Shutterstock

Prva farsa se je zgodila kar na Cankarjevi Vrhniki, saj veste, on je avtor satirične drame Hlapci, od koder si večinoma izposojamo poimenovanje za zarukane in zatolčene Slovence. Vrhniško občinsko vodstvo je namreč umaknilo donacijo za ugledno Cankarjevo literarno nagrado, ker mu ni bil všeč govor lanskoletne nagrajenke. Ampak denar (osem tisočakov) je še zmeraj rezerviran, očitno namerava na desno nagnjeno občinsko vodstvo ustanoviti alternativno nagrado, v ta namen je že tudi celo zahtevalo zaščito blagovne znamke omenjene nagrade. Ker pa je občina le ena od soustanoviteljic te nagrade (druge so precej uglednejše, recimo Pen, ministrstvo in SAZU), je razkačena in razočarana ministrica za kulturo sporočila, da bo podelitev odslej v ljubljanskem (in ne vrhniškem) Cankarjevem domu, na družbenih omrežjih pa se je zapisalo tudi to: Vrhničani že za življenja niso marali Cankarja in tako je še zdaj.

Vsaj tako kot škandal s Cankarjevo nagrado je odmevalo »nespodobno« vabilo v albanščini iz Žalca. Povzročila ga je ravnateljica osnovne šole, ki je slovenskemu vabilu na roditeljski sestanek dodala še albanski prevod in ga razdelila učencem iz albanskih družin. To je prišlo na ušesa poslancu NSi in je pobesnel, češ »da je nezakonito poslovati drugače kot v slovenščini«, za njim pa se je vsul plaz komentarjev, da smo hlapci, ki se vsakomur prilagajamo, in da bi se morali tisti, ki prihajajo v Slovenijo, naučiti jezika, ne pa da jim dajemo potuho. Tujci da se kar dobro znajdejo, ko iščejo socialne pravice, sicer pa jim je slovenščina deveta skrb. In tako naprej. Ravnateljica je nekaj dni redno nastopala v medijih in pojasnjevala, da je na šoli kar petina učencev od drugod in da jim na vse mogoče načine pomagajo, da bi se čim prej uspešno vključili v šolski proces, seveda pa skušajo pritegniti tudi njihove starše, da bodo razumeli, za kaj gre, in da jim bodo v pomoč. Ministrstvo je ravnateljici pritrdilo, občina, ki je poskrbela za plačilo dodatnih ur slovenščine, pa tudi, čeprav se je župan s svojimi izjavami zapletel, v slogu »volk sit in koza cela« oziroma da je res treba zahtevati znanje slovenščine. Seveda, seveda, ampak kako in kdaj?

V Odmevih je tiste dni nastopala mlada lepotica iz Velenja z albanskim imenom in priimkom, govorila je v izvrstni slovenščini, ki je sama skoraj gotovo ne zmorem. Ja, dragi ksenofobi, tudi otroci, ki jim je treba danes pomagati in iskati prevajalce za njihove starše, bodo nekoč govorili lepo slovenščino ter morda prejemali literarne in druge nagrade, kot se že dolgo dogaja. Jezik njihovih staršev pa se bo prilagodil razmeram – če so zidarji, bo najbrž ostal bolj na preživetveni ravni, če so zdravniki, pa morajo znati kar spodobno slovensko. Največji problem so tisti družinski člani, ki niso zaposleni in nimajo stika z okoljem, kar so največkrat ženske. Vsekakor pa morajo vsi nekje začeti. Tisti, ki so že nekaj let v Sloveniji, ne potrebujejo dodatne pomoči in prevedenih vabil, drugi pa. Kaj je tu nerazumljivega? Bila sem zraven na neki primorski šoli, ko smo prevajali ukrajinski družini, v čem je problem – deklica se je namreč mimogrede naučila slovensko in se lepo vklopila v razred, nekaj mlajši fant pa ne. Kako mu pomagati? Kako prepričati starša, ki nista znala angleško, da se je treba malo bolj zagnano učiti slovenščine? Pri tem nista bila socialni problem, saj sta svoje podjetje v Ukrajini upravljala od daleč in s pomočjo sorodnikov. Mimogrede, v dveh letih se je potem tudi fant nekako ujel v šoli in starša zdaj že kar razumljivo govorita slovensko.

Neka ruska virtuozinja na violini, ki je igrala v enem od naših orkestrov in je zdaj v Avstriji, ker so jo pri nas kolegi šikanirali, mi je rekla, da za toliko orkestrov, kot jih imamo, v Sloveniji ni dovolj domačih vrhunskih glasbenikov. Pika. Pa saj ne gre samo za virtuoze, nimamo namreč šoferjev, negovalk, natakarjev … in nimamo dovolj otrok. Strašno hvaležni moramo biti za vse bistre glavice po naših šolah, od koder koli že so. Pa čeprav jim povratno osebni zaimki kar dolgo delajo težave.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana,  št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana