revija Jana

Kancler Merz. Dobro povedano, vsepovsod citirano. To je pa tudi vse. Judov, ki so končali v nemških taboriščih, to ne bo obudilo, Palestincev, ki jih njihovi potomci pobijajo v Palestini, pa tudi ne. Politika je kurba. Nespodobno, a resnično.

Tudi pri nas se bližajo volitve. Kdor ni gluh in slep, vidi, vse jim je podrejeno. Golobove božičnice, ovadbe, begajoči Prebilič, predvidljivi Logar … in še kopica nekih drugih, ki se jim sveti oblast. Ali pa vsaj kak cent iz državne malhe. Vse te šarade plačujemo državljani. Ker tudi to je demokracija. Časi so taki, da ne bo vseeno, kdo sedi na tronu. Si predstavljate, da bi zares počilo? Si koga od naših, ki se drenjajo za oblast in državni denar, predstavljate v vlogi narodovega zaščitnika, ki bi mu bilo bolj kot zase mar za Slovenijo? Premajhni smo, da bi nas obvarovalo orožje. Prej razum, taktika, pamet … Pa kaj od tega slutite med oblasti željnimi novimi in onimi večnimi? Poznamo jih. Nekatere čisto predolgo, da bi karkoli pričakovali. Druge prekratko, da bi smeli upati.

A oblast je slast. Referendumi so od nekdaj eden učinkovitejših pripomočkov za nabiranje glasov. So strankarska samopromocija, ki jo narod, če mu je prav ali ne, mora plačati. Demokracija ni poceni. Sedem milijonov. V nabor tovrstnih »pripomočkov« sodi tudi ponavljanje referenduma o evtanaziji. Desnica z Janšo na čelu tej pravici odločno nasprotuje. Ker življenje je sveto, pravijo.   

Če je. In kjer je. Netanjahu ve, da v Palestini ni. Tam pobijanje kogarkoli ni greh. Celo takrat, ko Trump že trobi, da je uredil konec vojne! Dvoličnost je brezmejna. Nagravžna. Vseprisotna. Tudi Janševa. Doma je evtanazija trpečega človeka smrtni greh, v Gazi pa je sistematično pobijanje otrok nedotakljiva pravica Izraela. Niti poboj 15 tisoč otrok, enako nedolžnih, kot so njegovi ali moji vnuki, Janše ne premakne. Nasprotno. To je očitno nekaj, za kar se je treba »Bibiju« pokloniti!? Janša ga rad in pogosto obiskuje.

Prav res, je mogoče, da smo si jih sami izvolili?  

A nismo slepi in gluhi le Slovenci. Tudi drugod ljudje nasedajo. Nekaj globalno vplivnih politikov spravlja svet na rob vojne. Praviloma so vsi izvoljeni na volitvah. In politiki držav, ki niso dovolj velike, da bi na novo risale meje, vedo, da tako zapletenih varnostnih razmer že od časov druge svetovne vojne ni bilo. In čakajo.

Pravila, poštenost, dostojnost … hlapijo tudi iz vsakdanjega življenja. Ko gre za denar, šteje izključno profit. Ne vem, zakaj se čudim. Turistično potovanje po Romuniji in Bolgariji sem omenila že prejšnjič. Zanimivo, poučno, simpatično, dobro pripravljeno, odličen vodič, lepo vreme. Skratka super. A domov je bilo vseeno lepo priti. Razlike med državami so očitne. Sloveniji v prid.  

Kakorkoli, naša agencija zna vabiti, zvabiti, a tudi zaslužiti. Ko smo se pred časom štirje želeli prijaviti na omenjeno potovanje, so nas zavrnili, ker da so – žal – vsa mesta že zasedena. Klic čez nekaj dni je na naše veliko veselje pomenil, da se je prostor vendarle našel. Ker se je mudilo, smo morali potovanje takoj zakupiti. Malo pred odhodom pa presenečenje. Za to isto, še pred dnevi prezasedeno potovanje smo morali doplačati … ker je bilo premalo prijavljenih! Vsak po 180 evrov. Približno 20 odstotkov prvotne vsote. Kasneje se je res izkazalo, da nas je bilo namesto 30 le 29. Smola za nas, sreča za agencijo. Ker se 30. potnik ni pojavil (???) je agencija zaslužila okoli pet tisoč evrov več, kot  bi jih, če bi se. Naključje? Namen? Presodite. Če bi za tovrstne finančne invencije podeljevali oskarje, bi bila morda tudi naša agencija med nominiranimi. Ali pa tudi ne. Posel je pač posel.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana