Shuttestock

Star sem preko 70 let, bolj ali manj zdrav. Imam urejeno življenje, ljubečo družino in z optimizmom gledam naprej. Ko pa bo prišel moj čas, želim oditi brez trpljenja, spokojno, najraje obdan z bližnjimi. Nikakor nočem, da bi me, že nemočnega in odvisnega od drugih, brez upanja na ozdravitev, doletelo še neznansko trpljenje. Ne želim pristati v paliativni oskrbi, med samimi umirajočimi ter v strahu, blodnjah in v hudih bolečinah čakati na odrešilni konec.

Tako sem se odločil po temeljitem razmisleku, stoječem na številnih grdih usodah umirajočih ljudi. Naj povem samo tri izmed njih.

Prva: Bilo je v mojem otroštvu. Naš sosed je bil kolar in z zanimanjem sem rad opazoval, kako spretno je ravnal z orodjem. Včasih sem vrtel brus ali držal deske, ki jih je skobljal v doge. Imel sem občutek, da sva prijatelja. Potem pa je nenadoma zbolel. Njegovo telo se je deformiralo, koleno mu je močno pritiskalo v brado in vrat. Zdravniki mu niso mogli pomagati. Ležal je doma, kjer sem ga parkrat obiskal. Trpel je neznosne bolečine, mesto, kamor je pritiskalo koleno, se je vnelo. Pozneje sem zvedel, da so se tam zaredili črvi. Imel je krče in takrat je rjovel od bolečin.

Ko sem bil zadnjikrat pri njem, me je s solznimi očmi prosil, naj grem po macolo in ga ubijem, ali pa mu vsaj prinesem nož, da se bo sam. Potem se nisem več upal k njemu. Po dolgih mesecih trpljenja je v mukah umrl. Da so lahko pokrili krsto, so mu morali polomiti kosti.

Druga: S strtim gležnjem sem pristal v bolnišnici. Poleg mene je ležal prijeten osemdesetletni gospod. Povedal mi je svojo pretresljivo zgodbo. Imel je raka, ki se je s prostate razširil po celem telesu. Obetali so mu še par mesecev življenja. Za povrh pa si je zlomil kolk. Utrdili so mu ga z zunanjimi šinami. Vsakih nekaj dni so ga z rešilcem odpeljali v Ljubljano, da so mu v Kliničnem centru prečistili kri.

Zanj je bilo to pravo mučenje. Najprej prevoz z rešilcem, ki je vozil po jamastih podeželskih cestah in spotoma pobiral še druge bolnike. Vsakič, ko se je avto malo zagugal, ga je strašno zabolelo zlomljeno mesto. Sledilo je mučno čakanje na hodniku, mučen poseg, zopet čakanje in nato prevoz nazaj v bolnišnico. Ves čas mu niso zamenjali plenic …

To mi je pripovedoval v solzah. Molil je, naj ga že vendar Bog vzame k sebi, samo, da bo teh muk konec. Ko so ga odpustili domov, je počakal pravi trenutek in se z vrvico iz pižame leže obesil na trapez.

Tretja: V sosednji vasi je živel starec, pestile so ga mnoge bolezni. Naveličan bolečin, zdravnikov in bolnišnic je prosil Boga, da bi že vendar umrl. A konca ni in ni bilo. V obupu in s skrajnimi napori se je obesil. Zanka pa se je nekako zataknila in ga ni zadušila. Ko so ga svojci našli, so videli, da si je z nohti oba gležnja spraskal do kosti. Ocenili so, da je na vrvi umiral več ur.

Ne, nočem deliti njihove usode! Rad bi zaključil svoje življenje z vsaj zadnjo trohico dostojanstva, vedoč, da sem do zadnjega diha ljubljen in spoštovan človek. Takrat bi bil rad ponosen, da ne uničujem življenja mojim dragim, ki bi me morali negovati. Nočem morfija, ki bi navzven prikril moje trpljenje, sam pa bi najbrž haluciniral v groznih bolečinah. Nočem poslušati tihih krikov so-umirajočih v toliko opevani paliativi.

Res je, ob poti do uporabe Zakona nas čaka mnogo čeri. S temeljitim razmislekom pa se jim bomo z lahkoto izognili. Pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne smejo dopuščati nikakršnega dvoma v njihovo legitimnost! Vsi, ki bodo z njimi kakorkoli povezani, morajo biti soglasni, da je pomoč za odhajajočega najboljša, najbolj humana, najbolj človeška, pravno nesporna odrešitev in da jo je umirajoči še pri polni zavesti sam predlagal.

Vsi ti, zdravniki, pravniki in Cerkve lahko v svojih zavezah najdejo temelje za tovrstno pomoč človeku, ki si želi mirno oditi! Ali pa morda vera v Boga vključuje tudi obvezno trpljenje v zadnjih dneh življenja?

Drage volivke in volivci, prosim vas, prizanesite mi s trpljenjem v mojih zadnjih dneh! Ne dopovedujte mi, da morfij odžene vse bolečine, ker za to ni trdnih dokazov, pa tudi ne deluje enako pri vseh umirajočih. Ne blebetajte, da gre pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za zastrupljanje, ker gre v resnici za odrešitev.

Vedno sem lahko vplival na potek svojega življenja, prosim vas, dajte mi možnost, da ga bom lahko zadovoljno končal! Prosim!

Glasujte ZA humani zakon!

Jože Muhič, Novo mesto