Marta Bartolj

Iz ilustracije je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Znana je predvsem po svojih brezbesednih slikanicah, v katerih z nežno, poetično likovno govorico raziskuje teme empatije, odnosov in vsakdanjih človeških gest. Slikanica Kje si? ji je prinesla mednarodno prepoznavnost in številne nagrade, njena dela pa so prevedena v več jezikov in objavljena po svetu. Pri založbi Miš je ravno izšla še njena nova čudovita brezbesedna slikanica A bova še prijatelja?

Ste v času študija že imeli v načrtu, da se boste posvetili slikanicam, ali pa ste morda pričakovali, da boste svoje umetnine za odrasle razstavljali po vsem svetu?

V resnici nisem imela izdelane vizije, kje naj bi bilo moje mesto v tem polju ustvarjalnosti, umetnosti. Zanimata me tako slikarstvo kot ilustracija. Ob zaključku magisterija leta 2016 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani me je magistrsko delo poneslo na pot ilustracije, jaz pa sem to priložnost poprijela in vanjo še bolj zakorakala. Pred tem sem ustvarjala ilustracije predvsem za delovne zvezke in učbenike. Po akademiji pa sem v polno zaplavala v knjižno ilustracijo.

Veliko slikanic ste ilustrirali. Kako se lotite slikanja za otroke?

Vsaka slikanica, knjiga je zame nov začetek. Najprej preberem zgodbo, da preverim, ali mi sploh zazveni. Včasih čutim, da bi kakšno zgodbo bolje ilustriral kakšen drug ilustrator, in jo potem izpustim. Me pa založbe, s katerimi več sodelujem, načeloma že poznajo in mi pošiljajo zgodbe z vsebino, v katerih se navadno najdem. Pred ilustriranjem knjige skupaj z založbo najprej določimo dimenzije knjige. Ko postavim besedilo, ocenim, koliko je prostora za sliko, ilustracijo. Skice ustvarjam digitalno, ilustriranje pa je analogno na papir, z barvicami, gvašem …

Kar nekaj izjemnih ilustratork slikanic smo že imeli pri nas. Katere so vas navdihovale?

Očarana sem (bila in sem še) tako nad ilustratorkami kot ilustratorji: Roža Piščanec, Marjanca Jemec Božič, Lidija Osterc, Božo Kos, Marjan Manček … Še bi lahko naštevala. Mi pa je pogled na ilustracijo in odnos med ilustracijo, besedilom in formatom knjige pozneje močno spremenila francoska ilustratorka Rebecca Dautremer s svojimi Princeskami. Navdušilo me je, kako je na strani knjige vnašale ročno napisano besedilo, ki se je prelivalo v ilustracijo. Ponekod je ilustracijo raztrgala in jo zalepila s selotejpom. Izvedla je posege, ki so mi vzeli sapo. Nanje sicer ne bi pomislila kot na metode, ki so prav tako uporabne pri ilustriranju.

Pred kratkim je izšla še tretja vaša čisto avtorska slikanica A bova še prijatelja? Zanimivo je, da je najprej izšla v Ameriki, saj ste s svojo prvo knjigo brez besedila Kje si? vzbudili pozornost tudi na drugem koncu sveta. Kako je sploh prišlo do tega, da so vas opazili v svetu?

To je zanimivo vprašanje in odgovor zanima tudi mene. Mogoče je knjiga Kje si? nagovorila ljudi zato, ker pripoveduje o nečem preprostem, kar lahko naredimo vsi. O prijaznosti, ki se kaže v drobnih dejanjih in zgledu, ki vleče ter nagovarja. Pa verjetno tudi zato, ker si – vsaj tako verjamem – večina ljudi na tem svetu želi živeti v miru in slogi. 

OA

Zasluga, da knjiga živi na različnih koncih sveta, gre predvsem založbi Miš. Anže Miš jo je ponesel tudi v Ameriko, kjer jo je opazila (zdaj) moja agentka. Tri večje založbe so se za knjigo zanimale, na koncu pa jo je odkupila imenitna založba Chronicle Books. Knjiga A bova še kdaj prijatelja? (originalno Finding Forgiveness, izšla pri Chronicle Books) je nastala v sodelovanju z agentko. Spodbuja me, da ustvarjam avtorske knjige. Strinjali sva se, da ustvarim brezbesedilno, čeprav veljajo za butične knjige. To sem tudi storila, zdaj pa je prisotna na petih jezikovnih področjih. Razveselili so me tudi pri založbi Miš, saj so takoj izrazili interes, da knjigo ponesejo k nam v Slovenijo. In za to sem jim zelo hvaležna!

Kakšno je sodelovanje s tujimi založbami v primerjavi z našimi?

Spoznavam, da so založbe po svetu zelo različne ter imajo različen odnos do avtorjev in knjig, ki pri njih izidejo. Nekatere se promociji močno posvetijo, nekatere niti ne. Različno je tudi s plačili, če knjiga potrebuje kakšno spremembo. Nekatere tuje založbe to dodatno delo plačajo, nekatere ne.

Ko sem ustvarjala knjigo A bova še kdaj prijatelja? in ko smo za ameriški trg z založbo Chronicle Books prilagodili knjigo Kje si?, se mi je nekoliko bolj odprl pogled na to, kako je sodelovati s tujo založbo. Mislim, da je tim precej velik in da gre knjiga čez nešteto oči. Proces nastajanja in izid knjige sta časovno opredeljena. Zato je bilo zelo pomembno, da sem se rokov tudi držala. Potem je še ekipa, ki se posveča marketingu. In še kaj bi lahko naštela.

Pri mojih knjigah je bilo pomembno, da je zajeta multikulturnost, da se zgodba prehitro ali pa prepozno ne razplete in podobno. Slogovno sem imela proste roke, vsebino smo pa nekajkrat premetali in jo pogledali z več različnih vidikov, da smo prišli do te končne. Ko potegnem črto imam občutek, da je veliko odvisno tudi od urednika. Pri obeh knjigah sem imela različni urednici in mislim, da to vpliva na to, kako knjiga nastaja in kaj se s knjigo na koncu dogaja.

Zakaj vaše slikanice ne potrebujejo besed?

Brezbesedilne knjige so nekakšen poligon, ki jim lahko pripišemo besedilo ali pa tudi ne. Ljudje smo najprej vizualni, slike nas nagovarjajo in brezbesedilne slikanice so zanimiv izziv, kako naj kot avtorica ustvarim zgodbo, interpretacija pa je v rokah bralca. Tako postaneva skupna ustvarjalca, ki pa lahko prizorom pripiševa tudi drugačno vsebino – še zlasti če bereva le eno sliko ali dve. Pri prebiranju celotne zgodbe bi verjetno prišla do podobne vsebine in sporočila. Moram pa poudariti, da brezbesedilne knjige ponujajo veliko svobode, ni napačnega branja. Medgeneracijsko povezujejo, spodbujajo domišljijo in vztrajnost. Berejo jo lahko bralci različnih narodnosti, saj niso vezani na določen jezik. Vse to me fascinira in navdihuje pri ustvarjanju brezbesedilnih knjig.
Njene slikanice nimajo besed, a vseeno povedo več kot večina knjig – in prav v tem je njihova tiha moč.