Mateja J. Potočnik

Ampak Ana ni Maja. Ana je veliko bolj sproščena, spontana in nasmejana oseba. V seriji Takšno je življenje jo spremljamo kot zadržano, načelno in preudarno splošno zdravnico, po dolgem pogovoru z njo pa sem sama pomislila, kako bi bilo to čudovito igralko, ki se je tako dolg »skrivala« pred očmi širše javnosti, nadvse zanimivo videti tudi v kakšni bolj drzni, da ne rečem celo spletkarski vlogi.

Do serije Takšno je življenje vas širša javnost ni poznala, pa ste že kar nekaj časa v igralskem poklicu. Ste del močnega letnika AGRFT z Ano Dolinar Horvat, Viktorijo Bencik, Nino Ivanišin, Klemnom Slakonjo, Juretom Henigmanom ipd. Je bila to vaša odločitev ali samo ni bilo pravih priložnosti?

Res smo bili močan in izjemen letnik – letnik režiserjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Prav vsak od mojih sošolcev in sošolk je šel po svoji, samosvoji in edinstveni poti, tako karierni kot osebni; pogosto se ti dve poti tudi prepletata. Tudi pri sebi težko določim le en dejavnik, ki je vplival na mojo poklicno pot. Lahko bi samo rekla, takšno je življenje. (smeh) Če pa pomislim na tiste čase, verjetno res ni bilo pravih priložnosti – to gotovo drži. Hkrati pa sem bila tudi z mislimi povsem drugje, nekje v svojem adolescentnem obdobju, v iskanju sebe, v precej drugačnem življenjskem položaju kot moji sošolci.

V kakšnem smislu?

Za sabo sem že imela eno akademijo, in sicer sodobno plesno akademija SEAD v Salzburgu, na sprejemne izpite za dramsko igro pa sem šla malo za hec, malo za res. Teater me je sicer zelo privlačil, a je bil ples moja prva strast. Potem pa še fant, osamosvajanje in pozneje že želja po družini.

Si niste želeli biti v ospredju in siliti v prve vrste?

Kaj pa vem, težko rečem. Najbrž je šlo – tako kot pri marsičem v življenju – preprosto za splet okoliščin. Zagotovo pa je res, da že na akademiji nisem posebej silila v ospredje; nekako to takrat ni bilo v mojem stilu. Prišla sem namreč iz drugačne mentalitete, iz sveta sodobnega plesa, kjer je poudarek na individualizmu in osebnosti precej manjši, večji pa na skupinskem delu. Se pa spomnim ene anekdote. Po diplomski produkciji na AGRFT, ko sem bila oblečena v mini krilo in precej urejena, mi je čistilka rekla: »Pa zakaj se, Ana, ti ne oblečeš v tako minico večkrat, pa obuješ štikle in se malo naličiš? Ker si potem čisto druga – veliko bolj opazna …«

In zakaj Ana tega ni naredila?

Veliko vlogo ima pri tem tudi samozavest, za katero sem dolgo mislila, da spremlja moj temperament – saj sem vendar oven po horoskopu. (smeh) V umetniških vodah pa se je, nekje po puberteti, v adolescentnem obdobju, ta samozavest začela majati. Postajala sem manj instinktivna, manj odločna, več sem razmišljala in vse pogosteje premalo verjela vase, čeprav sem imela tako plesni kot igralski talent. Na umetniškem področju te samozavesti nekako nisem imela dovolj. Vedno sem se o čem spraševala, komplicirala, težila k neki perfekciji in bila do sebe preveč kritična. In to me je zelo oviralo. Tukaj pa ima zagotovo veliko vlogo tudi vzgoja. Vzgojena sem bila v skromnem duhu. Ta samokritičnost in negotovost sta me spremljali v celotnem procesu umetniške poti.

Ste z leti postali bolj samozavestni?

Z leti in z izkušnjami sem pridobila samozavest, tako da je zdaj vse to lažje, seveda. Zdaj sem tudi bolj ambiciozna, bolj vem, kaj hočem in kaj me veseli. Dolgo pravzaprav nisem niti zares vedela, ali je igra res zame. Pogrešala sem svojo prvo strast, plesni izraz. Bila sem razcepljena med tema dvema izbirama.

Ko vas spremljam v vlogi družinske zdravnice Maje Križaj, si želim, da bi imela tako zdravnico tudi sama. Kje ste dobili navdih za vlogo? Ste liku vnesli svoj značaj ali je vse le dobra igra?

Že takoj ko sem prebrala scenarij, se mi je zdelo, da mi je vloga v določenih vidikih pisana na kožo, poudarjam pa – ne v vseh. V določenih trenutkih mi je šla Maja kar malo na živce. Hkrati pa sem videla in začutila, da ji lahko dam nekaj svojega: človeški čut, empatijo, zanimanje za zdravstvene težave in bolezni ter razumevanje številnih vidikov medsebojnih odnosov, kjer imam tudi sama precej izkušenj (tako v partnerstvu kot v odnosu z otroki). Pogosto se mi je namreč dogajalo – in se mi še danes –, da so se mi ljudje, ki jih sploh nisem poznala, že ob prvem stiku zelo hitro odprli. Ta posluh za ljudi nosim v sebi že od otroštva. Prav v tem, torej v razumevanju ljudi in ne nazadnje v ljubezni do sočloveka in do življenja kot takega, mi je Maja najbližje.

Šimen Zupančič/MPA

V čem pa sta si z Majo različni?

Maja je veliko bolj zadržana v izražanju čustev, obvladana in racionalna ženska. Prav ta zadržanost, premišljenost, pa tudi potrpežljivost in samokontrola so bili zame največji igralski izziv. Ob tem sem se veliko naučila. Vloge sem se sicer lotila predvsem intuitivno, z izjemo prizorov v ambulanti. Za te sem imela kar nekaj priprav in sem se posvetovala z zdravnikom dr. Tomažinom in zdravnico dr. Petkovič.

Serija je doživela veliko naklonjenost gledalcev, v njej številni prepoznajo svoje življenje. Se vam zdi, da je danes še vedno tabu govoriti o nezadovoljstvu v »navidezno urejenem« življenju?

Mislim, da je nezadovoljstvo z življenjem na neki način še vedno tabu. Predvsem pa se mi zdi, da smo pod velikim pritiskom, kako živeti srečno in izpolnjeno življenje, kako biti popoln v karieri, dober starš, partner … Ob tem pa večinoma čutimo tudi sram zaradi stisk in težav, ki jih nosimo v sebi – sploh če so psihične, ali duševne narave. Mislim, da je to še težje, če si javna, medijsko znana oseba.

Po drugi strani pa je res, da številne medijske osebnosti danes nimajo več zadržkov do razkrivanja intimnih težav in osebnih stisk. To razumem kot prednost, saj ljudje vidijo, da so tudi znani in uspešni »krvavi pod kožo«, da so v svojem bistvu prav tako človeški kot vsakdo drug. S svojo ranljivostjo se tako še bolj približajo vsakdanjemu človeku. Sama imam za zdaj še precej jasno ločnico med osebnim oziroma zasebnim in službenim. Se pa trudim spodbujati pogovor – tako v službi kot v družini. Komunikacija je namreč izjemno pomemben del reševanja težav. Poiskati pomoč, poskrbeti zase in za bližnje ter govoriti o težkih temah je velik korak k boljšemu duševnemu počutju.

Pomembno je, da si prizadevamo, da stiske ne bi bile več tabu.

Vam je igranje v omenjeni seriji povedalo kaj o tem, kako malo v resnici govorimo o svojih notranjih krizah?

Vloga me je pravzaprav spomnila, kako zelo vsak človek potrebuje nekoga za pogovor – nekoga, ki mu lahko zaupa, se mu odpre, mu izpove svoje težave ali pa je preprosto ob njem, da začuti bližino in pripadnost, občutek, da je del skupnosti in da ni sam. Kot zdravnica sem se v tej vlogi počutila bolj kot neke vrste terapevt. Kot sem že omenila, sem tudi sama v življenju pogosto prevzemala takšno vlogo – med prijatelji, znanci, v družini, včasih celo med popolnimi tujci. To pa seveda še ne pomeni, da sama nimam svojih težav. (smeh) In da tudi jaz ne potrebujem bližine, sogovornika, nekoga, ki mu lahko zaupam.

Adrian Pregelj

Kot igralka in hkrati mama zagotovo veliko opazujete življenje. Kaj se vam zdi, da je največja težava v sodobnih družinah?

Mislim, da je glavna težava tempo življenja, pomanjkanje časa za kakovostno preživljanje skupnih trenutkov.

Časa za pogovore. Otroci so preobremenjeni s šolo, vse manj je proste igre, ni več igre na igriščih, ni več neke skupnosti, občutka povezanosti. Včasih se je pred našim blokom igralo ogromno otrok, pa jih je enkrat pogledal en starš, drugič drug in je v bistvu »pazil"« na vse otroke. Starši so zaupali sosedom, učiteljem, več ljudi je vzgajalo otroke. Zdaj smo postali helikopterski, vsako druženje je pod kontrolo, vse se dogaja večinoma doma, otroci so zaščiteni, nimajo občutka svobode. Starši jih raje vpišejo v milijon interesnih dejavnosti, so zelo ambiciozni, otroci morajo znati kmalu vsaj en tuj jezik, plavati, igrati nujno en instrument, pa hoditi še na šport ... Potem so tukaj še domače naloge in učenje in koliko časa potem ostane otroku za igro zunaj, za prosti čas?

Ampak časa zmanjkuje tudi nam, staršem, se vam ne zdi?

Ja, res je – tudi staršem ob službenem tempu pogosto zmanjkuje časa, da bi otrokom pomagali pri šolskem delu. Dejstvo je, da se danes vse bolj pozna na ocenah in znanju, koliko podpore in pozornosti otrok dobi od staršev, česar včasih ni bilo. Hkrati si v sodobnem času želimo biti otrokom tudi čustveno blizu – da nam zaupajo svoje težave, stiske in dvome. A ob takšnem tempu pogosto ostane zelo malo časa za prijetna druženja, pogovore in sproščeno skupno preživljanje časa.

Mislite, da prehiter tempo življenja ustvarja tudi preveč površne partnerske odnose? Se nam zato vse bolj »zatika«?

Za partnerski odnos je ključen čas, ki si ga oba vzameta za odnos. Komunikacija in samozavedanje oziroma zavesten trud, grajenje odnosa v smislu refleksije, kakšno gesto naredim, kje se obvladam, kaj rečem ... Vendar se to po več letih in v vsakodnevni rutini hitro izgubi, odnos pa začne postajati samoumeven. Tudi družba je vse bolj egoistično naravnana in poudarja lastno izpopolnitev, svobodo in srečo. Izgubljajo se vrednote družine, solidarnosti, strpnosti, prilagajanja in dejstva, da se mora človek marsičemu zaradi razmerja ali otrok odreči. Da se mora tudi žrtvovati. Seveda ne moremo govoriti o tem, da je partnerskih težav več kot včasih. Spremenile so se predvsem dimenzije zavedanja in svobodnega odločanja, ali želimo v določenem odnosu ostati ali ne. Prav zato je danes tudi več ločitev.

Mateja J. Potočnik

Mislite, da je za to kriva spremenjena vloga ženske danes?

Res so se spremenile vloge med ženskami in moškimi. Včasih si bil odnosu zavezan ne glede na okoliščine – tudi ob nasilju, alkoholizmu in drugih težavah. Predvsem ženske so bile pogosto ujetnice v takšnih razmerjih. Velikokrat so se morale prilagajati, marsikaj požreti, pravi partnerski, enakovreden in prijateljski odnos pa pogosto sploh ni obstajal. Danes se iz teh vzorcev počasi prebujamo in jih skušamo spreminjati. A to ni lahko – sploh srednjo generacijo, ki se trudi graditi drugačne, bolj zdrave odnose. Po eni strani vemo, kaj je prav in kaj ne, po drugi strani pa smo pogosto tudi zmedeni in izgubljeni. Še vedno smo nekako potomci teh nezdravih, patoloških odnosov in vlog, ki so zaznamovali generacije pred nami.

Koliko časa ste zvezi s svojim partnerjem? Je vaš partnerski odnos v čemerkoli podoben vašemu odnosu s partnerjem Maje iz serije, ki ga igra odlični Matej Puc?

V partnerskem odnosu sem 25 let, pa še nisva poročena. (smeh). Tako kot so v najinem odnosu razlike v primerjavi z odnosom v seriji, tako je tudi nekaj podobnosti.

Kako se spoprijemate z obdobji, ko začutite, da vam nekaj v življenju ni več prav?

Zdi se mi, da sem z leti postala bolj strpna, bolj razumevajoča in prilagodljiva. Lažje tudi dlje časa vztrajam pri nečem, četudi se recimo v teh okoliščinah ne počutim dobro. Kar seveda ni nujno prav – pogosto se sprašujem, kje je meja. Po drugi strani pa to zmorem tudi zato, ker znam v sebi poiskati potreben mir in notranjo svobodo. Človek lahko nekaj časa požira, imamo pa različne meje, različen prag, kdaj rečemo ne, kdaj pride tista točka, ko se odločimo za spremembo.

Vzgojena sem bila v duhu, da lahko veliko stvari prenesem, zdržim in pretrpim.

Vprašanje pa je, ali je to vedno dobro. Vem tudi, da nisem najboljša pri postavljanju mej. Sem pa večna optimistka in sem vedno v težkih obdobjih kljub slabemu počutju zmogla s humorjem, z razumom in distanco, ki je potrebna za vzpostavitev vnovične harmonije. Seveda najprej pri sebi. Pomagajo mi ustvarjanje, moj poklic, šport, narava, v zadnjih letih pa sta otroka iz mene spravila neke dimenzije, ki jih nisem slutila, kaj vse zmoreš.

Se vam zdi, da televizijske serije ali filmi dovolj pogosto in iskreno prikazujejo resnična življenja ali prevladujejo bolj stereotipi?

Nekatere serije – zlasti norveške in danske – pa tudi nekateri filmi zelo kruto in neposredno prikazujejo resničnost. Zato tukaj res težko posplošim ali ponudim hiter zaključek. Podobno je tudi z gledališčem – veliko je odvisno od konkretne predstave. Se mi pa zdi, da filmski jezik pogosto lažje naslika podobo našega realnega življenja ter ujame njegovo krutost in ranljivost. A to še zdaleč ni pogoj ali merilo, po katerem bi lahko neko delo opredelili kot umetniško. Umetnost lahko uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in v gledališču je neskončno svobode v odločitvi režiserja, ekipe, za kakšen pristop in igralski način/stil, se bodo odločili.

Šimen Zupančič

Se sicer pred kamero dobro počutite ali snemanja dojemate kot nujni del poklica v smislu, če sem igralka, moram tudi to delati?

Na začetku sem imela pred kamero in celotnim procesom veliko tremo, a je ta v treh tednih izginila. Res sem imela srečo in se zavedam, kakšen privilegij je takšna vloga – glavna vloga, predvsem v smislu pridobivanja izkušenj. Redko namreč dobiš priložnost za kar 65 snemalnih dni in približno 500 prizorov. Sčasoma sem pred kamero začela vse bolj uživati. Postajala sem vse bolj sproščena in začela zares dojemati smisel igre pred kamero – da se skriva v detajlih: kako na minimalen, a vendar dovolj močan način izraziti emocijo in stanje ter kako znotraj tega začutiti vso svobodo izraza.

Katere serije in filmi navdušujejo vas?

Med serijami so mi zelo blizu realistične danske in norveške produkcije, pa tudi zadnja bosanska serija Znam, kako dišešter italijanskaL’amica geniale. Pri filmih pa je moj okus zelo različen – sem velika ljubiteljica Kinoteke. Med filmi z zadnjih Liffov sta me najbolj navdušilaPankrtinOsem gora. Zelo rada imam tudi stare filme; Chaplin je zame prava legenda. Nedavno sem na RTV gledala filmKino Paradižitalijanskega režiserja Tornatoreja. V kinodvorani pa sem si ogledala še precej divji, a res odličen filmNi druge izbirekorejskega režiserja Park Chan-wooka.

Kaj bi še sporočili javnosti, ker bi bilo prav, da to slišimo, pa vas tega nihče ne vpraša?

Zelo si želim dobiti priložnost za kakšno novo, zanimivo žensko vlogo, ki bi bila drugačna od dr. Maje Križaj, saj sem se v igro pred kamero res zaljubila. Če bi dobila priložnost za vlogo v kakšnem filmu, bi se mi s tem izpolnila tudi ena moja davna želja. Predvsem pa si želim, da moja igralska pot ne bi ostala zasidrana le v liku zdravnice Maje, ampak da bi dobila priložnost za povsem drugačne ženske like. V slovenskem prostoru se namreč hitro zgodi, da te ena izpostavljena vloga v medijih nekako »zabetonira« in potem težko pokažeš še druge razsežnosti svoje osebnosti. Ljudje te lahko še dolga leta gledajo predvsem skozi prizmo enega samega lika.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.