I. V.

##IMAGE-3593110##

Ko se število let zaokroži na sedem desetletij, človek začuti, da bi bilo dobro to obeležiti z nečim, s čimer bi tudi sam zaokrožil dejavnejše in ustvarjalnejše obdobje življenja. Milan Markelj, pisatelj, pesnik, glasbenik in dolgoletni urednik kulturne rubrike v Dolenjskem listu, se je to odločil to storiti s svojim nadprijateljem, kot je v uvodu zbirke kratkih zgodb Podobice krhanja, ki jo je pred kratim izdal v samozaložbi, poimenoval knjigo, prijateljico, ki mu je delala družbo vse življenje.

V Podobicah krhanja je Milan Markelj naredil izbor kratkih zgodb, objavljenih v knjigah Podobice in Krhanje, ter proznih zapisov, obelodanjenih v različnih revijah in časopisih. Njegove zgodbe so podobe iz sveta ljudi, ki živijo nekje na robu, vsaj navidezno, a v njih lahko prepoznamo svet, ki se dogaja tudi v naših glavah. Tudi Markljevi junaki, tako kot slehernik, se trudijo prepričati, da jim gre bolje, kot jim gre, prepričati sebe in druge, da so nekaj drugega, kot dejansko so, in, ko vidijo, da ne morejo premagati samega sebe, izgubijo bitko s samim seboj.

Markljev jezik je bogat, njegove zgodbe so globoko premišljene, dodelane in večplastne. Ne da se jih brati s požrešnostjo, vse naenkrat, zanje si je treba vzeti čas, jih prebirati eno po eno in jih počasi prežvečiti do konca, da iztisneš iz njih vse okuse.

Like za svoje zgodbe je Markelj našel v vsakdanjem življenju in jih postavil v pisateljsko domišljijsko oblikovane dogodke. V njegovih zgodbah ne nastopajo mladi, pametni, lepi in srečni ljudje, njegovi junaki so, čakajoč odrešitve, odrinjeni na rob ali za šank, čakajo, da se jim bo odprlo, da bodo doživeli svoj srečen trenutek, tako kot pogrebnik Drejc-Nejc, ki ga je nevesta po treh dneh zapustila z vsemi prihranki vred, ali Hubert, ki se je odločil, da se bo oženil in je bil srečen in je pil s prijatelji, dokler ga ni nekdo vprašal, katero bo vzel, in s tem razbil iluzijo. Markljeva ljubimca sta v razpadajoči zidanici združena pijanca, ki ju loči neustavljiva sla po pijači in po nemarnem odložena cigareta, ki zaneti požar, ta pa Jožefo odnese v nebo in njenega ljubimca pusti na drugi strani rajskih vrat.

Tudi v najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine poseže, a ne razpravlja o tem, kdo je storil zločin in kdo je kriv, ne obtožuje in ne razsoja. V Jami spregovori v prvi osebi skozi po naključju preživelega ranjenega partizana, ki so ga soborci s tovariši skrili v jamo v Rogu, a so bili izdani in jih je, prepričana, da jih bo s tem rešila pred mučenjem, postrelila partizanka, medicinska sestra, ki je na koncu sodila še sama sebi, kar pričevalec ugotovi šele leta po vojni. Tudi skozi udarec očeta, s katerim z brazgotino za vse njeno kratko življenje zaznamuje svojo hčerko, ko jo kot otroka zaloti, da pokopava martinčka, ki so ga ubili "fantje", Milan Markelj pripoveduje o tragediji časa, v katerem ni jasno, kdo je krvnik in kdo žrtev in ali ni to celo ista oseba.

Milan Markelj se je začel resneje ukvarjati tako s prozo kot tudi poezijo v gimnazijskih letih, ko sta s prijateljem Tonetom Jakšetom sodelovala v uredništvu Stezic, gimnazijskega glasila, za katerega sta tedaj dobila enkratno podeljeno Westrovo nagrado. "Vedno sem pisal oboje, prozo in poezijo, a ves čas po malem," pravi Markelj, ki je tako kot še marsikateri drug dolenjski ustvarjalec dobil veliko spodbude z Dolenjskimi razgledi, nekdanjo kulturno prilogo Dolenjskega lista, ko se je ta odprla tudi literaturi. Objavljal je tudi v Sodobnosti in Problemih ter bil med pobudniki za nastanek revije Rast ter njen dolgoletni urednik.