Arhiv NTRC

Obdobje, ko smo ljudje pozvani, naj ostajamo doma in upoštevamo številne ukrepe, je za marsikoga naporno. Simona Gobec, ki je odraščala v Štorah, zadnja leta pa dela in biva v Ljubljani, se je malodušju zoperstavila s pesnjenjem. Tega se je prvič lotila v osnovni šoli, ko je bila njena okoljsko naravnana pesem nagrajena. Besede je na papir izlila tudi ob kakšnih srčnih bolečinah. Da bi lažje premagala samotne dni ob prvem valu koronavirusa, si je zadala izziv, da bo 40 dni zapovrstjo vsak dan napisala eno pesem s šaljivim ali sproščenim tonom.

Svoja dela je objavljala na spletu in prejemala dobre odzive. Ko je spoznala, da s svojimi verzi razveseljuje še druge, je dobila še več motivacije za svojo poezijo. »Čeprav so razmere izjemno resne, ne smemo pozabiti na humor. Prav je, da skušamo drug drugega dvigniti v teh težkih časih. Tudi pregovor pravi, da je smeh pol zdravja,« je povedala.

Tem kar ni zmanjkalo

Najprej je mislila, da bodo pesmi govorile o naključnih temah, a sčasoma je opazila, da snov zanje zajema iz spremenjenega načina življenja in v odzivanju ljudi na različna nova pravila. Ko jo je jezilo, da ljudje ne upoštevajo navodil o prepovedi druženja in se vedejo neodgovorno, je na primer nastala pesem Egoisti, kjer ne moremo spregledati nekoliko kritičnega tona. »Že od nekdaj velja, da se znam tudi na malo piker način dotakniti katere resne teme in tako opozoriti na problematiko,« je dejala magistrica trženja, zaposlena v turizmu.

Trenutno enako kot v prvem valu epidemije koronavirusa čaka na delo, saj je turistična panoga ena od dejavnosti, ki so zaprte. Kljub temu da tudi čakanje na delo ni rožnato, Simona v določenih pesmi izraža solidarnost z ljudmi, ki v času epidemije ne morejo biti doma. »Pogrešam druženje s prijatelji, seveda mi omejitve niso všeč. A so med nami tudi ljudje, ki so vsak dan v prvih bojnih vrstah, od zdravnikov, policistov, trgovcev. Vse te skupine ljudi delajo v zelo zapletenih razmerah, da se ostali počutimo bolje. Ne zdi se mi prav, da se nekateri ljudje zaradi nenavadnih časov do omenjenih skupin ljudi vedejo neprimerno.«

Foto: Ana Topoljski in osebni arhiv

»Tudi pesem je lahko poziv ljudem, naj upoštevamo ukrepe, da vse ni tako črno in da je treba še malo zdržati, da bodo spet prišli lepši časi.«

Preberite več v Novem tedniku