revija Jana

Tisti, ki sami niso imeli te moči, so poklicali tiste, ki jo imajo. Na srečo je veriga človeške srčnosti in sočutja premagala toge birokratske predpise in hladne bolnišnične protokole. Torej se da, mar ne? Seveda se da. Le sam ne smeš utoniti v tem sistemu. Ker potem te več ni; sistem te pogoltne kot pečko od grozdja, niti izpljune te ne.                  

Naslednji dan so Vesno vrnili na onkološko kliniko, na paliativni oddelek. Šele takrat sem jo šla obiskat. Moja prijateljica sicer obiskov v bolnišnici nikoli ni marala. Vedno je želela, da si jo bližnji zapomnimo v njeni najboljši, najmočnejši fizični obliki: »Kaj me boš gledala takšno, polomljeno in nemočno? Nočem. Zapomni si me takšno, kot sem bila ob svojih najboljših dnevih.«

Na tem oddelku onkologije, hvala bogu, še nisem bila. Na prvi pogled ni nič drugačen od preostalih, a tu je tišina globlja. Vsaj tako sem jo dojela. Vse se nekako odvija počasneje, tiho, po prstih. Nikomur se ne mudi, še najmanj bolnikom, ki v posteljah le čakajo, kdaj jih bo obiskala smrt. Grozen občutek. Zadnja postaja človeškega obstoja. Predzadnja, pardon, zadnja je zagotovo pokopališče. Vesna je bila v tisti marelični posteljnini vsa drobna in bleda. In malo jezna, ker se ni mogla niti premakniti. Bila sem v šoku; nisem je bila navajena takšne, nebogljene. Z Romanom sva prijela vsak svoj konec rjuhe, ki je bila zložena pod njo, in jo s skupnimi močmi dvignila ter rahlo premaknila, da je lažje zadihala. Na omarici poleg nje je stala rdeča plastična otroška steklenica s slamico. »A to si si s sabo prinesla?« sem vprašala presenečeno. Še nikoli je nisem videla piti iz takšnih stekleničk. »Ne, to so mi oni dali. Niti ene svoje stvari nimam, vse so mi odnesli. Verjetno se bojijo, da bi spet spila morfij. Ampak,« se je kislo nasmehnila, »saj ga nimam več. Samo dve flaški sem imela.«  

Nič nisem komentirala njenega zadnjega dejanja oziroma dveh. Kaj pa naj ji rečem? »Slabo si se tega lotila, draga moja, načrt ti ni uspel.« Zato je nisem oštevala. Stisnila sem se k njeni glavi, jo držala za roko in solza mi je spolzela iz očesa. Upala sem, da je Vesna ne vidi. Jaz ne jokam.  

»Nič ne skrbi, draga moja,« sem zašepetala. »Jutri gremo domov. Ne boš več tukaj ležala, obljubim ti. Doma bova naredile tako, kot sva se zmenili. Nič te več ne bo bolelo. Nič ne skrbi več, za vse bom poskrbela. Tako bo, kot si si zaželela.« Hvaležno me je pogledala in mi rahlo stisnila dlan. Potem pa je zašepetala: »Kati? Veš kaj?« »Kaj?« sem rekla. »Ni smisla. Nobenega smisla ni.« Za trenutek sem otrpnila. Ko so njene besede prišle do mojih možganov, sem tudi sama rahlo umrla. Ni smisla. Kako to misli, ni smisla?! Saj s tem »jebenim« smislom življenja se ukvarjamo vsa ta leta. Kako to, da ga zdaj ni? Kako naj si potem razložim vse te zgodbe, te knjige in govore, ki nas učijo, da je v trpljenju skrita lekcija, da je v vsakem boju namen, da smrt ni konec, temveč prehod k višjemu spoznanju?    

Sedela sem ob svoji umirajoči prijateljici in naenkrat dojela resnico, ki je prihajala iz njenih ust: smisel življenja, ki ga vsi tako obupno iščemo – v karieri,  ljubezni, v dosežkih, celo v boju proti bolezni – je le človeški konstrukt, pravljica, ki smo si jo sami izmislili, da bi preživeli grozoto dejstva. Dejstva, da se življenje preprosto zgodi. V dobrem in slabem.

Morda pa je smisel življenja ravno v tem, da ga ni. Da ni veličastnega načrta, ni končne nagrade, je le golo, neizprosno in naključno bivanje. In ko je moja Vesna, ki je bila ob koncu življenja soočena z golo steno, to prepoznala, se je njena duša osvobodila bremena iskanja tistega, česar ni mogoče najti. Potem se je osvobodila iluzije in končno našla mir.  

Samo sedeti ob njej in biti priča temu razkritju je bil edini smisel, ki mi je v tistem trenutku ostal. Smisel sočutja in tihe prisotnosti. Smisel, ki traja le toliko časa, kolikor traja tisti drobni stisk roke. Smisel, ki je v tem, da ga sprejmeš, četudi ga ni. In da je tudi tako v redu. »Kogar je poljubila večnost z ustnicami smrti,« je zapisala naša cenjena umetnica in pesnica Neža Maurer Škofic. »postane tako voljan: vsaka obleka mu je prav, vsaka hiša mu je dom, vsaka bilka – lepotica. Trenutki odpadajo, z zvonkim smehom – srebrna zrnca v srebrno posodo – in merijo čudež, ki se mu reče življenje.« Oh, draga Neža, kako prav si imela.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.