženska, ki je kot otrok opazovala nasilje, kasneje prezrcali isti odnos, čeprav si je obljubila, da se to njej ne bo nikoli zgodilo. Razum ve, da ni prav. A telo pozna le tisto, kar je doživelo. In tisto – neželeno, boleče – potem poustvarja. Zakaj je tako? Zakaj ne zmoremo preprosto »presekati« in živeti drugače? Koliko ljudi se je podzavestno prepoznalo v tej zgodbi?

Zakaj se travma sploh prenaša?

Travme se prenašajo zato, ker človek kot otrok nima izbire. Uči se iz okolja, v katerem živi. Če je svet doma poln kričanja, tišine, izolacije ali strahu, postane to »normalnost«. Ko odraste, nosi s seboj preslikavo teh vzorcev, tudi če jih nikoli ni želel.

Prenašajo se tudi prek odnosov in navezanosti. Če starš sam nosi nepredelano travmo, je pogosto preplavljen ali čustveno odsoten. Otrok se temu prilagodi: postane pretirano odgovoren, neopazen, ugajajoč ali pa uporniški. Enake strategije preživetja nato nosi v odrasla razmerja.

V ozadju pa je pogosto preprosta resnica: ranjeni ljudje ranijo ljudi – še posebej tiste, ki jih imajo najraje. Ne zato, ker bi želeli. Zato, ker drugače ne znajo.

Tudi znanost potrjuje: travma se vtisne globlje, kot si mislimo

V zadnjih letih se vedno več govori o epigenetiki – znanosti, ki preučuje, kako življenjske izkušnje vplivajo na to, kateri geni se vklopijo in izklopijo. Travma ne »pokvari« našega DNK zapisa, lahko pa spremeni način, kako se ta zapis izraža.

Raziskave na potomcih preživelih holokavsta, vojnih žrtev in ljudi, ki so preživeli velike lakote, kažejo, da hude izkušnje puščajo merljive epigenetske sledi, ki jih lahko nosijo tudi naslednje generacije. Pri otrocih in vnukih žrtev so našli spremembe na genih, povezanih z odzivom na stres in imunskim sistemom, kar lahko vpliva na večjo nagnjenost k tesnobi, depresiji, srčno-žilnim boleznim ali težavam s presnovo. Družinska travma je torej resnična fiziološka zapuščina – nevidna, a prisotna.

Profimedia

To ne pomeni, da smo »obsojeni« na travmo svojih prednikov. Pomeni pa, da je njihova bolečina res pustila sled – v družinskih zgodbah, v načinu vzgoje in v našem telesu. A dobra novica je, da se tudi zdravljenje zapisuje v gene. Novi vzorci varnosti lahko izravnajo stare zapise strahu.

Kako prepoznamo, da travmo morda nosimo tudi sami?

Veliko odraslih verjame, da »pri njih ni bilo tako hudo«. A telo se spominja, tudi ko razum pozabi. In travma se pogosto pokaže posredno – skozi kompenzacijske mehanizme, s katerimi poskušamo obvladati notranji nemir.

Zato si za trenutek prisluhnite.

Ste doživeli nekaj težkega – izgubo, nasilje, izdajo, kaotično otroštvo – in od takrat v sebi nosite strah, žalost, otopelost ali brezup?
Vas hitro preplavi panika ali tesnoba?
Ste pogosto razdražljivi, brez pravega razloga?
Se vam zdi, da se ne morete zbrati, da misli pobegnejo, da preprosto ne zmorete dokončati nalog?
Imate občutek, da potrebujete »nekaj« – hrano, alkohol, cigareto, prekomerno uporabo telefona – samo da za trenutek utišate notranjo napetost?
Se vam dogaja, da otopite, se izklopite, postanete čustveno nedosegljivi, ko je neka situacija preveč za vas?

Če se prepoznate, se ustavite. To niso znaki šibkosti. To so simptomi travme. Vaše telo vam pošilja sporočilo: »Bilo je preveč. In zdaj potrebujem pomoč.«

Posledice družinskih travm: v odnosih, v duši in v telesu

Ko travma ostane neprepoznana, se pogosto pokaže na treh ravneh.

V odnosih. Vedno ponavljamo en in isti scenarij. Izbiramo partnerje, ob katerih se počutimo »znano« – tudi če je to znano boleče. Prenašamo nasilje, varanje, nespoštovanje, ker nek del nas verjame, da tako pač je v odnosih. Težko postavljamo meje. Pogosto se znajdemo v vlogi starša svojim staršem ali partnerju – skrbimo za vse, sebe pa potisnemo na zadnje mesto.

Profimedia

V psihi. Kronična tesnoba, depresivnost, nezmožnost sprostitve, panični napadi, občutek praznine, pretirana kontrola, razpadi samopodobe. Pri mnogih se pojavijo tudi simptomi posttravmatske stresne motnje – vsiljivi spomini, močni telesni odzivi ob sprožilcih, izogibanje določenim situacijam, otopelost.

V telesu. Travma, ki dolgo deluje v ozadju, vpliva na živčni sistem, hormone in imunost. Povezana je z motnjami spanja, prebavnimi težavami, visokim krvnim tlakom, kroničnimi bolečinami, izčrpanostjo, ponavljajočimi se vnetji, celo nekaterimi srčno-žilnimi in presnovnimi motnjami. To ne pomeni, da je za vsako bolezen »kriv« naš rodovnik. Pomeni pa, da nismo zgolj glava, ki premleva misli, ampak celotno bitje – z zgodbo, ki se je zapisala tudi v možgane, živčni sistem, hormone in imunski sistem. In da ima zdravljenje travme vpliv tudi na naše telesno zdravje.

Da, cikel se da prekiniti – in pri tem nismo sami

Kljub vsemu generacijska travma ni doživljenjska obsodba. Cikel se lahko prekine – a ne sam od sebe. Ustavi jo nekdo, ki se upa ustaviti, pogledati vase in reči: »Pri meni se konča.« Potrebni so zavestna odločitev, pogum in potrpežljivost.

Kako?

Najprej s prepoznavo.

Prvi korak je prepoznavanje in priznanje. To, da si dovolimo reči: »V naši družini se je dogajalo nasilje.« Ali: »Moji starši niso znali čustveno poskrbeti zame.« Ali: »Živeli smo v strahu, revščini, kaosu – in to je pustilo posledice.« Ne zato, da bi obsojali starše ali stare starše, ampak da bi si končno povedali resnico. Travma, ki je skrita, namreč vlada iz ozadja, travma, ki je izrečena, pa izgubi vsaj del moči. Ko si priznamo resnico o svoji zgodbi, naredimo največji korak k ozdravljenju.

Nato z razumevanjem svojih vzorcev.

Drugi korak je razumevanje svojih vzorcev. To pomeni, da brez filtrov pogledamo, kako reagiramo, ko smo pod stresom, kako se odzivamo v konfliktih, kakšne partnerje izbiramo, kje vedno znova sabotiramo sami sebe. Pomaga, če si svoje vzorce dobesedno zapišemo: kje sem pretirano prilagodljiv, kje sem čustveno odrezana, kje bežim v delo, kje uporabljam hrano ali telefon, da ne čutim. Ko ugotovimo, kje se znova in znova lovimo – v odnosih, pri mejah, pri regulaciji čustev – dobimo zemljevid, s katerim lahko delamo.

Z delom na sebi – včasih samostojno, pogosto z oporo strokovnjaka.

To je del, kjer se začne zdravljenje – in kjer ni nujno, da takoj poiščemo strokovno pomoč. Terapija je dragocena, a sprememba se lahko začne tudi doma, z drobnimi, a izjemno učinkovitimi koraki. A treba se je zavedati, da travme bomo mogli pozdraviti le z eno knjigo ali dvema motivacijskima videoma. Pomembna je vztrajnost in preizkušanje različnih pristopov.

Profimedia

Eden najmočnejših med njimi je preprost: počasno, podaljšano izdihovanje. Gre za najbolj osnovno vajo za pomiritev živčnega sistema, ki jo uporabljajo skoraj vsi travmatski terapevti. Travma namreč živi v telesu – in telo moramo naučiti, da je spet varno. Vajo naredimo tako, da počasi vdihnemo skozi nos štiri sekunde, nato pa še počasneje izdihnemo šest do osem sekund. Že nekaj minut takšnega dihanja aktivira vagusni živec, umiri srčni utrip in preusmeri telo iz preživetvenega načina v stanje varnosti. To ni le tehnika sproščanja – je fiziološki ključ, ki odpira vrata zdravljenju. Ko se telo začne umirjati, se lahko začne umirjati tudi bolečina, ki smo jo dolgo nosili.

Seveda pa pridejo trenutki, ko samostojno delo ni dovolj. Kadar se pojavljajo panični napadi, huda tesnoba, depresivnost ali se v odnosih ponavljajo boleči vzorci, je strokovna pomoč neprecenljiva. Psiholog, psihoterapevt ali dober coach za travme nam lahko pomaga razumeti, kaj se nam dogaja, prepoznati povezave med preteklostjo in sedanjostjo, predelati boleče dogodke in se naučiti novih načinov regulacije.

Z gradnjo podporne mreže.

Travma se celi v odnosu, ne v izolaciji. Potrebujemo vsaj nekaj ljudi, ob katerih se počutimo varne – prijatelje, partnerja, skupino za podporo, terapevtsko skupino, včasih tudi skupnost, ki razume, o čem govorimo (na primer skupine za žrtve nasilja). Pomembno je, da ne ostanemo sami s svojim procesom, pač pa v krogu ljudi, ob katerih se počutimo varne in ki razumejo, skozi kaj gremo.

S skrbjo za telo, ki je travmo nosilo.

Peti korak je skrb za telo in živčni sistem. Travma živi v telesu, zato jo moramo zdraviti tudi tam. Dihalne vaje, nežno gibanje, dovolj spanja, hranljiva hrana, stik z naravo, tehnike za regulacijo živčnega sistema – vse to so temelji okrevanja.

Zdravljenje ni linearno. Pridejo dnevi, ko gre, in dnevi, ko se zdi, da gremo nazaj. A vsak nov, bolj zdrav korak preoblikuje notranji zapis – in s tem prihodnost.

Naša odgovornost do otrok: prihodnje generacije čakajo na nas

Veliko staršev si reče: »Moji otroci ne bodo šli skozi to, kar sem jaz.« In to ni le želja – to je naš najgloblji notranji klic.

A cikla ne prekinemo le s tem, da otroka ne udarimo. Cikel prekinemo, ko zdravimo rane, zaradi katerih bi to sploh utegnili narediti. Ko znamo zadihati, preden reagiramo. Ko znamo reči: »Oprosti, tukaj sem reagirala iz svojih starih ran.« Ko znamo ponuditi toplino, ki je sami nismo dobili. Vsaka takšna iskrena beseda je majhen rez v stari verigi travme.

Profimedia

Morda ste si tudi vi že večkrat obljubili, da bo pri vas drugače – pa se potem znajdete v istih dialogih, istih prepirih, istih tišinah. To ne pomeni, da niste dovolj močni ali da sprememba ni mogoča. Pomeni, da potrebujete podporo. Da je čas, da vzamete svojo zgodbo resno.

Generacijska travma se ne konča sama od sebe. Konča se, ko nekdo v verigi reče: »Dovolj. Ne bom več prenašal tega naprej.« In morda je prav ta trenutek – vaš trenutek zavedanja – prva rez v verigi generacijske travme. Morda ste prav vi tisti, ki boste za vedno spremenili smer vaše družinske zgodbe.

In to je največje darilo, kar ga lahko človek podari prihodnosti.