Šimen Zupančič

Kako ste začeli poročati s kriznih žarišč po svetu?
Po eni strani je to naključje, po drugi pa podiranje meja, ki si jih sami postavljamo. Ko enkrat narediš res dobro zgodbo, prideš blizu ljudem, uspeš to prenesti gledalcem, se ne moreš več sprijazniti s poročanjem z ulice, z izjavami naključnih ljudi, z dolgočasnimi posnetki prometnih konic … In potem se vračaš nazaj, k osebnim zgodbam, za katere pa je seveda treba kaj narediti in včasih tudi tvegati.

Kako pa se distancirate od vsega zla, ki ste mu priča?
Težko. Najprej je seveda vse podrejeno delu, organizaciji, preživetju, ni časa, da bi se oziral nazaj in veliko razmišljal. Potem pa te vseeno te zgodbe, morda še bolj tiste nikoli povedane, spremljajo, za vedno. Če ne drugače, v sanjah, morda kot prebliski v kakih težkih trenutkih.

Šimen Zupančič

Kakšen je začetek dela, ko pridete na vojno območje? Kako navežete stike, poskrbite za lastno varnost ... Kakšna so pravila?

Predvsem je pravilo to, da ni pravil. Po toliko letih poznam veliko ljudi, in zanimivo, ne glede na to kam prideš, od Iraka, Libanona, pa do Ukrajine, je bolj ali manj ista skupina poročevalcev. Tako vedno dobiš informacije, kak nasvet iz prve roke. In to je največ vredno na območjih, kjer se stvari hitro spreminjajo, kjer je ena ulica lahko čisto v redu, druga pa smrtno nevarna.

Najprej moraš ugotoviti, kje so meje, in potem delati znotraj tega, kar je mogoče.

Kolikokrat ste že bili v smrtni nevarnosti?
Nekajkrat pa že … Včasih se šele pozneje, ko sediš doma na kavču, zaveš, da bi se lahko slabo končalo. Okoliščine so različne, včasih ne moreš narediti nič in lahko samo rečeš, še dobro, da sem imela srečo. Včasih rečeš, še dobro, da me je bilo malo strah in nisem rinila povsem na fronto.

Vreme

Lučka Kajfež Bogataj: "Nereagiranje nas bo drago stalo"

Velikokrat pa je vse videti v redu, sprejemljivo in potem se stvari zapletejo, ljudje postanejo nervozni. V Libanonu je bilo veliko nezaupanja, v vsakem prišleku so videli morebitnega vohuna. In potem je v redu, če imaš izkušnje, če znaš ljudi pomiriti, prepričati, da jim nič nočeš, da ti lahko zaupajo. Če imam vpliv na situacijo, če ne gre ravno za bombo ali kroglo, se je kar zanesem nase, da se bom že nekako izgovorila.

Šimen Zupančič

Česa za dobro zgodbo pa vendarle ne bi nikdar naredili?

Ah, veliko stvari. Zdi se mi, da mi ni treba več ničesar dokazovati, ne sebi ne drugim. Pač narediš, kar lahko. Je pa res, da je pritisk velik, ko je neki konflikt, neka vojna, vsak dan prva novica. Sploh če se več dni kaj ne da zaradi dovoljenj ali objektivne nevarnosti, potem seveda razmišljaš širše in si pripravljen tvegati več, kot bi bilo prav. Jaz imam Gunnarja, moža, s katerim še vedno pogosto skupaj delava, in mi reče, ne, to je preveč. To ni zadnja zgodba in to ni zadnja vojna.

Kako zmorete iti naprej, ko na lastne oči vidite vse to uničenje, mrtve, ranjene, ljudi v stiski? Kako jim lahko pomagate?
Najhujše je spoznanje, da skoraj nikoli ne moreš zares pomagati, konkretno kaj narediti. Neverjetno je, česa vse smo ljudje sposobni. Na eni strani uničenja, na drugi preživetja. Včasih mislim, pa saj po taki tragediji, ko so ljudje izgubili dom, družino, skoraj vse sorodnike, ne morejo preživeti, ne morejo več naprej.

Ko poslušaš zgodbe ljudi, si misliš, kako sploh lahko stojijo pred teboj in ti vse to govorijo.

Ampak včasih je to lahko tudi terapevtsko. Spomnim se deklice iz Gaze, ki bi govorila dan in noč, vse, vsak detajl, ki se ga je spomnila, se vrnila večkrat nazaj k trenutku, kako so bile nad njo ruševine, kako je imela občutek, da je ujeta v tulcu in potem je ugotovila, da ne more več premikati nog, da so ji ohromele.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 12/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.