Osebni arhiv

Pred kratkim se je vrnila iz Berlina, kjer je v pisateljski rezidenci dokončala novo zbirko kratkih zgodb. Na literarnih rezidencah je že bila. V Latviji je začela pisati roman Ženska drugje in ga v Parizu zaključila. »Rezidence so posebni otoki, za katere sem res hvaležna,« pravi ta tenkočutna in dobro organizirana umetnica, ki se dobro znajde v številnih vlogah na odru in pod njim ter vedno bolj zaupa, da jo življenje postavlja na pravo mesto ob pravem času.

Kako ste doživljali čas v Belinu?

Odhod v Berlin na umetniško rezidenco sem doživljala na več ravneh, kot umik vase in kot podarjeni dragoceni čas koncentracije, ki jo sicer v domačem okolju vedno težje najdem zaradi pestrosti svojega dela. V Berlin sem si želela že dolgo. Tam sem namreč raziskovala polpreteklo zgodovino, saj so moje zgodbe povezane s psihogenealogijo posameznika, družin, vojne, izseljenstva. Moj roman Misli name, ko ti je lepo/Denk an mich, auch in guten Zeiten, ki je izšel tudi v Nemčiji, pa je zbudil interes berlinske filmske produkcije za morebitno scenaristično predelavo. Tako sem odšla v to multikulturno mesto z vsaj dvema nalogama.

##PAIDBREAK##

Ker se obenem ukvarjate z djotišem in tarotom – tudi pri takšnih odločitvah, kot je odhod v rezidenco, prisluhnete »pravemu trenutku«?

Človek si rad domišlja, da ima vse pod nadzorom, pa nas včasih reči presegajo, presenečajo, saj smo vpleteni v širši in globlji sistem. Sem močno povezana z intuicijo, a v svojo djotiš karto ne pogledam pogosto. Kakšen pogled nazaj od časa do časa in se potem vse čudežno sestavi, tudi tedaj, ko se na videz zdi, da je razdrobljeno.

Kako je sploh prišlo do berlinske izkušnje?

Že dolgo sem pestovala željo, da bi odšla v Berlin, pa sem bila neuspešna s prijavami preko ministrstva za kulturo. No, tokrat mi je uspelo. In ko sedaj pogledam na zaključeno literarno delo, tudi razumem, da sem vsa ta leta potrebovala, da se je v meni nekaj zaključilo, da se je izkušnja zgostila v smislu zrelosti in da sem lahko vse to, kar sem snovala, tudi izluščila in zapisala.

Če pokukate v svežo, najbrž še zelo ranljivo zbirko zgodb, kaj bi nam o njej povedali?

Delovni naslov je Topografije srca. Je zelo heterogena zbirka zgodb, ki so navidezno nepovezane. V resnici pa se tematike močno povezujejo. Če brutalno zapišem, govorim o travmi, ki menja telesa. Vsaka zgodba ima svoj slog, svoj glas, skupni imenovalec pa je srce. Oziroma vprašanje, kaj se zgodi, ko izgubimo stik z njim.

Veliko raziskujete notranji svet – kako pa danes čutite sebe? 

Z leti se ta občutek še poglablja. Predvsem v smislu zaupanja do življenja. V zadnjih letih mi dajejo veliko moč izobraževanja. Sprva vedske astrologije, po novem pa še sistemskih postavitev. Kar seveda ne pomeni, da se kot človek ne soočam z dilemami in strahovi. A priznam, da vedno manj.

Kako v vsem tem, kar ste – umetnica, raziskovalka nevidnega – ohranjate ravnotežje? 

Učim se reči ne, po novem pa tudi dobro premislim, komu bom predala svoj prosti čas. Prizemljitev najdem v sprehodih in druženju s svojimi najbližjimi. V kakovostnem humorju. No, včasih pa tudi s čiščenjem stanovanja. Čista okna so zakon.

Se vas dotika tudi svet okoli nas – politika, stanje družbe, napetosti časa, v katerem živimo? 

Seveda se me vse to dotika. Vsi smo del večjega sistema, vsi smo eno. Če si občutljiv in če še dodatno razvijaš to senzibilnost, vse to čutiš. Zato potrebujem vedno več umika. Ugašanja televizije in zaslonov. Svet hodi po robu.

revija Jana